Preskoči na glavno vsebino

Ljubezen se z leti krepi (intervju)

60 let ljubezni pesnice Zore Tavčar in pisatelja Alojza Rebule
Literarni par, kot bi lahko na kratko poimenovali zakonca Zoro Tavčar (80) in Alojza Rebulo (84), se v Loki pri Zidanem Mostu prav v tem času spominja začetkov svoje ljubezni, rojene pred šestimi desetletji. Čeprav jo opevata v njenih pesmih in njegovih romanih, pa o njej ne vemo prav veliko. Povprašali smo ju, kako to, da v času, ko v Sloveniji razpade že tretjina vseh zakonov, njuna ljubezen postaja z leti vse močnejša.
Se spominjata svojega prvega srečanja?
         Rebula: Prvo srečanje je bilo na literarnem večeru v slavističnem seminarju na ljubljanski univerzi. Takrat še nisva spregovorila.
         Tavčarjeva: Sedela sem nekje zadaj. On pa je prišel v zeleni obleki. S posebnim vstopom je prišel noter in takrat sem pomislila, da bi ta lahko bil moj mož. Bila je, kot se reče, ljubezen na prvi pogled, od prve sekunde naprej. Potem se dolgo nisva videla.
         Rebula: Ponovno sva se srečala, ko je prišla k meni po štipendijo, saj sem bil referent za štipendije. Ustavila se je in razgovorila sva se. Takrat se je začela najina skupna pot.
         Tavčarjeva: Že ko sva se prvič zadebatirala, nisva mogla nehati. Takrat sva govorila dve uri skupaj, ne da bi se tega sploh zavedala. Takoj mi je ponudil randi.
Potem se je zgodila "nepozabna ura" na ljubljanskem gradu, kot ste zapisali v nedavno izdanem dnevniku: "Bila je nedelja. Bilo je popoldne. Zame se je začenjal svet. Zvezde so vstajale"?
         Tavčarjeva: V neki knjigi je dogodek tudi opisal, čeprav ni bilo napisano niti pol tako lepo, kot je bilo v resnici. In potem sva hodila opijanjena od ljubezni.
         Rebula: No, ni se treba spuščati prav v podrobnosti.
Naj nadaljujem kar z vašim dnevnikom: "Hodila sva tam, študenta, že usodno darovana drug drugemu, a še tipajoča v medsebojno spoznanje, še začetniško negotova." Iz te zveze so se rodile tri hčere in več deset knjig. Lahko primerjamo rojstvo otroka z izidom knjige?
         Rebula: V zamejstvu sem veliko bolj vesel rojstva otroka kot izida knjige: če otrok ne bo, kdo pa bo knjige bral? Zame osebno izid knjige že od začetka ni nič kaj posebno doživetje. Bolj se mi zdi dogodek čas, ko je knjiga nastajala.
         Tavčarjeva: Ko piše knjigo, je ves v oblakih. Povsem je predan delu in skoraj ne moreš z njim niti spregovoriti. Ko je knjiga napisana, pa si oddahne. Po izidu, ko bi moral knjigo okoli predstavljati, pa mu vse skupaj že smrdi in bi najraje mene pošiljal na predstavitve.
Kaj pa rojstvo otroka?
         Tavčarjeva: Prvega otroka sva na svet spravila sama z očetom. Šele potem sva poklicala mojo mamo, ki bi bila živčna, zato sva jo poslala proč, češ da še ni čas. (smeh) Lojze takrat zaradi političnih razlogov ni smel čez mejo. Drugo rojstvo je bilo tudi čudovito, ampak po svoje hudo, ker sem najprej peljala moža v bolnišnico, nakar sem šla rodit v sanatorij. Šele pri rojstvu tretje hčere sem lahko iz postelje telefonirala možu, ki je zelo srečen takoj pritekel dol in lahko vzel dojenčka v naročje. Zame so bila vsa tri rojstva čudovita. Prvo, ko nič ne veš, kaj se bo dogajalo, bolečine takoj pozabiš, ko gledaš to ljubko stvarco pred sabo. Potem gledaš drugo in nato tretjo: z vsako nekaj novega in posebnega, dragocenega in čisto drugačnega.
         Rebula: Ne izid knjige ne rojstvo zame ne pomeni nekakšnega izjemnega čustvenega dogodka. Tako gledam zaradi svojega naravnega pesimizma, ki ga lahko samo krščanstvo izbriše. Dan smrti je lepši kot dan rojstva, pravi že Pridigar v Stari zavezi.
Knjige ustvarjata skupaj že šest desetletij. Tako sodelujeta, da bi lahko vsako knjigo (več kot meter dolžine jih je) podpisala skupaj. V njih je vajina ljubezen zelo lepo opisana...
         Rebula: Za sabo imava kar nekaj let življenja in še se ne misliva ločiti. (smeh) Med nama do kakšnih zakonskih tragedij ni prišlo, tudi do poskusov razhoda ne. V tem oziru lahko, čeprav sem po naravi pesimist, govorim o sreči.
         Tavčarjeva: Včasih se vprašava, ali sva normalna, saj vsi govorijo, da se ljubezen z leti ohlaja in spreminja v prijateljstvo in gre potem vse navzdol. Nama pa se zdi, da je ravno obratno. Sedaj ko ni otrok, imava več časa zase, bolj se razumeva. Starejša sva, bolj se poznava, čeprav se tudi bojiva, koliko časa bova še skupaj, koliko časa bo ostala dvojina.
Veliko ljudi pa ima veliko zakonskih problemov, ki se s časom kopičijo...
         Rebula: Razpadanje zakonskih zvez je tragičen pojav. Tudi v Sloveniji menda razpade vsak tretji zakon. To je katastrofalna dekadenca, ki je v zvezi tudi z upadanjem vere. Krščanski zakonec ima veliko pomoč od svoje vere.
         Tavčarjeva: Vendar je treba tudi razumeti različnost značajev, ki ne gredo skupaj. Nekateri pričakujejo strast, ognjevitost in presenečenja. Imam prijateljico, čudovito žensko, katere mož je hrepenel po umetniški duši. Po dolgih letih me je vprašala, ali je bilo kaj med nama. Čisto nič, sem odgovorila. Bilo je samo to, da sem bila tisti tip človeka, ki bi ga on moral imeti ob sebi. Ne mene, ampak tak tip človeka. Če že poročen srečaš človeka, za katerega vidiš, da je tvoj, je to gotovo huda skušnjava. Meni se je sicer moj mož vedno zdel lep in postaven, zato nisem imela skušnjave, da bi kakšnega lepšega našla. Podpisati skupaj se sicer ne bi mogla, saj gre za dve povsem različni literarni govorici in drugačno sporočilo. Lahko mu sicer sledim in svetujem, svoja besedila mi tudi daje v pregled. Medtem pa imam jaz kompleks kot mali pisatelj proti velikemu, da me bo popravljal in kritiziral. Se je pa zgodilo, da je bil v bolnišnici in so hoteli nujno od njega dobiti izjavo ob izidu njegove knjige. Zato sem jaz ponaredila njegov slog in potem se je smejal, ko je videl, da bi tudi on tako povedal. Edino napako sem naredila, ker sem napačno razložila naslov, saj mi ni povedal točno, kaj je mislil s Klicem v Sredozemlje.
V zadnjih mesecih ste izdali dve knjigi: pesmi Žarenje in kratko prozo z dvema humoreskama Kroži, kroži galeb. Kdaj ima ženska sploh čas za pisanje?
         Tavčarjeva: Če ženska vodi družinsko administracijo in gospodinjstvi v dveh državah, ima tri otroke, tisoč dejavnosti in literata v hiši, potem lahko piše samo ponoči. Sem ponočnjak in pred polnočjo niti ne začnem pisati.
         Rebula: No, pa televizijo tudi gledaš. (smeh)
         Tavčarjeva: Včasih res pogledam kakšno okroglo mizo ali poročila. Če bi bila samska, bi mogoče res imela pet ur na dan za pisanje, tako pa ga imam le dvakrat na teden ponoči. Moj opus ni ne vem kakšen, tudi energije nimam toliko. Je pa jasno, če imaš ob sebi nekoga, ki je večji talent, je prava figa, če moj talentek napiše malo več ali malo manj.
Kaj pa odmevi na knjige?
         Tavčarjeva: Veste, kako je danes z odmevi: za mojo zadnjo zbirko niso napisali niti, da je izšla. Ne v Trstu ne tukaj.
         Rebula: Zadnjič je Drago Jančar rekel, da za njegovo knjigo Drevo brez imena v osmih mesecih ni nihče napisal recenzije. Situacija torej ni normalna. Anomalija je v politiki - v Ljubljani dobivamo Titovo ulico - in v kulturi. Literarne kritike ni. Ne bi smeli preprosto prezreti, kar izhaja. Gre tudi za blokade. Nekatere teme so v slovenski kulturi tabu. Na to temo sem v zadnjih letih napisal dva romana: prvi je o Kocbeku, drugi o domobranski tragediji. O prvem je bila objavljena ena sama ocena, o drugem pa ne duha ne sluha nikjer. Sedaj sem se navadil in ne pričakujem nobenih literarnih kritik več.

Številna priznanja
Štajerka Zora Tavčar in Primorec Alojz Rebula sta prejela vrsto priznanj za literarno delo, pri čemer je zanimivo, da Rebuli nazive podeljujejo z nekajletno zamudo. Prešernovo nagrado je dobil šele po padcu komunizma, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) pa bo postal prihodnji teden, dvanajst let kasneje, kot je bil imenovan za člana slovite papeške Akademije virtuozov al Pantheon. V zadnjih mesecih sta izdala tri knjige. Tavčarjeva je v pesniški zbirki Žarenje (Goriška Mohorjeva družba) objavila poezijo, ki je nastajala v letih 1947 do 2007, s posvetilom "Lojzetu z nežnostjo za pol stoletja ljubezni". Nekaj mesecev prej je izšla tudi njena knjiga Kroži, kroži galeb (Celjska Mohorjeva družba) s kratko prozo, polno humorja, in dvema humoreskama. Tudi v Rebulovi zadnji knjigi, dnevniku z naslovom Pod vrhom tisočletja (Mladika), najdemo veliko zanimivih podrobnosti o življenju in pogledih na svet literarnega dvojca Tavčar-Rebula.
Besedilo in fotografije: Tino Mamić
Objavljeno v Bonbonu, 9. junija 2009

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Oddaje do septembra ne bo.

Lahko se samo tolčemo po glavi. Če ne bi bil zunanji minister Erjavec, danes mejnega spora ne bi več bilo. Problemi slovenske politične elite in diplomacije so: hlapčevski kompleks, nesamozavest in nesposobnost. KLIK(VV Faktor 66, Arbitraža o meji s Hrvaško)

Za referendum je odgovorna vlada, ki ni v treh letih nič naredila. Če bi namesto Mira Cerarja imeli Franca Jožefa, bi proga bila že narejena. Južno železnico so od Dunaja do Trsta gradili od 1842 do 1857 (15 let). Z načrti vred so za 577 km potrebovali 20 let. Slovenija je v 20 letih naredila načrt proge, aktualna vlada pa v treh letih le zakon o gradnji. KLIK(VV Faktor 64, Referendum o drugem tiru )

Največji slikarski mojster svetovnega slovesa, ki ga imamo v Sloveniji, je Carpaccio. Sicer pa evropskih mojstrov nimamo. Le tu in tam kaj malega. Zdrava kmečka pamet zato vsakemu pove, da v neki hiši v Slovenskih Konjicah …

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…

Pet slovenskih držav

Zgodovino slovenskega naroda opisujejo ponavadi kot provincialno, Slovence pa kot hlapce in vedno zatirane. Številni učitelji zgodovine in slovenščine prepričujejo o nezgodovinskosti, majhnosti in hlapčevstvu slovenskega naroda, kar gre vedno na mlin tistim, ki to skušajo izkoristiti. Leta 1991 smo iz naroda postali nacija, radi poudarjajo nekateri, saj prej svoje države nismo imeli. Slovenska politična levica in skrajna desnica pa zametke državnosti iščeta v drugi svetovni vojni in narodnem odporu zoper okupatorja. Politična desna sredina jim oporeka, ker je bila v Sloveniji takrat tudi državljanska vojna. Vsak osnovnošolec pa bi moral vedeti, da je Republika Slovenija že peta (5.) slovenska država. Poglejmo si zgodovinska dejstva. Pozabljena prva slovenska država  Prva slovenska država je nastala okrog leta 630 na ozemlju sedanje avstrijske Koroške. Karantaniji so vladali slovenski knezi več kot stoletje, potem pa so okrog leta 745 zaradi avarske nevarnosti prosili za bavarsko zašči…