Preskoči na glavno vsebino

Alenka Rebula: "Življenje ni osvajanje vrhov"


Zahodna civilizacija vse manj časti Boga in vse bolj razvija kult človeškega telesa. Anoreksične manekenke, lepi politiki, prsate pevke in mišičasti igralci ustvarjajo privid lepega sveta. Je vse to na račun človekove duševnosti in duhovnosti?
Alenka Rebula je psihologinja, filozofinja, prevajalka, pesnica in pisateljica. Knjižne uspešnice, polne dvorane poslušalcev in nedavno podeljena literarna nagrada Vstajenje pričajo o njeni priljubljenosti na obeh straneh meje. Njeno osebnost je preprosto nemogoče opisati v nekaj kratkih besedah. Njeni učenci pa so ji skovali prav ljubek nadimek: Rebulčica Sneguljčica.
Delno je to gotovo na račun notranjega življenja, pa tudi na račun telesa samega. Telo je resnično, vezano na našo življenjsko zgodbo. Ima svoje potrebe in sporočila, ki niso razvidni iz samega zunanjega videza, ampak šele iz občutkov.
Kakšno vlogo ima pri tem obleka? Pravite, da nas zahodnjaške obleke utesnjujejo.
Precej, da. Poglejmo obuvala. Imamo mit ženske pete, ki ne daje svobode. Obremenjeni smo z normami in zahtevami po uspešnosti. To nam je verjetno vzelo suverenost. Zato se ne oblačimo tako, da bi izrazili svoje občutke, ampak tako, da bomo naredili vtis na druge. Ko začnemo misliti na to, kakšen vtis bomo naredili na druge, se vedno odtujimo sebi. Izgubimo zbranost na lastno vsebino, ki nam daje gotovost.
Zahodna ženska je po eni strani najbolj emancipirana na planetu. Če pa jo gledamo skozi oblačila, je najbolj utesnjena. Kaj menite o tem?
Nekoč sem poslušala Afričanko, ki je pripovedovala, da Afričanke lahko hodijo prosto in zračno. One se v oblačilih počutijo svobodne, me pa se stiskamo in prepasujemo ... Lahko se res vprašamo, koliko so se ženske na poti v emacipacijo osvobodile tudi podrejenega načina oblačenja. Delno gotovo. Ženskam se sedaj ni treba več tako zakrivati kot nekoč, ko je to določala avtoriteta. Še danes ponekod namreč ženskam določajo obvezni videz, kot jim kdo narekuje: družinska avtoriteta, stan, moški svet ali verska avtoriteta. Svoboda ni dovolj, vprašanje je tudi, koliko si upamo izdelati svoja lastna merila.
Imajo ženske same sebe dovolj rade?
Mislim, da še zdaleč ne. Če bi se imele rade, bi ne bilo toliko trpljenja, terapevtov s polnimi rokami dela, použitih tablet in bolezni, ki napadajo ženske organe. To je vse nekako povezano. Ena od najhujših stvari današnjega časa je pomanjkanje počitka za žensko. Ženske preveč delajo, premalo spijo in to načenja njihovo zdravje, njihovo ravnovesje. O tem bi morali več govoriti.
Kje pa je meja med ljubeznijo do sebe in narcisoidnostjo?
Ljubezen do sebe je spoštovanje do sebe, varovanje svojega dostojanstva in posluh za svoje potrebe. Narcis pa se v resnici ne zanima za to, kar v resnici čuti, ampak kako učinkuje. Išče le zunanje odobravanje. Živi od tega, da ustvarja vtis. Njegov videz mora biti tako zelo privlačen, prepričljiv, očarljiv. To sta dve zelo različni stvari.
Moški radi rečemo, da si ženske ne znajo vzeti časa zase. Ženske pa po drugi strani moške rade vidijo kot tiste, ki si zase vzamejo preveč časa. Je kaj resnice na tem?
Težko je govoriti na splošno. Ko pride ženska iz službe domov, najprej vidi, kako je hiša v neredu. Dokler vsega ne uredi, si ne vzame časa zase. V notranjosti ji nekaj pravi, da je vredna pohvale, ko je kos svojim dolžnostim. Več kot naredi, boljša je. Včasih ni bilo hujše obtožbe kot je to, da je ženska lena in da zanemarja dom in družino. Da je malomarna. To je bila največja sramota za žensko.
Ali ni to začaran krog? Ženska je preveč obremenjena in si ne vzame časa zase. Potem pa je nezadovoljna, utrujena in slabe volje. Tudi jezna na moža, ki ji ne pomaga.
Točno tako, ja. Oba bi morala kaj narediti. Ženska bi lahko razumela, da delo lahko počaka, medtem ko telo in duša ne moreta. Če se spoštujem, si moram takrat, ko potrebujem počitek, dati prednost. Ne da se garati ves teden, potem pa »pospešeno« počivati čez vikend. Ljudje okoli nje se ne čutijo ljubljene samo zato, ker ona vse v hiši postori. Želijo biti občuteni bolj kot postreženi. Šele če je mirna, spočita, se lahko zaveda, kaj družina resnično rabi. Pa čeprav jim zato naloži kako delo ali jih povabi k sodelovanju pri delu. Ne pa tako, da mora biti vse tako in ob tisti uri, kot ona reče. Ko se ženska začne odpovedovati ideji, da mora biti stanovanje kot iz škatlice, zadiha vsa družina. Tudi ona in tudi njen mož.  
Moški ženskam radi očitamo tudi čas, ki ga porabijo v trgovinah. Je nakupovanje potreba, nuja, razvada ali kaj tretjega?
Ločiti moramo dvoje. Eno je potrošniško hlastanje, ko prisilno nakupujemo. Takrat svoje občutke polnim z zunanjimi stvarmi. To res nekatere ženske počno. A to počnejo tudi nekateri moški. Drugo pa je igriv pristop do nakupovanja. Ženska rada opazuje barve in oblike, sestavlja garderobo, kar je del ustvarjalnosti. Tako dobi nove ideje zase in dom.  Ženske včasih v trgovinah samo opazujejo in nič ne kupijo. To je lahko igra fantazije.
Kaj pa moški? So moški kaj drugačni? Industrija lepega raste namreč najbolj na račun moških, ki vse več denarja namenjajo frizerju, kozmetiki in lepotnim centrom?
Hm. Industrija vedno išče nišo, kjer doslej ni imela kupcev. Otroci, mladostniki in moški so zato potencialni novi kupci. Tudi moški so začeli razmišljati, da se ne smejo postarati in da je videz zelo pomemben. Glede nakupovanja pa je v ozadju še veliko vprašanj. (premolk) Kakšne so razlike med nakupovalnimi navadami moških in žensk? Moj sin in moj mož sta to takole opazila: moški si napiše listek, gre v trgovino, nakupi in pride ven. Če pa grem sama, razmišljam o tem, kaj potrebujem po poti, potem si izdelke ogledujem. Se pa moram pri tem tudi malce disciplinirati. (nasmeh) Moški je veliko bolj odločen pri nakupovanju in se lažje kontrolira. Ženska pa vedno pusti odprte druge možnosti. To pa je sicer v življenju lahko zelo koristno, da si odprt za spremembe, za sodelovanje s stališči drugih. Glede nakupovanja pa je del ženskega sveta zaradi tega bolj ranljiv, žal.
Veliko se ukvarjate z odnosom ženska – moški. Posvečate pa se povsem ženskam. Ženske blagrujete. Vam moški kdaj očitajo, da ste feministka?
Na, tega mi še nihče ni rekel. Je pa tudi vprašanje, kaj izraz feminizem danes sploh pomeni. Je to skrb, da se imajo ženske dobro? To se je začelo s feminizmom. Smo pa imeli tudi že davno pred tem pojavom ženske, ki niso bile v kakem posebnem gibanju in se niso imenovale feministke, a so živele svobodoljubno življenje in se postavile po robu družbi. In velikokrat so to zelo drago plačale, tudi z življenjem. Feminizem pa je imel konkretne in skupne cilje in dosegel nekaj premikov. Nekateri doseženi cilji žensk niso utrdili. Ženska je danes svobodna, lahko hodi v službo, se poroči, ne poroči, loči, lahko se odloči za otroke ali pa tudi ne, v teoriji naj bi razpolagala s svojo spolnostjo. V resnici pa ni vse tako: še vedno je veliko nasilja nad žensko, trpljenja in notranje nesvobode. Do notranje svobode pridemo, ko postanemo notranje močne, ne pa, ko dobimo pravice od zunaj. To lahko kvečjemu pomaga in podpre našo notranjo svobodo, a je ne ustvari.
Torej vprašanje enakopravnosti žensk vendarle ostaja, kljub vsem dosežkom feminizma?
Ko od družbe dosežemo, da upošteva naše potrebe in naše dostojanstvo – in tega nismo še dosegle – ostajajo odprta še vprašanja, kako naj ženska sama opravi s svojimi občutki krivde, podrejenostjo, željo po varuhu ipd.
Ali lahko primerjate med seboj Slovenke, Italijanke in Zamejke?
To niso dobre primerjave. Tipična Italijanka ali Slovenka ne obstaja. So pa med njimi kulturne razlike, ki jih vidimo v navadah. Slovenke so tako veliko bolj storilnostno usmerjene, delovne in zahtevne do sebe kot pa Italijanke mojega okolja. Med njimi  opažam manjšo zahtevnost do sebe, več si tudi privoščijo.
Kaj pa zgodovinsko? V čem je Slovenka danes drugačna od tiste izpred stoletij? So se nekateri problemi rešili?
Problemi se ne rešijo, le preobrazijo v kaj drugega. Cankarjanske matere danes ni več, imamo pa nove oblike občutka dolžnosti, ki pesti mnoge ženske. In tako bo ostalo še dolgo, predvidevam. Problema namreč ženska sama ne more rešiti, ampak ga morata skupaj ženska in moški. Spremeniti se morajo tudi način vzgoje, javno mnenje, šolstvo in celotno družbeno tkivo. Občutki krivde in ujetosti se v ženski rodijo, ker je življenje na vseh ravneh dušeče za žensko dušo. In ne le žensko, tudi otroka dušimo.
Kako to spremeniti?
Čim širšemu krogu ljudi bi morali približati izkušnjo spoštovanja sebe in avtentičnega življenja. Da bi to postalo vsakdanja tema. Da bi se o otroštvu govorilo veliko bolj prosto in iskreno. Da bi družine ne skrivale svojih težav, ampak se povezovale in skupaj z drugimi iskale rešitve problemov. Da bi ljudje nehali zapirati vrata svoji bolečini in bi raje šli v dialog. S tem bi odpadlo veliko trpljenja. Veliko stisk izhaja iz tega, da ko ljudje doživljajo hude stvari, a nočejo tega pokazati svetu, kot da  je stiska sramotna. Na zunaj moramo biti uspešni. Če bi nehali s to avtocenzuro, bi veliko naredili za duševno zdravje. Nehajmo verjeti v idealno in uspešno življenje kogarkoli. To bi bil velik korak. Pritisk bi se zmanjšal in s tem tudi nasilje.
Ali vaše knjige kot prave uspešnice (ena je doživela štiri, druga pa kar osem izdaj) pomagajo spreminjati svet?
Hm. Ko se pogovarjam z bralci imam občutek, da knjiga lahko spremlja in podpira človeka. Nekateri se v knjigah prvič srečajo z določenimi perečimi temami, ali pa jih je neka zadeva mučila dolga leta in zaradi  knjige ugotovijo, da nimajo samo oni tega problema. Potem lahko začno o tem govoriti  z drugimi. Ko se ljudje povežejo, jim je lažje. Moč človeške bližini smo namreč malce zanemarili. Poglejmo v zgodovino. Človek se je rodil kot socialno bitje. Živel je v malem plemenu, kjer si je ob skupnih zgodbah in izmenjavi življenjskih izkušenj gradil občutek varnosti. Danes, ko smo ljudje vse bolj tekmeci in nasprotniki, pa ta občutek varnosti izginja. Knjige ustvarjajo virtualno skupnost ljudi, ki so okoli izbranih tem začeli podobno razmišljati.
Psihološka knjiga izpod peresa pesnice je povsem drugače berljiva kot suhoparni znanstveni učbenik. Kako povezujete poezijo in psihologijo?
Človekova notranjost je tako skrivnostna, čudovita in strašna obenem, da se mi zdi, da jo lahko izrazimo samo z umetniškim jezikom. Ne verjamem, da lahko čustva opišemo v strokovnem jeziku, če se skušamo približati naši resnični izkušnji.  Še največ dobre psihologije sem srečala v velikih romanih.
Pravite, da je odnos do staršev povezan z vzgojo otrok. Malce nenavadno se zdi na prvi pogled. Če kritiziraš svoje starše, je pač logično, da jih v vzgoji ne boš posnemal?
Ne, ni logično. Nekatere stvari ki so jih starši počeli z nami, poznamo in smo se jim uprli. A starši so vplivali na nas veliko globlje in skrito in ne moremo se upreti temu, česar ne vidimo. Najgloblje občutke nosimo v sebi naprej. Zato se pokažejo na naših otrocih.
Na kakšen način?
Naj dam primer: če so nas starši zanemarjali, se lahko namenoma svojim otrokom posvetimo z velikim občutkom dolžnosti. Zanje naredimo več, kot je treba, in se odpovedujemo svojim željam. S tem občutkom pa obremenimo otroke. Otroci čutijo težo naše žrtve. In tako živijo z občutkom, da nas obremenjujejo. To je isti občutek, kot smo ga imeli mi, ko so nas starši zanemarjali: da smo jim v breme bolj kot v veselje. Naši otroci čutijo tako kot nekoč mi, da nas obremenjujejo. Predali  smo jim izkušnjo, da je biti starši predvsem muka.
Ali najdemo v vsakem problemu, ki ga imamo v odnosu do družine ali bližnjih, vzrok v otroštvu?
Beseda vzrok ni prava. Vsak človek se rodi z določenim značajem. Poleg temperamenta pa nanj vplivajo tudi družina, družba in dogodki, ki se mu zgodijo. Vse to ustvari enkratno osebnost. Lahko pa rečemo, da so v otroštvu bila nastavljena ravnotežja in zarisane meje, znotraj katerih se bo razvila človekova osebnost. Kako je vplivalo otroštvo na nas, lahko vidimo šele čez veliko let, ko nam postane življenje pregledno. To je kot verižna reakcija, pri kateri ne vemo točno, kateri člen je vzrok in kateri posledica. Nesporno pa je – če primerjamo to z biljardom - prvi trk s kroglo, ki njen tok usmeri, v otroštvu. Potem pa se smer seveda lahko tudi  spreminja.
Kako spoznamo, kaj se nam je zgodilo v zgodnjem otroštvu?
To ni lahko. Opazovati je treba svoje občutke. Posebej občutke žalosti, sramu, jeze in veselja, ki niso vezani na ta trenutek, ampak se vežejo na spomine ali pa so nam nejasni. Otroštvo pride na dan v odnosih. Kadar nam, denimo, gre nekdo zelo na živce, ali pa nam je zelo všeč. Kadar nas kaj zelo razburi pri lastnem otroku ali zakoncu, zaživi v nas najgloblji sloj spominov. V odnosih smo najbolj ranljivi. Globlji kot je odnos, starejša čustva prebudi. Najbolj pa postanemo otroci  ob prevarah.
Kaj pa, ko informacije o otroštvu ne moremo dobiti? Če so starši pokojni ali pa se z njimi ne da pogovarjati o tem?
Glavna stvar ni informacija. Tudi starši ne morejo vedeti natančno, kako so dogodki name vplivali. Tudi oni poznajo samo tisti del resnice, ki jim je dostopen. Od svojih staršev ne moremo dobiti pravih informacij. Nekateri starši so poročeni 50 let, prepričani, da imajo dober zakon, v resnici pa sta oba zelo osamljena. Zato mi ne moreta povedati resnice, saj jo lahko začutim le sam. Kako bomo prišli do resnice svojega življenja je odvisno od tega, kako iskreno, prosojno in globoko začutimo sebe. Zares se spoznavamo šele v najbolj intimnih in neobvladanih reakcijah in predvsem v telesnih odzivih.
Je zaradi nepoznavanje sebe toliko ločitev in sporov?
V začetku zveze nam ponavadi vse, kar dela partner, ustreza. Prej ali slej pa vsak naredi kaj, kar partnerja prizadene. Lahko gre za povsem drobne stvari. Če pa nismo dovolj pozorni in se ob problemu ne ustavimo, pogovorimo in si zaupamo, kaj nas prizadene, se lahko problemi nabirajo. Drug drugemu potem sploh ne znamo dati tistega, kar potrebuje. Počutimo se nesprejeti in brez ljubezni. Tudi ob nekom, ki se sicer zelo trudi. To je zato, ker on tega ne ve, saj se mu nismo nikoli potrudili povedati, kaj čutimo. Tu se običajno parom zaplete, da se oddaljijo. V naši kulturi ni navade, da bi si jasno in lepo povedali – to me boli, to si želim, - ker nismo iskrena družba, ljubezen brez iskrenosti pa umre.
Lahko z malimi koraki dosežemo ravno tako visoke cilje?
Življenje ni osvajanje vrhov, kjer zasadimo svojo zastavo. To je le naš vojaško tekmovalni sistem razmišljanja. Življenje je potovanje skozi različne dežele. To so pokrajine duha ali življenjska obdobja, ki ima vsaka svoje zanimivosti lepote in težave. To je ustvarjalen proces, ne pa proces trpljenja.
A tako potovanje je obremenjeno s staranjem.
To je gledanje naše civilizacije, kjer mišična moč in hitrost v reakcijah, sicer tipična lastnost mladega človeka, edini kriterij kakovosti življenja. V resnici pa z leti res izgubljamo nekatere sposobnosti, a tudi pridobivamo druge. Človek pri 60 ima modrost in življenjsko moč, ki je dvajsetletnik kljub svojim mišicam ne zmore. Starejši človek zmore notranje podvige in dosežke, ki jih kot mlajši ni zmogel. Ljudje živimo vedno dlje. Zato si moramo postaviti vprašanje, kako ta leta ovrednotimo. Telo se odziva glede na to, kako z njim ravnamo. Če odpišem telo rekoč, da začnem propadati po 40. letu, in samo objokujem izgubljeno, potem sploh ne odkrijem možnosti starejšega telesa.
Bi potemtakem človek moral postajati vsako leto srečnejši?
Če je naša sreča sposobnost, da uživamo življenje, potem gotovo. Če rastem v modrosti, sem vedno bolj kos vsaki novi težavi. Obenem postajam vse bolj in bolj človek skupnosti, povezan z svojim živim okoljem, kar mi da bolj polno življenje. Za srečo se mi zdi nujno čutiti, da dajemo, da ovrednotimo svoj osebni dar za druge.
Rojeni ste v družini znanih staršev, pesnice in pisateljice Zore Tavčar ter akademika in pisatelja Alojza Rebule. Se čutite včasih, da ste v njuni senci? Vam je naporno, ko vas primerjajo s starši? Verjetno je eno najpogostejših vprašanj, ali ste v sorodu s pisateljem Rebulo?
To me nikakor ne moti, saj je dejstvo. Dejstvo je, da so moji starši, da sem jim podobna in da so globoko vplivali name. Dejstvo nas ne more motiti. Dejstvo je preprosta resnica. Lahko sem hvaležna za vse, kar sem od staršev dobila.  Hvaležnost do njih je pogoj, da lahko  ovrednotim samo sebe, to  sem spoznala šele z leti. Ne samo staršem, tudi svoji družini in mnogim ljudem sem hvaležna. Spisek bi lahko bil neskončno dolg.
Je bilo pred leti torej drugače?
Ko sem bila mlajša, sem doživljala, da me ljudje dobesedno ne vidijo in da preko mene skušajo priti samo do mojih staršev. To me je motilo, potem pa sem videla, da rešitev ni v tem, da zanikujem to dejstvo. Moja starša sta močni osebnosti, zato sta mi veliko dala. Rast ob močnih osebnostih te prisili, da tudi sam razvijaš svojo moč. Če bi bila mama in tata šibki osebnosti, bi se lahko pritoževala, da sem odraščala ob slabičih. Nikoli nismo zadovoljni. (nasmeh)
Tudi ukvarjate se s podobnimi temami kot vaši starši: poučevanje, humanistika, pesnjenje in pisanje proze. Ste mogoče kdaj čutili, da vaša poezija tekmuje z mamino?
Tega nikoli nisem tako čutila. Nasploh nimam te želje, da bi tekmovala s komerkoli. Sicer pa je na svetu dovolj prostora za vse. Pesnikov se je že toliko rodilo, a lahko kljub temu vsak v miru piše svoje pesmi. Vsak človek je enkraten. Rada berem druge avtorje in jih občudujem, seveda tudi dela mojih staršev. To mi nekaj da in je zato neke vrste hrana. Zavist izvira iz nezaupanja vase, sama pa precej zaupam vase.
Vi ste po poroki ohranili dekliški priimek. Tako kot vaša mama. Zakaj ste se tako odločili? 
Po poroki sem se podpisovala z obema priimkoma, Alenka Rebula Tuta. Na uradih v Italiji pa so me vedno spraševali po dekliškem priimku. Ugotovila sem, da sem uradno samo Rebula. Počasi pa sem začela dojemati, da sem tudi v resnici to. Če si dodam priimek, je to sprememba moje izvorne identitete. Realna pa je tista, s katero sem se rodila. Danes sem to zdi najbolj naravna izbira.

ABC
Alenka Rebula je bila rojena v Loki pri Zidanem Mostu (1953). Z možem Igorjem Tuto in tremi otroci živi v Sesljanu pri Devinu. Ukvarja se z globinsko psihologijo in »ozaveščenjem odnosa do otroštva, iz katerega raste osebna in skupna, tudi narodova usoda«. Zelo priljubljene in obiskane so njene delavnice, po vsej državi pa najdemo tudi že skupine Blagor ženskam, ki sledijo njeni metodi.
besedilo in fotografije: TINO MAMIĆ

Krajša verzija intervjuja je bila objavljena v tedniku Bonbon, 24. maja 2011

Komentarji

  1. Kaj se skriva v ženski poeziji, znajo najbolj brati in začutiti moški. Ženska pesnica, ki se ukvarja z globinsko psihologijo, globoko občuti svoje notranje izkustvo, videno odznotraj. Ob ženski poeziji lahko človek doživi najvišji umetniški užitek in srečo, da so stihi sestavljeni iz telesa in duše, ki je na nek način bivajoča in večno prisotna tudi ko duh zapusti telo. V metaforičnem smislu ženska poezija doplni začetek nedokončanega nastajanja čoveka in nastopi tedaj, ko je Bog sedmi dan počival, naredil žensko in čakal, kaj mu bo pesnica kot žena in mati povedala. Zato je ženska poezija tudi božanska.

    Hvala, Tino Mamić, za kontinuum duhovno bogatih pisav in premislekov. Bog še vedno počiva in čaka pesnice kaj bodo povedale, moški pa imajo za zaznave ženske poezije eno dimenzijo več.

    Tatjana Malec

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

brez žalitev in samo s pravim podpisom (ime, priimek in kraj)

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost v tednu po 26. novembru. Hvala vsem za komentarje in delitve informacije. Samo državljani sami lahko s širjenjem informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.

Če je bil kak novinar na volilno nedeljo po prvi izjavi Marjana Šarca ob 19.05 presenečen, da bo ustanavljal parlametnarno stranko, je bil bodisi neinteligenten bodisi se je delal neumnega.
(VV Faktor 39, O rezultatih volitev za novega predsednika RS, KLIK in KLIK; O tej temi govori tudi moja kolumna: KLIK)
Problem Andreja Šiška je bil, ker slovenski novinarji, ko slišijo za domoljubje ali nacionalizem, ne vedo, kako bi se obnašali. Domoljubje je tabu tema za slvoenske medije. Tudi sicer slovenska levica ne ve, kaj bi z državo Slovenijo, saj ji je neodvisnost padla z neba.  (VV Faktor 35, O kandidaturi Andreja Šiška KLIK in KLIK)
V nobeni normalni državi ne bi prišlo do resne možnosti, da bi 39-letnik brez…

Odšel je Peter Bajc

Nadvse presenetila, prav šokirala, nas je vest, da je umrl Peter Bajc (55) iz Žapuž. Šturski rojak, velik Slovenec, ponosen Vipavec. Zgled pokončnosti, odločnosti in vztrajnosti. Sotrudnik civilne iniciative Čaven.
Težko je najti besede ob tem hudem dogodku. Čeprav sem prepričan, da smo dobili priprošnjika v deželi onkraj, to žalosti ne more zmanjšati.
Zato naj zakličemo le poslednji pozdrav, ki ga je izrekel šturski rojak in mučenec Filip Terčelj, s katerim se je Peter gotovo že srečal in poklepetal:
Na svidenje nad zvezdami.
Soprogi Martini in vsem njegovim v imenu ekipe Čavna izrekam globoko sožalje.
Namesto cvetja, ki ga svojci hvaležno odklanjajo, bom njemu v čast daroval dar za mašo za domovino.
Pogreb dragega Petra bo v sredo ob 18. uri.

Tino in čavenski prijatelji