Preskoči na glavno vsebino

Lojze Peterle: Osamosvojili smo se, osvobodili še ne

Pogovor z Lojzetom Peterletom, predsednikom prve slovenske vlade
Pred 20 leti je demokrščanska politična opcija zagotavljala najboljšo politično legitimacijo za priznanje Slovenije v tujini Prvi predsednik prve demokratične slovenske vlade Lojze Peterle (r. 1948) je na evropskem političnem parketu veliko bolj priljubljen kot doma. O tem pričajo tako njegov ugled med evropsko politično elito kot tudi niz pomembnih funkcij in nagrad. Na sončni strani Alp se zdi, kot da vse to nima nobenega pomena. V Sloveniji imajo nizko raven priljubljenosti tudi stranke, ki imajo v programu krščanstvo. Pred dvajsetimi leti je bilo povsem drugače, saj sta krščanska in ljudska stranka skupaj dosegali 30 odstotkov volilnega telesa. Peterle je prepričan, da bi ste ti časi lahko ponovili.
Neodvisna Slovenija se je še pred četrt stoletja zdela kot sanje. Kot utopija, ki si je glasno še za šankom nihče ni upal zagovarjati. Kako se tega spominjate?
Naj grem še malce bolj nazaj. Ko smo leta 1967 študentje zgodovine na brucovanju profesorje spraševali o ideji samostojne Slovenije, so nas zavrnili z besedami: To ni realno. Ne sanjajte. Profesorje razumem, malce manj pa tiste, ki so podobno govorili tudi leta 1990. Med njimi niso bili samo tuji politiki.
Če bi pred 20 leti, ko ste kot premier vodili državo, napovedali, da se bo Slovenija osamosvojila, zmagala v vojni, dosegla polno mednarodno priznanje, postala članica EU, Nata in slednjič kluba najbogatejših OECD, bi se Vam najmanj posmehovali …
Res je šlo komu na smeh, kakšen nam je celo svetoval, naj si ogledamo Žale. Bistveno je, da smo storili to, kar smo obljubili. Spominjam se srečanja z vodilnimi evropskimi politiki v Muenchnu, ko je takratni predsednik gaullistov Jacques Chirac dejal, da se Evropa integrira, Jugoslavija pa razpada. Odgovoril sem mu, da se lahko združujejo samo svobodni in suvereni narodi, ki živijo v demokraciji. Naša svoboda ne more biti grožnja komurkoli. Tistega večera je Chirac spremenil mnenje.
Slovenija danes gospodarsko, moralno in politično pada. Tudi temu bi pred nekaj leti lahko rekli sanje, a v obliki nočne more?
Veliko razliko vidim med današnjo Slovenijo in tisto pred 20 leti. Takrat je bil v zraku poseben naboj in pričakovanje. Na volitvah je zmagala sila, ki je hotela narediti epohalno spremembo, in za to imela tudi pogum. Ljudje so vedeli, da smo na zgodovinski preizkušnji in da je treba tvegati. Doživeli smo tudi velike svetle trenutke narodne enotnosti, kakršnih slovenska zgodovina ne pozna. Delali smo v dobro vseh. Vojaki in policisti niso služili ideologiji ali partiji, marveč domovini in skupnemu dobremu. Danes tega naboja ne vidim. Na oblasti so nekdanji mlajši komunisti, prvič ne sodeluje v vladi kakšna pomladna stranka. Delajo po starih političnih vzorcih, ki Slovenije ne morejo pripeljati ne k večji konkurenčnosti ne k večjemu mednarodnemu ugledu. Padli smo po mnogih kriterijih. Vlada se ukvarja predvsem z odhodkovno stranjo javnih financ. Morali pa bi se ukvarjati veliko bolj z vprašanjem, kako ustvariti več, da bomo nato lahko pravično delili. Tako je delovala ranjka Jugoslavija. To je rezultat nedokončane tranzicije, dogovorne ekonomije, ki je zlasti z menedžersko privatizacijo ustavila gospodarsko rast. Ne bi rekel, da je treba začeti ponovno sanjati, pač pa se je treba zbuditi in začeti ukrepati. Sanj izpred 20 let še nismo uresničili. Takrat smo se osamosvojili, nismo pa se še osvobodili. Osvobodili se bomo, ko bomo končno opustili obrazce, ki jih je uveljavila stara oblast v odnosu do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
Venomer poudarjate evropske vrednote. Evropska zveza, ki je po stoletjih prinesla v Evropo mir, je nastala zaradi krščanskih politikov. Ko pa pogledamo evropske politike danes, vidimo veliko povsem liberalnih in nekrščanskih vrednot. Mala kapela evropskega parlamenta se težko napolni. Se oče Evrope, svetniški kandidat Robert Schuman, obrača v grobu?
Schumanu danes ne bi bilo lahko. Če pogledamo razvoj od prve evropske pogodbe o skupnosti premoga in jekla do sedanje lizbonske pogodbe, vendarle vidimo kontinuiteto temeljnih vrednot, ki so jih postavili očetje Evrope; ti so bili res skoraj brez izjem krščanski demokrati. Vmes je resda prišlo do mnogih sprememb, vključno z okrepljeno sekularizacijo. A vendar je temeljna vrednotna podlaga ostala jasno zapisana tudi v sedaj veljavni lizbonski pogodbi. Spomnim se časa, ko so papeža Janeza Pavla II. vprašali, kaj meni o evropski ustavni pogodbi. Čeprav ta v preambuli ni omenjala krščanstva, je sprejem pogodbe podprl. Sam ne vidim toliko problema v zunanjih znakih, ampak bolj v bistvu. Očetje Evrope so v središče postavili človeka. Tudi lizbonska pogodba med človekovimi pravicami na prvo mesto postavlja nedotakljivost človekovega dostojanstva. Zapisano je torej prav, vprašanje je le, ali se tega držimo. Da je krščanska demokracija še vedno najmočnejša politična opcija, so pokazale tudi zadnje evropske volitve, čeprav je levica nastopila z močno socialno demagogijo.
Desna sredina je državo demokratizirala, osamosvojila in ubranila v vojni, potem pa se je morala za dolgo posloviti z oblasti. Krščanska demokracija je bila takrat vodilna, danes pa je obrobna politična stranka. Ali imate kdaj občutek, da se je zgodila zgodovinska krivica?
To je paradoksalno in za državo slabo. V Sloveniji smo pred 20 leti imeli veliko bolj evropsko politično sliko kot danes. Takrat je prav demokrščanska politična opcija zagotavljala najboljšo politično legitimacijo, da smo v tujini dosegli priznanje. Bila je najmočnejši porok za evropsko smer Slovenije. V Evropi je bila takrat, tako kot tudi danes, najmočnejša prav ta politična sila. V njej smo najprej dobili zaveznike. Pri levici je to trajalo veliko dlje. Italijanski šef diplomacije Gianni de Michelis, socialist, je priznanju nasprotoval skoraj do zadnjega. Ivan Oman je nekoč dejal, da se je razpadanje Demosa začelo tisti trenutek, ko smo izvedeli, da so na volitvah zmagali krščanski demokrati (SKD), ki jim je za malenkost sledila Slovenska kmečka zveza. To je šlo delu Demosa, zlasti v Slovenski demokratični zvezi (SDZ), zelo na živce. Demos je začela razjedati alergija na presenetljive zmagovalce. In to ne glede na to (ali pa celo prav zato), ker so svoje politične zveze uporabili, da je Slovenija dosegla hitro mednarodno priznanje. Mi namreč nismo imeli težav z razumevanjem evropskih načel in standardov. Še pred osamosvojitvijo so se v Demosu pojavljale ideje, da bi me zamenjali, levi del SDZ je govoril o nevarnosti neoklerikalizma. Takoj po mednarodnem priznanju države (sredi januarja 1992) se je začel v parlamentu val nezaupnic, ki je aprila 1992 tudi uspel. Storjena je bila škoda. Krščanskodemokratska opcija je namreč prinašala evropeizacijo. Storjena je bila najmanj politična napaka. Jože Pučnik je to kasneje obžaloval. Ob razpustu Demosa smo mislili, da gremo na volitve, a se je del Demosa povezal s staro politiko. To je sicer na volitvah plačal, a škoda je bila že storjena. Bivšim komunistom je levi del Demosa omogočil, da so zavladali za 12 let. Ne čudi me, da je najvišje državno odlikovanje že med prvimi dobil prav nasprotnik osamosvojitve De Michelis. Meni pa so jo prisodili bolj zaradi uravnoteženja. Član predsedstva države Oman je namreč rekel, da bi odlikovanje morali dati tudi meni, če ga že dajejo De Michelisu. Danes mi gre ob tem sicer na smeh. Levica se je bala, da bi krščanska demokracija postala simbol osamosvojitve, zato je kolikor mogoče zrelativizirala pomen njene vloge. Zameglila je dejstva do neprepoznavnosti. In to počne še danes. V šoli se danes ne učijo prave resnice. Videti je, kot da se je vse zgodilo leta 1945, leta 1991 pa smo naredili samo majhen korak naprej. Pozablja se, da je samo Demos šel na volitve s programom za osamosvojitev. Danes stara politika mitično govori o narodni enotnosti. Močno smo jo čutili na ljudski ravni, na politični ravni pa še po plebiscitu le v redkih trenutkih. V politiki se rado zgodi, da sadov ne pobere tisti, ki sadi in zaliva. A vendarle sem vesel, da smo tisti čas izkoristili in dali vse od sebe. Čas bo, upam, prinesel več objektivnosti.
A vendar so za polom krščanske demokracije krivci tudi drugod. Kaj pravite kot zgodovinar na to, da je bil med slovenskimi velikani vedno problem vzgojiti naslednika?
Tudi danes je veliko politikov, ki ne znajo razdeljevati dela na sodelavce in hočejo vse narediti sami, potem pa ob njih ni prostora za nove politike.To vprašanje se upravičeno večkrat postavlja. Ko sem vodil krščanske demokrate, pri starosti 40 do 50 let, o nasledniku tudi jaz nisem veliko razmišljal. Tudi v stranko kar nekaj let ni bilo posebnega priliva. Ali pa mogoče nismo imeli pravega prijema za nove ljudi. Res je sicer, da smo bili večinoma v opoziciji, a vendar. Ne pozabimo tudi na izdajo Cirila Pucka. Ni nam bilo lahko, ker smo jih dobivali po glavi z desne in leve. Skratka, morali bi se bolj temeljito lotiti tudi kadrovskega vprašanja. Za dobro nasledstvo mora biti izpolnjenih več pogojev. Mi pri tem, žal, nismo uspeli. Zadnjih deset let sam sicer nisem bil ne v združeni stranki SLS- SKD ne v Novi Sloveniji na položaju, ko bi lahko bolj vplival na kadrovski razvoj. Drugih politikov ne bi ocenjeval. Janez Janša je tudi razmeroma mlad politik, v letih, ko se naslednika običajno ne išče.
Znani slovenski rek, vodilo je, naj sosedu krava crkne. V slovenski zgodovini vidimo ogromno primerov neenotnosti, tako v tujini med Slovenci (spomnimo, da so slovenski liberalci pomagali Srbom pri sprejetju prve centralistične ustave v Jugoslaviji) kot tudi med kristjani v Sloveniji (pomislimo na spore med SLS in SKD oziroma NSi). Ali je sektaštvo med kristjani potemtakem tudi vzrok za sedanjo politično sliko? 
O sektaštvu bi najprej lahko govorili pri SDZ, kjer se je kmalu po volitvah pojavila govorica o neoklerikalizmu. Alergija na krščanske demokrate je razbila SDZ. Pri Pučniku tega nisem čutil. Z Ivanom Omanom sva že po prvih volitvah napovedala združitev SKD in Slovenske kmečke zveze, pri čemer bi se prva razvila v stranko, podobno zgodovinski SLS, SKZ pa bi ostala kmečki sindikat. V kmečki zvezi so se potem odločili drugače. A temu ne bi rekel sektaštvo, ampak vrtičkarstvo. Danes vse tri demokrščanske stranke, SLS, NSi in KDS, skupaj ne zberejo toliko, kolikor je imela SKD v najslabšem času, ko je dosegla slabih deset odstotkov. Ozkost pogledov ne zmore strateškega pogleda na sedanji položaj in na to, kar bi bilo treba narediti v prihodnje.
Nekateri politiki desne sredine tudi Vam očitajo vrtičkarstvo. Bili ste med ustanovitelji NSi, ki je nastala tako rekoč nekaj tednov po združitvi SLS in SKD, na kar se je čakalo celo desetletje. Danes se zdi, da je bila ustanovitev NSi napaka, saj se je obdržala v parlamentu le dva mandata. Ali ne bi bilo bolje, da bi Vi ali Andrej Bajuk počakali na ugoden trenutek in prevzeli združeno stranko?
Leta 2000 smo na ločenih in na združitvenem kongresu sprejeli sklep, da bomo upoštevali ljudsko voljo, kot se je glede volilnih sistemov izkazala na referendumu, ob tem, da je še ustavno sodišče ugotovilo zmago večinskega sistema. Obiti ljudsko voljo z ustavnim zakonom se nam ni zdelo pošteno. Volivcem smo hoteli ponuditi verodostojno alternativo. Vzrok za zgolj dva mandata NSi je drugje.
Pogost očitek je, da ste bili v ozadju ustanovitve KDS. Prav KDS je namreč vsaj vplivala, če ne celo prevagala, da je NSi izpadla iz parlamenta. Kaj menite o KDS?
NSi je izpadla zaradi političnih napak vodstva, ki ni skrbelo za jasen profil stranke. Volivci so jo prepoznavali kot rezervno stranko SDS in raje volili original kot kopijo. Na ustanovitev KDS nisem bil povabljen, sem pa z Ljudmilo Novak in Klemenom Žumrom v pismu pozval Bajuka, naj prepreči odhod njemu nekoč najbližjih ljudi.
Kaj bi bilo treba narediti v prihodnje?
Nuja, ki jo, zanimivo, vidi tudi del levice, je obnoviti demokrščansko stranko. Ne zato, ker je to danes najmočnejša politična sila v Evropi, ampak zato, ker jo potrebuje Slovenija. Brez nje velik del slovenskih volivcev nima naravne politične izbire. Mnogi so se spraševali, kako to, da je zmagala SKD. Očitno je bila takrat prav ta stranka najbolj zaželena. Žeja po taki stranki je bila velika in je velika tudi danes. Del njenih volivcev pa je bil tudi razočaran, saj v prvih letih nismo mogli popraviti krivic, ki so se kristjanom zgodile v pol stoletja. Tudi enakih možnosti nismo mogli zagotoviti. Krščanske demokrate potrebujemo, da bomo dokončali tranzicijo in uveljavili temeljne evropske standarde. To je pomembno za nov razvojni zagon države. Če se bodo tri omenjene stranke še naprej tako borile za tiste male odstotke, s katerimi bodo prestopile parlamentarni prag, in če ne bodo imele boljšega nastopa, se položaj ne bo spremenil. Morale bi se povezati in nastopiti s programom, ki bo del rešitve za preživetje naše države. Pred 20 leti smo vedeli, kaj je treba narediti.
Kaj konkretno predlagate? Novi Demos? 
Že lani sem dejal, da ne vidim boljše možnosti, kot je navdih slovenske pomladi. Brez njenega neslavnega zaključka, seveda, ki se je končal s klicem »ustavite desnico«. Izvirna slovenska pomlad je bila demokratična pahljača in je kljub šestim strankam delovala boljše kot katerakoli kasnejša vladna koalicija. Najprej se moramo začeti pogovarjati. V tem trenutku se o tem niti ne pogovarjamo. Poslušamo samo javne pozive: eni k vnovičemu zagonu, drugi k modrim ljudem, v zraku je ideja velike koalicije. Z javnimi debatami pred kamerami ne bomo prišli daleč. Moramo se začeti pogovarjati s skupnim ciljem, ki je dobro Slovenije in postaviti v središče človeka, pred dobičkom. Če se bomo uspeli dogovoriti o temeljnih izhodiščih, bomo našli tudi pot v novo politično organiziranost in nov nastop slovenske pomladi. V zadnjih letih smo videli, kako ne gre. Zdaj moramo poiskati drugo pot in predstaviti alternativo.
Kaj pa koalicija krščanske trojke? Ali boste ustanovili stranko, kar nekateri napovedujejo
Toliko strank, kot jih imamo, po mojem ni smiselno imeti. Že nekaj časa se ne opredeljujem za metodo, ali je to ustanovitev nove stranke, združitev vseh ali kaj tretjega. Najprej bi se morali začeti pogovarjati o ciljih, potem o poti do njih. V veliko koalicijo SDS in SD ne verjamem. Katere vrednote in načela pa lahko res delimo, potem ko smo doživeli fiasko enobarvne vlade. Načelno nimam težav s širino, če obstaja soglasje o ciljih. Tako je delovala moja vlada, v kateri niso bili samo ljudje iz Demosovih strank. Če bo veliko taktiziranja, ne bo veliko sprememb.
V Sloveniji ste politično dosegli najvišji vrh. Bili ste na položaju, ki ga noben slovenski politik v naslednjem stoletju ne more preseči: predsednik vlade, ki je državo demokratizirala in osamosvojila. Sedaj ste v EP, kjer imate še veliko možnosti, verjetno več kot katerikoli slovenski politik doslej. Malce nerazumljivo je zato, da se ozirate nazaj v slovensko politiko, ali ne?
Glejte, lahko bi se čez mesec dni upokojil (smeh). Zakaj ne bi bil povsem običajen Slovenec, ki komaj čaka na upokojitev (smeh)? No, čutim se zdravega in polnega energije, zato o upokojitvi resno še ne razmišljam. Priznam pa, da čutim to kot osebni moralni problem. Država gre očitno navzdol. Že lani sem rekel, da vidim na obzorju grške otoke. Danes nas pred njimi svari guverner Banke Slovenije. Cena neodločanja je vsak dan višja, politična zadrega pa bo na koncu večja, kot je bila pred 20 leti. Nismo odpravili notranjih razlogov za krizo. S starimi koncepti se jih ne moremo znebiti. Zato govorim o potrebi po krščanski demokraciji, ki zastopa načela trajne rasti, hoče delati vključevalno in odklanja ekstremizem. Včasih mi kdo reče, da tega morem opazovati s toplega sedeža v Bruslju. Mislim, da je moje delo v Evropskem parlamentu za Slovenijo in za celtno EZ koristno, zelo pa me skrbi, kaj bo s prihodnostjo Slovenije. Sam ne potrebujem ne funkcij ne časti, tudi dela imam dovolj. Vsekakor želim prispevati k preobratu, da bi se Slovenija zopet postavila na noge, najprej z okrepitvijo svojega gospodarstva. Najbolj pa bi bil vesel, če bi imeli več veselja drug z drugim in bi postali bolj vzajemno odgovorni za skupno prihodnost. Da smo različni, je lepo in prav, razdeljenost pa nam škoduje.
besedilo in fotografije: Tino Mamić
intervju je bil objavljen v mesečniku Slovenski čas, 26. junija 2011

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Oddaje do septembra ne bo.

Lahko se samo tolčemo po glavi. Če ne bi bil zunanji minister Erjavec, danes mejnega spora ne bi več bilo. Problemi slovenske politične elite in diplomacije so: hlapčevski kompleks, nesamozavest in nesposobnost. KLIK(VV Faktor 66, Arbitraža o meji s Hrvaško)

Za referendum je odgovorna vlada, ki ni v treh letih nič naredila. Če bi namesto Mira Cerarja imeli Franca Jožefa, bi proga bila že narejena. Južno železnico so od Dunaja do Trsta gradili od 1842 do 1857 (15 let). Z načrti vred so za 577 km potrebovali 20 let. Slovenija je v 20 letih naredila načrt proge, aktualna vlada pa v treh letih le zakon o gradnji. KLIK(VV Faktor 64, Referendum o drugem tiru )

Največji slikarski mojster svetovnega slovesa, ki ga imamo v Sloveniji, je Carpaccio. Sicer pa evropskih mojstrov nimamo. Le tu in tam kaj malega. Zdrava kmečka pamet zato vsakemu pove, da v neki hiši v Slovenskih Konjicah …

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…

Pet slovenskih držav

Zgodovino slovenskega naroda opisujejo ponavadi kot provincialno, Slovence pa kot hlapce in vedno zatirane. Številni učitelji zgodovine in slovenščine prepričujejo o nezgodovinskosti, majhnosti in hlapčevstvu slovenskega naroda, kar gre vedno na mlin tistim, ki to skušajo izkoristiti. Leta 1991 smo iz naroda postali nacija, radi poudarjajo nekateri, saj prej svoje države nismo imeli. Slovenska politična levica in skrajna desnica pa zametke državnosti iščeta v drugi svetovni vojni in narodnem odporu zoper okupatorja. Politična desna sredina jim oporeka, ker je bila v Sloveniji takrat tudi državljanska vojna. Vsak osnovnošolec pa bi moral vedeti, da je Republika Slovenija že peta (5.) slovenska država. Poglejmo si zgodovinska dejstva. Pozabljena prva slovenska država  Prva slovenska država je nastala okrog leta 630 na ozemlju sedanje avstrijske Koroške. Karantaniji so vladali slovenski knezi več kot stoletje, potem pa so okrog leta 745 zaradi avarske nevarnosti prosili za bavarsko zašči…