Mwoja besejda (tastara)

Predjamski grad in Notranjski muzej sta je neizkoriščen potencial 

Goriški trg pred cerkvijo sv. Roka v Podturnu je pred stoletjem doživel veliko slavje. Slovesno so odkrili fontano goriškega rojaka, takrat uradnega arhitekta na egiptovskem dvoru Antona Laščaka bega. Kljub mednarodni slavi pa Gorica svojemu arhitektu ni bila naklonjena: v rodnem mestu je tako gradil le, če je – plačal sam. Fontana z obeliskom pred župnijsko cerkvijo sv. Roka, v kateri je bil Laščak krščen Anton Laščak (Antonio Lasciac) se je rodil v furlanski četrti Podturn na naslovu Sv. Rok 95 Petru Laščaku iz Ročinja in materi Goričanki Jožefi Trampuš. Bil je prvorojenec v družini devetih otrok.   Oče, strojar kož, ki se je obrti priučil v Gorici, je poslovno sodeloval z Mihaelom Trampušom, se zaljubil v njegovo hči in po poroki   prevzel njegovo obrtno delavnico. Na Dunaju izšolani Anton po diplomi doma ni dobil dela. Pa čeprav se je takrat v mestu kar precej gradilo. S trebuhom za kruhom se je odpravil v Egipt, kjer si ni zaslužil le precej denarja, ampak tudi čast: posta

Čez noč brez stalnega bivališča, državljanstva in štipendije Leta 1992 sem čez noč izgubil stalno bivališče in s tem tudi slovensko državljanstvo. To sem ugotovil šele nekaj mesecev kasneje, poleti 1992, ko sem zaprosil za neki dokument na upravni enoti v Ajdovščini. Pa so mi pojasnili, da doma nimam več stalnega bivališča. Takrat se mi je sesul svet. Nedržavljan sem postal dobro leto po tistem, ko sem na referendumu glasoval za neodvisno in samostojno Slovenijo. Takrat sem prvič v življenju imel glasovalno pravico in ko sem hodil po volišču, sem imel občutek, da lebdim nad tlemi. Na prvih svobodnih volitvah še nisem imel 18 let, na drugih parlamentarnih pa ne državljanstva. Dovoljeno mi je bilo le glasovati za neodvisnost, sedaj me pa ne potrebujejo več, sem zlobno pripominjal. Nesporazumi od 1972 naprej Naj se vrnem v leto 1972, ko sem bil rojen. Takrat me je oče, rojen na Hrvaškem, na domačem ajdovskem matičnem uradu zapisal za Hrvata. Mislil je, da gre pri tem za narodno p

V Sloveniji je vse več takih parov, ki   ne morejo imeti otrok. Posvojitev ni preprosta stvar – za posvojitev se je težko odločiti, še težje pa posvojenca dobiti. Pri nas to dodatno otežuje neustrezna zakonodaja in neusklajenost med centri za socialno delo. Leta 1992 je zato nastalo društvo Deteljica, ki povezuje posvojiteljske družine. Pogovorili smo se s pobudnikoma društva Marijo in Jožetom Stritarjem iz Rašice pri Turjaku. Zakonca Stritar sta po petih letih zdravljenja posvojila šestmesečno Ano. Dve leti kasneje pa je Marija rodila Jero. Kdaj par spozna, da ne more imeti otrok? "Zdravniki pravijo, da o neplodnosti govorimo, če po enem letu normalnega spolnega življenja ne pride do zanositve. To je teorija. Pri paru že po treh mesecih prizadevanja, da bi zanosila, lahko nastopi živčnost ali nervoza, ki to možnost še poslabša. Potem nastopijo dolgotrajne preiskave, postopki, operativni posegi in na koncu zdravniki par postavijo pred odločitev, da gre v postopek umetne oplod

Mag. Branko Zorn (rojen v Prvačini) je odraščal v Parizu, kjer je končal medicinsko fakulteto in podiplomski študij. Od leta 1995 je zaposlen na oddelku za reprodukcijo na Ginekološki kliniki v Ljubljani, kjer raziskuje in zdravi moško neplodnost ter vodi Center za andrologijo. Je avtor okrog 60 publikacij na področju ginekologije, porodništva in andrologije v domačih in tujih strokovnih revijah. Zorn je magister ginekologije in porodništva. Branko Zorn Zakaj pride do neplodnosti ? "Za neplodnega velja par, pri katerem po najmanj enem letu normalnih spolnih odnosov ne pride do spočetja. V Sloveniji in po svetu je 10-15 odstotkov neplodnih parov. Gre za neplodnost moškega, ženske ali obeh. Do oploditve lahko ne pride zaradi semena slabe kakovosti, ženska pa je velikokrat neplodna zaradi bolnih jajcevodov. Bolezni, ki so vzrok   neplodnosti, so prirojene (predvsem kromosomske napake) ali pridobljene (posledice vnetja). Metode zdravljenja neplodnosti so dobro urejene. Obse

V Sloveniji je skoraj nemogoče posvojiti otroka, v tujini pa znašajo stroški najmanj 10.000 evrov. Čeprav se  se z neplodnostjo sooča že vsak peti par, je posvojitev otroka težavna in pot do nje dolgotrajna. Posvojitev že v nekaj mesecih pa je mogoča, če se odpravimo v tujino, kjer za postopek odštejemo vsaj deset tisočakov. A posvojitev ni pravljica, opozarjajo poznavalci. V Sloveniji ima težave s spočetjem otroka že vsak peti par. Zaradi onesnaženosti (predvsem gre za pesticide v podtalnici) in vse bolj stresnega življenja bo v prihodnosti neplodnost problem vsakega tretjega para. Čeprav statistika ne pritrjuje tem izračunom, ki so jih naredili mednarodni strokovnjaki, pa so klinike za zdravljenje neplodnosti vse bolj obiskane. Precej neplodnih parov namreč statistika ne zajema: takih, ki že imajo enega otroka, ali takih, ki se nočejo zdraviti na kliniki. Nekateri pari se odločajo za biomedicinske postopke, ki so za druge etično sporni, tretji razmišljajo o posvojitvi. Neplodnost

Gradnja hiše iz slame ni samo ekološka, ampak tudi kakovostna in poceni gradnja. Tovrstne hiše po svetu kljubujejo vsem vremenskim vplivom že stoletja. V okolici Postojne načrtujejo tudi že prvo naselje hiš iz slame.  Jure Požar v pisarni s pohištvom iz slamnatih bal Pravzaprav ne gre za hišo, ki je narejena samo iz slame, kot jo poznamo iz pravljice o volku in treh prašičkih. Skelet tovrstne hiše je namreč klasičen: na vogalih so trdni stebri, med njimi pa še nosilne vezi iz betona, železa ali lesa. Zidovi pa so sestavljeni iz velikih zidakov, napolnjenih s stisnjeno slamo. V Postojni se nad tovrstno gradnjo navdušuje Jure Požar. Ekološko zavzet nepremičninski posrednik Požar načrtuje v bližnji prihodnosti zgraditi več slamnatih stanovanjskih hiš. Točnega kraja gradnje zaenkrat še noče izdati, pove le, da gre za okolico Postojne. Izkušnje že ima, saj je v Vrtojbi že gradil pomožni gospodarski objekt. Slamnata gradnja pa je zanj bolj življenjska filozofija kot posel. S

Čeprav seznam prikritih grobišč na Primorskem vsebuje 131 lokacij, pa bo končna številka veliko višja. Zgodovinar Renato Podbersič, ki nam je marca 2009 v okolici Mirna in Vrtojbe pokazal nekaj neevidentiranih grobišč, pravi, da bo končna številka več kot 200. Podbersič kaže grobišča Pod Rosico (levo) in nad Renčami Seznam evidentiranih prikritih grobišč, ki ga že več let izdeluje vladna komisija za prikrita grobišča, se bo na Primorskem še precej podaljšal. Nekatere občine, ki jih doslej še ni na seznamu, namreč še niso obdelane. “Manjkajo grobišča v občini Brda, Miren-Kostanjevica in Šempeter-Vrtojba,” pravi Renato Podbersič iz Nove Gorice, ki kot magister zgodovinskih znanosti to temo raziskuje na Študijskem centru za narodno spravo v Ljubljani. Podbersič je zbral vrsto pričevanj o povojnih, pa tudi medvojnih pobojih, ki jih je zakrivila komunistična revolucionarna stran. Ti niso še tako raziskani kot povojni, saj so jih doslej našli le dobrih 20. Podbersič opisuje grobišče

Podbersič: "Vosovci so pogosto morili brez vsakih dokazov" V zadnjih letih je nastala cela vrsta študij, ki obdobje druge svetovne vojne postavlja v povsem novo luč. Novogoriški zgodovinar mag. Renato Podbersič je več let raziskoval temno plat partizanskega boja in revolucije na Goriškem in Vipavskem. Mit o povsem brezmadežnem partizanstvu na Primorskem se sesuva, dokazuje ne le Podbersič, ampak tudi popis žrtev druge svetovne vojne. Partizani so namreč tudi na Primorskem pobili več Primorcev kot pa okupatorjev. Pogosto slišimo izrek, da na Primorskem ni bilo državljanske vojne. Ali to drži? Kar drži, na Primorskem ni bilo klasične državljanske vojne. Še v tedanji Ljubljani pokrajini je ni bilo, kajti izvorno in sistematično revolucionarno nasilje nekaj takšnega, kot je pojav državljanske vojne, že v osnovi onemogoči. V glavnem je šlo za samoobrambo pred tem nasiljem, ki je bila izsiljena z nastopom revolucije. Revolucionarno nasilje se je na našem koncu zaradi