Preskoči na glavno vsebino

Na slovenski meji so streljali do l. 1990

Evropa se še vedno spominja padca železne zavese, katere najbolj znan simbol, berlinski zid, je padel pred dvajsetimi leti. Izrazu, ki ga je skoval britanski premier Winston Churchill, nekateri v Sloveniji oporekajo, saj je primorska zahodna meja v marsičem simbol povezovanja med komunističnim Vzhodom in demokratičnim Zahodom. Meja za Primorce ni pomenila take ovire in se je radi hudomušno spominjajo zaradi »švercanja«: tihotapljenja kavbojk, banan in kave. A vendar ima meja tudi svojo temno stran.

Nema priča pobojev

Nema priča časov, ko so na meji streljali,
stražni stolp na Kokoški
Na samem začetku pohodne poti na Kokoško, priljubljeni vrh nad Trstom, stoji stražni stolp, ki spominja na čase železne zavese. Zob časa ga je že precej načel, saj zaenkrat še nima te sreče, da bi ga, tako kot njegovega »tovariša« v Vrtojbi, obnovili in preuredili v muzej. Stolp je nema priča časov, ko si zastražene meje ni bilo moč predstavljati drugače.
Našo mejo je jugoslovanska propaganda celo hvalila kot najbolj odprto mejo v Evropi. To je bila laž. Ta meja je bila le najbolj svobodni del železne zavese, saj so v Evropi že takrat ponekod meje prehajali po avtocestah s stotko na avtomobilskem števcu. Danes, ko je taka meja tudi slovensko-italijanska, si že težko predstavljamo, kako je bilo pred dvajsetimi leti. Takrat so se v Sloveniji že pojavile prve demokratične politične stranke, v Berlinu pa je pri plezanju čez zid padla zadnja žrtev železne zavese (februar 1989). Mejo z zahodnimi državami so komunistične države budno čuvale vojsko. Tudi v Sloveniji je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) pri poskusu prebega pobila nekaj sto ljudi. To pravzaprav niti ni bilo tako veliko, če pomislimo, da je državo samo v prvih desetih letih zapustilo 100.000 ljudi. A vsi niso imeli te sreče.

Glasne priče

Alojz Podbersič (roj. 1938) iz Vrtojbe, se še dobro spominja krvi: »Naša družina ima njivo tik ob današnji slovensko-italijanski meji, to je med nekdanjim jugoslovanskim stražnim stolpom in mejno črto. Živo se spominjam besed jugoslovanskega graničarja, ki mi je leta 1953 povedal, kako so so vojaki tam ustrelili neznanega begunca in ga nato pokopali v gozdu Panovec. Sicer smo večkrat, zlasti ob poletnih večerih, ko so bila domača hišna okna odprta, slišali rafale zahodno od Vrtojbe, v smeri proti državni meji.«
Pobitih se spominja tudi Slavko Silič (roj. 1919) iz Orehovelj, ki pravi, da so v prvih letih po drugi svetovni vojni pobite ob meji, zlasti na Rojah med Mirnom in Vrtojbo, pokopavali ob zidu na odmaknjenem delu pokopališča v Biljah, kjer danes ni več sledov o mestu pokopa: »Prevoz je potekal navsezgodaj zjutraj, ob budnem spremljanju miličnikov in udbovcev, z vozov je velikokrat še kapljala kri pobitih.«
Z vrha stolpa so jugoslovanski vojaki,
graničarji, oprezali za  begunci,
jih lovili , aretirali ali tudi postrelili
Vrtojbenka Anica Ferletič, ki je umrla pred dvema letoma, pa je pričala, da je večkrat delala na njivi ob meji in opazila krvave sledi: »Posebej se spominjam nekega jesenskega dne okrog leta 1950, ko smo prišli na njivo, da bi obirali koruzo. Sredi polja se nam je razkril grozljiv prizor, vse je bilo v krvi in razrito, a brez človeških trupel. Pozneje so nam jugoslovanski graničarji - nekateri so bili včasih prav prijazni – povedali, da so ponoči tam pokosili celotno družino z otroki vred, ki je hotela ilegalno prečkati mejo. Po pripovedovanju graničarjev so jih takoj odpeljali in pokopali na neznani lokaciji v gozdu Panovec.«
Ubežnike, ki jih je vojska ulovila, pa je brutalno aretirala in jih postavila za rešetke. V prvih letih so se zaporne kazni odmerjale v letih, nato v mesecih. Streljanje pa je ostalo vse do leta 1990. Na Krasu so po trditvah nekaterih prič streljali prav do konca. Mrtve, šlo je predvsem za ubežnike iz tretjega sveta, naj bi vojaki JLA metali kar v neko kraško jamo pri Sežani.

foto in besedilo: Tino Mamić


Objavljeno v dnevniku Primorske novice leta 2009

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost v torek, 16. januarja ob 19.15, skupaj z Bernardom Brščičem. Hvala vsem za komentarje in delitve informacije. Samo državljani sami lahko s širjenjem informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.
Kot podjetnik gledam predvsem skozi to, kaj je za državo in davkoplačevalce ceneje. Priseljevanje je treba omejiti in po zgledu Francije začeti omogočati mladim družinam, da se lahko odločijo za otroke. Priseljevanje je treba tako prilagoditi, da imajo prednost ljudje s podobnimi navadami, jezikom in kulturo. Ukrajinci, Makedonci ali Bošnjaki bi se bistveno hitreje integrirali v slovensko družbo kot pa Arabci. Hkrati je treba priseljencem dati možnost, da se integrirajo v slovensko družbo in enakopravno uveljavijo. Začeti se je treba borit proti getoizaciji ljudi samo zato, ker so se njihovi starši rodili 300 km stran. Država bi morala spodbujati priseljence, da ne p…

Bogdan Žorž: Razvajamo že dojenčke

“Vzgoja ni znanost, ampak umetnost,” pravi Bogdan Žorž, ki je napisal prvo slovensko knjigo o razvajenosti, “raku sodobne vzgoje”. Otrok ne potrebuje idealnih, temveč le dovolj dobre starše, trdi priljubljeni psihoterapevt. Na predavanjih psihoterapevta Bogdana Žorža (1948-2014) je bila navadno gneča. Tako je bilo tudi, ko je predaval v Kopru. Kakih trideset ljudi je priljubljenega upokojenega psihologa zato moralo poslušati kar na hodniku. Starši, vzgojitelji in učitelji so ga poslušali pozorno, kar nekaj pa si je predavanje tudi snemalo in zapisovalo. Tišino so prekinjale le salve smeha, ko je Žorž navajal konkretne vzgojne primere. Vaša knjiga Razvajenost, ob kateri ste mi dali intervju že pred desetimi leti KLIK je bila ponatisnjena že trikrat. Ali je razvajenost največji problem pri vzgoji? “Vedno mi je težko odgovarjati na vprašanja v slogu 'kaj je najbolj ...'. Ne vem, če je razvajenost ključni ali največji problem pri vzgoji. Še vedno me najbolj zabolijo nasilje, zlorabe…