Preskoči na glavno vsebino

Na slovenski meji so streljali do l. 1990

Evropa se še vedno spominja padca železne zavese, katere najbolj znan simbol, berlinski zid, je padel pred dvajsetimi leti. Izrazu, ki ga je skoval britanski premier Winston Churchill, nekateri v Sloveniji oporekajo, saj je primorska zahodna meja v marsičem simbol povezovanja med komunističnim Vzhodom in demokratičnim Zahodom. Meja za Primorce ni pomenila take ovire in se je radi hudomušno spominjajo zaradi »švercanja«: tihotapljenja kavbojk, banan in kave. A vendar ima meja tudi svojo temno stran.

Nema priča pobojev

Nema priča časov, ko so na meji streljali,
stražni stolp na Kokoški
Na samem začetku pohodne poti na Kokoško, priljubljeni vrh nad Trstom, stoji stražni stolp, ki spominja na čase železne zavese. Zob časa ga je že precej načel, saj zaenkrat še nima te sreče, da bi ga, tako kot njegovega »tovariša« v Vrtojbi, obnovili in preuredili v muzej. Stolp je nema priča časov, ko si zastražene meje ni bilo moč predstavljati drugače.
Našo mejo je jugoslovanska propaganda celo hvalila kot najbolj odprto mejo v Evropi. To je bila laž. Ta meja je bila le najbolj svobodni del železne zavese, saj so v Evropi že takrat ponekod meje prehajali po avtocestah s stotko na avtomobilskem števcu. Danes, ko je taka meja tudi slovensko-italijanska, si že težko predstavljamo, kako je bilo pred dvajsetimi leti. Takrat so se v Sloveniji že pojavile prve demokratične politične stranke, v Berlinu pa je pri plezanju čez zid padla zadnja žrtev železne zavese (februar 1989). Mejo z zahodnimi državami so komunistične države budno čuvale vojsko. Tudi v Sloveniji je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) pri poskusu prebega pobila nekaj sto ljudi. To pravzaprav niti ni bilo tako veliko, če pomislimo, da je državo samo v prvih desetih letih zapustilo 100.000 ljudi. A vsi niso imeli te sreče.

Glasne priče

Alojz Podbersič (roj. 1938) iz Vrtojbe, se še dobro spominja krvi: »Naša družina ima njivo tik ob današnji slovensko-italijanski meji, to je med nekdanjim jugoslovanskim stražnim stolpom in mejno črto. Živo se spominjam besed jugoslovanskega graničarja, ki mi je leta 1953 povedal, kako so so vojaki tam ustrelili neznanega begunca in ga nato pokopali v gozdu Panovec. Sicer smo večkrat, zlasti ob poletnih večerih, ko so bila domača hišna okna odprta, slišali rafale zahodno od Vrtojbe, v smeri proti državni meji.«
Pobitih se spominja tudi Slavko Silič (roj. 1919) iz Orehovelj, ki pravi, da so v prvih letih po drugi svetovni vojni pobite ob meji, zlasti na Rojah med Mirnom in Vrtojbo, pokopavali ob zidu na odmaknjenem delu pokopališča v Biljah, kjer danes ni več sledov o mestu pokopa: »Prevoz je potekal navsezgodaj zjutraj, ob budnem spremljanju miličnikov in udbovcev, z vozov je velikokrat še kapljala kri pobitih.«
Z vrha stolpa so jugoslovanski vojaki,
graničarji, oprezali za  begunci,
jih lovili , aretirali ali tudi postrelili
Vrtojbenka Anica Ferletič, ki je umrla pred dvema letoma, pa je pričala, da je večkrat delala na njivi ob meji in opazila krvave sledi: »Posebej se spominjam nekega jesenskega dne okrog leta 1950, ko smo prišli na njivo, da bi obirali koruzo. Sredi polja se nam je razkril grozljiv prizor, vse je bilo v krvi in razrito, a brez človeških trupel. Pozneje so nam jugoslovanski graničarji - nekateri so bili včasih prav prijazni – povedali, da so ponoči tam pokosili celotno družino z otroki vred, ki je hotela ilegalno prečkati mejo. Po pripovedovanju graničarjev so jih takoj odpeljali in pokopali na neznani lokaciji v gozdu Panovec.«
Ubežnike, ki jih je vojska ulovila, pa je brutalno aretirala in jih postavila za rešetke. V prvih letih so se zaporne kazni odmerjale v letih, nato v mesecih. Streljanje pa je ostalo vse do leta 1990. Na Krasu so po trditvah nekaterih prič streljali prav do konca. Mrtve, šlo je predvsem za ubežnike iz tretjega sveta, naj bi vojaki JLA metali kar v neko kraško jamo pri Sežani.

foto in besedilo: Tino Mamić


Objavljeno v dnevniku Primorske novice leta 2009

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost v tednu po 26. novembru. Hvala vsem za komentarje in delitve informacije. Samo državljani sami lahko s širjenjem informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.

Če je bil kak novinar na volilno nedeljo po prvi izjavi Marjana Šarca ob 19.05 presenečen, da bo ustanavljal parlametnarno stranko, je bil bodisi neinteligenten bodisi se je delal neumnega.
(VV Faktor 39, O rezultatih volitev za novega predsednika RS, KLIK in KLIK; O tej temi govori tudi moja kolumna: KLIK)
Problem Andreja Šiška je bil, ker slovenski novinarji, ko slišijo za domoljubje ali nacionalizem, ne vedo, kako bi se obnašali. Domoljubje je tabu tema za slvoenske medije. Tudi sicer slovenska levica ne ve, kaj bi z državo Slovenijo, saj ji je neodvisnost padla z neba.  (VV Faktor 35, O kandidaturi Andreja Šiška KLIK in KLIK)
V nobeni normalni državi ne bi prišlo do resne možnosti, da bi 39-letnik brez…

Odšel je Peter Bajc

Nadvse presenetila, prav šokirala, nas je vest, da je umrl Peter Bajc (55) iz Žapuž. Šturski rojak, velik Slovenec, ponosen Vipavec. Zgled pokončnosti, odločnosti in vztrajnosti. Sotrudnik civilne iniciative Čaven.
Težko je najti besede ob tem hudem dogodku. Čeprav sem prepričan, da smo dobili priprošnjika v deželi onkraj, to žalosti ne more zmanjšati.
Zato naj zakličemo le poslednji pozdrav, ki ga je izrekel šturski rojak in mučenec Filip Terčelj, s katerim se je Peter gotovo že srečal in poklepetal:
Na svidenje nad zvezdami.
Soprogi Martini in vsem njegovim v imenu ekipe Čavna izrekam globoko sožalje.
Namesto cvetja, ki ga svojci hvaležno odklanjajo, bom njemu v čast daroval dar za mašo za domovino.
Pogreb dragega Petra bo v sredo ob 18. uri.

Tino in čavenski prijatelji