Preskoči na glavno vsebino

Bil sem na zajtrku s Titom. Na Bledu.

Zgodilo se je konec poletja, ko sem s sinovoma po prelepemu izletu po vršacih pod Triglavom, avto parkiral sredi slovenskega turističnega bisera. S hojo smo si seveda zaslužili obilen zajtrk. Zaradi pomanjkanja časa nismo šli v znano slaščičarno s slovitimi blejskimi paštakremami (ki jih na Kranjskem imenujejo za kremšnite), ampak kar v najbližjo. »Tiger bar«. Dovolj okusno urejen, natakarica pa prijazna. Kava dobra. Paštakrema (ali po kranjsko kremšnita) bi si pridevka »blejska« sicer nikakor ne zaslužila, je pa vendar bila toliko blizu slovenskemu povprečju, da sem jo zmazal. No, ja, mogoče je k temu res veliko pripomogel apetit, ki sem ga prinesel z gora. A pustimo to. Splošna ocena bi bila 3, torej dobro, brez presežnikov, a brez vsakega slabega spomina.
A se je zapletlo, ko sem si šel umit roke vstopil do šanka. Oziroma do točilnega pulta, lepše povedano. Na njem je bila namreč prava pravcata razstava mitoloških fotografij ljubljenega vodje Josipa Broza Tita. Smehljajoča se Tito in Jovanka. Prešerni Broz. V gobelin uvezeni jugoslovanski maršal iz profila. In še nekaj pocukranih fotografij, ki se jih ne bi sramoval niti najboljši svetovni muzej kiča. 
Kaj storiti? Mogoče bi pomagalo, da bi na spletu javno objavili črno listo vseh lokalov, kjer slavijo totalitarne simbole. In povabili ljudi, da dopolnjujejo seznam – seveda tako, da s telefončki fotografirajo komunistične ikone, kar bi se na spletu tudi objavilo kot dokazno gradivo. Mogoče bi pa to politične aktiviste med oštirji vendarle spravilo k pameti?

Celotna kolumna je objavljena v zadnji številki tednika Demokracija (št. 36, 3.9.2015). Tiskani izvood je na voljo pri vašemm prodajalcu časopisov.

http://www.demokracija.si/tednik

Komentarji

  1. 10.9.2015
    Pozdravljeni!
    Oglašam se vam ob vašem odličnem sestavku Zajtrk s Titom.
    Ko smo spomladi jedli pico v podeželski piceriji pri Moravskih Toplicah, je tudi mene zbodla velika fotka naduvanega maršala. Sem vprašal, zakaj imajo mesarja še vedno obešenega na steni. Pa je rekla mladenka, da se noben ne pritoži, in kaj pa mene on začuda moti. Sem ji le odvrnil, da je to precej žalostno in da smo mi hvalaBogu sedaj drugje, ne pa v Severni Koreji.
    Iskreno povedano, tudi mene vsakič zbode, ko vidim maškarade s titovko, pa hvalisanje zločincev in ostale nebuloze hlapcev z možganskim defektom na področju zgodovinskega spomina.
    Mislim, da smo mi ostali preveč pohlevni, preveč tiho. Da ne zanergamo. Da ne vstrajamo na liniji resnice. Saj je Nekdo rekel, Jaz sem Pot, Resnica in Življenje. Torej bi mi, ki se imamo za Njegove učence, morali biti pogosteje zoprni, kadar nas futrajo z bedarijami v stilu "partizanskega junaštva na Dražgošah...". In vstrajati na resnici. Resnica vas bo osvobodila, je tudi rekel. Smrt lažem - svoboda narodu!!!
    Na misel mi prihaja tudi na stotine spomenikov NOB, ki krasijo & smetijo skoraj vsak začetek in konec slehrne Slovenske vasice. Vsa čast partizanom, ki so trpeli ali celo padli za svobodo. Ampak,... Revolucija, laži, nasilje nad nedolžnimi... In mitizacija ter glorifikacija vsega tega, to je pač svetlobna leta daleč od resnice. Na žalost sem le kmet, ne pa zgodovinar, a zadeva okrog teh spomenikov in njihovih napihnjenih napisov mi ne da miru. To bi bila odlična tema za kakšno diplomsko ali celo doktorsko delo. Ali pa za članek v nadaljevanjih v kakšnem "našem" cajtngu. Od spomenika do spomenika. Torej, kaj pravi napis ter kaj se je takrat resnično zgodilo.
    Če hočete, Resnica, očiščena zgodovina in higiena okolja.

    Oprostite, malo sem se moral skašljati...

    Čestitam vam za pokončno držo! Vztrajajte!!!

    Miha
    --------
    Če boste tole objavili (čeprav mislim, da ni vredno), vas prosim, da umaknete vsaj moj priimek. Vsi pač še nimamo vašega poguma...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

brez žalitev in samo s pravim podpisom (ime, priimek in kraj)

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Oddaje do septembra ne bo.

Lahko se samo tolčemo po glavi. Če ne bi bil zunanji minister Erjavec, danes mejnega spora ne bi več bilo. Problemi slovenske politične elite in diplomacije so: hlapčevski kompleks, nesamozavest in nesposobnost. KLIK(VV Faktor 66, Arbitraža o meji s Hrvaško)

Za referendum je odgovorna vlada, ki ni v treh letih nič naredila. Če bi namesto Mira Cerarja imeli Franca Jožefa, bi proga bila že narejena. Južno železnico so od Dunaja do Trsta gradili od 1842 do 1857 (15 let). Z načrti vred so za 577 km potrebovali 20 let. Slovenija je v 20 letih naredila načrt proge, aktualna vlada pa v treh letih le zakon o gradnji. KLIK(VV Faktor 64, Referendum o drugem tiru )

Največji slikarski mojster svetovnega slovesa, ki ga imamo v Sloveniji, je Carpaccio. Sicer pa evropskih mojstrov nimamo. Le tu in tam kaj malega. Zdrava kmečka pamet zato vsakemu pove, da v neki hiši v Slovenskih Konjicah …

Ustavite cenzuro na RTVS!

RTVS je včeraj objavila dokumentarni film in ga nato uvrstila na splet. Nekaj ur je posnetek bil dostopen, čeprav so stalno menjevali njegov spletni naslov. Izgledalo je, da gre za tehnične težave, ne pa za oviranje dostopnosti. A še isti dan je prišlo do popolne cenzure. Posnetek je bil umaknjen s spleta. Dokumentarni film diplomiranega zgodovinarja in dolgoletnega novinarja dr. Valentina Areha je govoril o jugoslovanski armadi (JLA) in njeni vlogi v nekdanji Jugoslaviji. Bil je namreč dan suvernosti, ko smo praznovali umik te armade, ki je bila napadla samostojno Slovenijo. Zakaj? Bojda zgodovinski poudarki niso všeč urednikom, ki zahtevajo spremembe. zaradi jugonostalgije, ki jo lahko vsako leto maja opazimo na RTVS pa bi utegnilo biti v ozadju še kaj drugega. Mogoče je bil moteč posnetek, ko se je nekdanji predsednik Milan Kučan rokoval z Josipom Brozom?  V imenu ustavno zaščitene svobode govora zahtevamo, da se cenzura na RTVS konča. Odgovorni za to dejanje, ki je zelo podobno č…

Pet slovenskih držav

Zgodovino slovenskega naroda opisujejo ponavadi kot provincialno, Slovence pa kot hlapce in vedno zatirane. Številni učitelji zgodovine in slovenščine prepričujejo o nezgodovinskosti, majhnosti in hlapčevstvu slovenskega naroda, kar gre vedno na mlin tistim, ki to skušajo izkoristiti. Leta 1991 smo iz naroda postali nacija, radi poudarjajo nekateri, saj prej svoje države nismo imeli. Slovenska politična levica in skrajna desnica pa zametke državnosti iščeta v drugi svetovni vojni in narodnem odporu zoper okupatorja. Politična desna sredina jim oporeka, ker je bila v Sloveniji takrat tudi državljanska vojna. Vsak osnovnošolec pa bi moral vedeti, da je Republika Slovenija že peta (5.) slovenska država. Poglejmo si zgodovinska dejstva. Pozabljena prva slovenska država  Prva slovenska država je nastala okrog leta 630 na ozemlju sedanje avstrijske Koroške. Karantaniji so vladali slovenski knezi več kot stoletje, potem pa so okrog leta 745 zaradi avarske nevarnosti prosili za bavarsko zašči…