Preskoči na glavno vsebino

Bil sem na zajtrku s Titom. Na Bledu.

Zgodilo se je konec poletja, ko sem s sinovoma po prelepemu izletu po vršacih pod Triglavom, avto parkiral sredi slovenskega turističnega bisera. S hojo smo si seveda zaslužili obilen zajtrk. Zaradi pomanjkanja časa nismo šli v znano slaščičarno s slovitimi blejskimi paštakremami (ki jih na Kranjskem imenujejo za kremšnite), ampak kar v najbližjo. »Tiger bar«. Dovolj okusno urejen, natakarica pa prijazna. Kava dobra. Paštakrema (ali po kranjsko kremšnita) bi si pridevka »blejska« sicer nikakor ne zaslužila, je pa vendar bila toliko blizu slovenskemu povprečju, da sem jo zmazal. No, ja, mogoče je k temu res veliko pripomogel apetit, ki sem ga prinesel z gora. A pustimo to. Splošna ocena bi bila 3, torej dobro, brez presežnikov, a brez vsakega slabega spomina.
A se je zapletlo, ko sem si šel umit roke vstopil do šanka. Oziroma do točilnega pulta, lepše povedano. Na njem je bila namreč prava pravcata razstava mitoloških fotografij ljubljenega vodje Josipa Broza Tita. Smehljajoča se Tito in Jovanka. Prešerni Broz. V gobelin uvezeni jugoslovanski maršal iz profila. In še nekaj pocukranih fotografij, ki se jih ne bi sramoval niti najboljši svetovni muzej kiča. 
Kaj storiti? Mogoče bi pomagalo, da bi na spletu javno objavili črno listo vseh lokalov, kjer slavijo totalitarne simbole. In povabili ljudi, da dopolnjujejo seznam – seveda tako, da s telefončki fotografirajo komunistične ikone, kar bi se na spletu tudi objavilo kot dokazno gradivo. Mogoče bi pa to politične aktiviste med oštirji vendarle spravilo k pameti?

Celotna kolumna je objavljena v zadnji številki tednika Demokracija (št. 36, 3.9.2015). Tiskani izvood je na voljo pri vašemm prodajalcu časopisov.

http://www.demokracija.si/tednik

Komentarji

  1. 10.9.2015
    Pozdravljeni!
    Oglašam se vam ob vašem odličnem sestavku Zajtrk s Titom.
    Ko smo spomladi jedli pico v podeželski piceriji pri Moravskih Toplicah, je tudi mene zbodla velika fotka naduvanega maršala. Sem vprašal, zakaj imajo mesarja še vedno obešenega na steni. Pa je rekla mladenka, da se noben ne pritoži, in kaj pa mene on začuda moti. Sem ji le odvrnil, da je to precej žalostno in da smo mi hvalaBogu sedaj drugje, ne pa v Severni Koreji.
    Iskreno povedano, tudi mene vsakič zbode, ko vidim maškarade s titovko, pa hvalisanje zločincev in ostale nebuloze hlapcev z možganskim defektom na področju zgodovinskega spomina.
    Mislim, da smo mi ostali preveč pohlevni, preveč tiho. Da ne zanergamo. Da ne vstrajamo na liniji resnice. Saj je Nekdo rekel, Jaz sem Pot, Resnica in Življenje. Torej bi mi, ki se imamo za Njegove učence, morali biti pogosteje zoprni, kadar nas futrajo z bedarijami v stilu "partizanskega junaštva na Dražgošah...". In vstrajati na resnici. Resnica vas bo osvobodila, je tudi rekel. Smrt lažem - svoboda narodu!!!
    Na misel mi prihaja tudi na stotine spomenikov NOB, ki krasijo & smetijo skoraj vsak začetek in konec slehrne Slovenske vasice. Vsa čast partizanom, ki so trpeli ali celo padli za svobodo. Ampak,... Revolucija, laži, nasilje nad nedolžnimi... In mitizacija ter glorifikacija vsega tega, to je pač svetlobna leta daleč od resnice. Na žalost sem le kmet, ne pa zgodovinar, a zadeva okrog teh spomenikov in njihovih napihnjenih napisov mi ne da miru. To bi bila odlična tema za kakšno diplomsko ali celo doktorsko delo. Ali pa za članek v nadaljevanjih v kakšnem "našem" cajtngu. Od spomenika do spomenika. Torej, kaj pravi napis ter kaj se je takrat resnično zgodilo.
    Če hočete, Resnica, očiščena zgodovina in higiena okolja.

    Oprostite, malo sem se moral skašljati...

    Čestitam vam za pokončno držo! Vztrajajte!!!

    Miha
    --------
    Če boste tole objavili (čeprav mislim, da ni vredno), vas prosim, da umaknete vsaj moj priimek. Vsi pač še nimamo vašega poguma...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

brez žalitev in samo s pravim podpisom (ime, priimek in kraj)

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Hvala za vse komentarje in delitve teh informacij. Samo državljani lahko s širjenjem pravih informacij po spletu naredimo kaj zoper medijsko enoumje v državi.

Zgodovinsko dejstvo je: prvi Slovenec je vzel puško od okupatorja šele po tistem, ko so partizani v atentatih pobili več kot 1000 (tisoč) slovenskih civilistov. Partizani so med vojno pobili 24.568 Slovencev, domobranci pa 3617. Med vojno je padlo manj kot 6000 okupatorjev.
(Faktor 214, "Premalo smo jih pobili", soočenje z Romanom Vodebom KLIK)
Svoboda govora je okrnjena. Globoka država uprizarja cenzuro.
(Faktor 209 KLIK)
Zgodba o Bandelliju se ne zaključuje, ampak je to le konec ene epizode. Zabava, bandarija po primorsko, se nadaljuje. Bandljarija. Oprostite, Bandelliaria. Sicer pa Bandelli sploh ni Primorec. Primorci smo ponosni nase. Noben Primorec si ne bi prostovoljno poitalijančil priimka, saj do Italijanov ne gojimo manjvrednostne…

Dr. Aleš Štrancar, vnuk partizana, piše Turnšku

Dr. Aleš Štrancar, znanstvenik in gospodarstvenik, ustanovitelj in direktor mednarodnega visokotehnološkega podjetja BIA Separations s sedežem v Ajdovščini, je napisal Titu Turnšku, predsedniku zveze takoimenovanih borcev (ZZB) pismo kot ponosni vnuk sodelavca Osvobodilne fronte (OF).
Tovariš Tit Turnšek,

Tvoji napadi na dr. Možino in dr. Dežmana presegajo vse meje dobrega okusa in sramotijo vse resnične borce za svobodo, vključno mojega starega očeta, ki je štiri leta nosil glavo na tnalu, ko je zbiral sredstva za OF ter hrano za partizane. Nikoli, prav nikoli pa se ni strinjal z medvojnimi in povojnimi ideološkimi poboji. To je bilo delo krvavih zveri, tako na eni, kot na drugi strani.

Kot njegov vnuk, ponosen na dejanja svojega starega očeta, ti prepovedujem, da govoriš v imenu VSEH borcev. V kolikor s takimi nizkotnimi napadi ne boš prenehal te bom prisiljen kazensko ovaditi saj v slovenskem narodu vzpodbujaš in širiš sovraštvo ter hujskaš ljudi. Verjamem, da ti je današnja slovenska…