Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na december, 2015

Je suis Rok Maver

Težko bi bilo najti človeka, ki se ne bi strinjal z mnenjem, da je koprski župan pri verbalnem napadu na novinarja Roka Mavra prekoračil vse meje dobrega okusa. Zato je po svoje smešno, da je treba v naši državi to glasno povedati.  Slovenski medijski prostor ni pluralen in medijska svoboda je okrnjena. Zato je še toliko bolj pomembno, da se zavzamemo za avtonomijo novinarjev, ki so velikokrat tarča ali celo plen političnih in gospodarskih veljakov. Ne pozabimo incidenta, ko je taisti župan verbalno napadel neko novinarko (2006). Ko se je proti temu postavil v uvodniku odgovorni urednik Primorskih novic, pa je letela njegova glava. Županovo zahtevo po odstrelu urednika pa so izvršili ravno tisti, ki so se najbolj glasno zgražali zaradi županovih kletvic nad novinarko. Politično-novinarska sprega je realnost slovenskega medijskega prostora, ki se ji upirajo le redki slovenski novinarji. Tino Mamić, predsednik ZNP

Zloraba medijskega prostora (izjava, ZNP)

V zadnjih tednih, ko mediji veliko prostora namenjajo migrantski krizi in predreferendumski kampanji, opažamo vse bolj številne kršitve novinarskega kodeksa . Vmešavanje komentatorskih vsebin v novinarsko poročanje je zloraba medijskega prostora . Novinarji bi se morali zavedati, da so v službi javnosti, ki o vsem dogajanju želi čimbolj objektivno sliko, po možnosti iz različnih zornih kotov. Vsiljevanje svojega mnenja, ki ga počno mnogi novinarji celo na javni RTVS, je preseglo vsako mero dobrega okusa. Novinarji imajo, tako kot vsi državljani, svobodo izraziti svoje mnenje. Imajo tudi pravico iti na volitve in o tem govoriti. Lahko so člani politične stranke. Imajo pravico tudi agitirati in kandidirati. A tega ne smejo početi istočasno, ko opravljajo delo novinarja. Novinar je v službi javnosti, ne politike. Za boljše razumevanje si predstavljajmo športnega novinarja, ki navija za nogometni klub Maribor. Nihče mu ne zameri, če je navijač. Zamerimo pa mu, če se njegova pripadnos

Papež je telefoniral Tržačanu

Tržaški župnik Roberto Rosa je avgusta poslal papežu Frančišku v Vatikan pismo. Nekaj dni zatem,  neko nedeljo po kosilu, zazvoni telefon. Številka je bila neznana številka. Glas na oni strani je rekel: »Tukaj papež Frančišek.« Neposrednost papeža Frančiška in njegovi telefonski klici navadnim ljudem, so postali že običajni. Danes ne vzbujajo več toliko začudenja in nasmihanj kot v začetku pontifikata, ko je poklical zobozdravnika v Buenos Airesu in odpovedal pregled. Tokratni telefonski klic pa se je zgodil v Trstu. ... Roberto Roso zaradi klica tri oktobrske tedne preživel v Vatikanu na svetovni sinodi o družini. V večno mesto je odpotoval z izkušnjami duhovnika, ki se z družina srečuje vsak dan. Največji problem je delo. Na eni strani so ljudje brez službe, ki jim primanjkuje kruha, pa tudi dostojanstva. Na drugi strani pa imamo ljudi, ki delajo od jutra do večera. Starši tako skrbijo za družino, a kot pravi don Roberto, jih njihovi otroci gledajo, kako so utrujeni in re

Egocentrizem vodi v bratomornost

Ko se spet in spet poglabljam v slovensko zgodovino med drugo svetovno vojno, me spet in spet grabi jeza. In to ne toliko na povzročitelje zla, Italijane in Nemce, ki so vojno začeli in Slovenijo razkosali. Tega namreč ni bilo moč preprečiti. Tudi z briljantimi politiki bi tega zla ne mogli preprečiti. Kvečjemu bi ga lahko malce omilili. ... Vzrokov je več. Poglejmo tri po našem mnenju najpomembnejše. Egocentrizem, neobvladovanje čustev in nizka samopodoba. Prvič. Egocentrizem nekaterih posameznikov povsem prevlada nad iskanjem skupnega dobra. Drugič. Patološka čustvena stanja posameznikov: ko nekdo zaradi različnih osebnih frustracij postane suženj svojih neobvladanih čustev. In tretjič. Nizka samopodoba – kdor sebe ne ceni, postane bolestno ljubosumen na svoje bližnje. V vseh treh primerih se ljudje odzovemo podobno: s popuščanjem. Položaj se umiri in zdi se, da je vihar mimo. A prej ali slej se vse skupaj ponovi v še hujši obliki. In viharja ne moremo več pomiriti. ... To sta dv

Resnica o seji odbora za priznanje ZNP

Včeraj je bila seja odbora za Meškova priznanja, ki je njen predsednik Boštjan Turk dolgo ni bil hotel sklicati. Kljub pozivom večine njenih članov.  Prve pol ure so Turka člani komisije in povabljeni člani vodstva ZNP prepričevali, da se sejo začne s sprejetjem dnevnega reda. Ko je slednjič Turk to dal na glasovanje, je bil na predlog ​več ​članov odbora sprejet dnevni red, dopolnjen s točko glasovanje o zaupnici predsedniku in točko razno. Vsi, tudi Turk, so dnevni red sprejeli. Predsednik ​Turk ​je na seji večkrat zagrozil, da bo o vsem dogajanju obvestil medije. Ponudil je tudi "gentelmanski sporazum", da bi, če nagrado dobi Leljak, on odstopil. A že pred začetkom pogovora na to temo je Turk sejo (​že po slabi uri) ​zapustil. Nekaj minut kasneje je o dogajanju na seji obvestil medije. Razkril je celo zasebno dopisovanje o nagrajencih, kakor tudi vsa imena nagrajencev, čeprav ti sploh še niso bili potrjeni. Še v času seje je napovedal, da bo ustanovil svoje novinarsko