Mwoja besejda (tastara)

Novinarji informativnega programa nacionalne RTV hiše so v zadnjih dneh prekoračili vsako mero dobrega okusa. Novinarke in novinarji RTVS že leta množično kršijo kodeks novinarske etike, saj poročanje mešajo s komentiranjem. To očitno nikogar ne moti. V letih dela za različne slovenske medije sem srečal že ogromno slovenskih novinarjev, ki kodeksa še prebralo ni. S pokrivanjem pouličnih nemirov in demonstracij pa je slovenska medijska srenja pokazala svoj pravi obraz. Tokrat niso samo poročali enostransko, ampak so se prelevili v aktivne udeležence demonstrantov. Hujskaško in navijaško poročanje je demonstracije in nasilništvo še podžgalo. Tega seveda ne opazi ne varuhinja človekovih pravic, ne novinarsko društvo, ne mirovni inštitut ne fakulteta za ustvarjanje javnega mnenja. Mlade demonstrante, ki opozarjajo na diskriminacijo mladih, novinarji niti ne opazijo. Zato ne pišejo o sindikatih, ki se borijo samo za starejše stalno zaposlene ljudi, medtem ko jih mladi pogodbeno zapo

V zadnjih dneh je po spletu zaokrozilo pismo župana Cankove Draga Vogrinčiča, v katerem opozarja na mojo kolumno v zadnji Demokraciji. Citira naslednji odlomek:  »Kot državljan moram (!) tako medijsko agitatorstvo plačevati. Z mesečnim prispevkom plačujemo institucijo, ki politično favorizira levico in skrajno levico. Dva milijona ljudi morata financirati delovanje  medijske hiše, ki je denimo skozi poročanje o referendumski kampanji za  družinski zakonik velikokrat žalila vrednote več kot milijona ljudi. Nekaj  sto novinarjev si upa milijonu ljudi za njihov denar vsiljevati svoja lastna  politična stališča. Pa kaj smo vsi znoreli? Čas je, da se državljani in plačniki  rtv prispevka levemu režimu, ki vlada nacionalni medijski hiši, upremo.  Saj gre za naš denar. Državljanska nepokorščina s prenehanjem plačevanja.  RTV-prispevka je skrajni ukrep, a drugega izhoda očitno ni.« Vogrinčič opozarja, da je kljub obljubam vodstva RTVS na Radiu še vedno velja prepoved objavljanja krščan

V zimskih dneh, ko ima na Vipavskem burja mlade, je dolina pod Čavnom kot opustela. Vipavci ostajajo v hišah, saj vedo, da nima prevelikega smisla nastavljati se vetru, ki je v davnini premagal že večtisočglavo rimsko vojsko. Kjer je bilo leta 396 bojno polje, niso arheologi doslej našli še ničesar. Zato pa na tistem mestu danes stojita kamniti grobnici, ki sta bili izklesani že tri tisoč let pred samo bitko. Njuna osamljenost na zimski burji je še toliko bolj velika, če pomislimo, da si enako grobnico v londonskem Britanskem muzeju dnevno ogleda več tisoč ljudi. Lavrinov portret, ki ga hranijo njegovi vipavski sorodniki Hrovatini Vipava, ki slovi po rečnem izviru v obliki delte, treh gradovih in odličnemu vinu, pa hrani svojo najstarejši in po mnenju mnogih tudi največjo dragocenost na pokopališču. Gre za staroegipčanska sarkofaga, v katerih sta bila pokopana egipčanski princ Junmin in faraonov zaupnik Raver . Poleg teh dveh so arheologi našli še štiri take, ki jih danes hranij

Meškovo priznanje je zame izjemna čast.  Novinar in urednik Borut Meško je doživljal velike pritiske in šikaniranja. Istočasno, ko je bil protizakonito vržen na cesto, je od zdravnikov izvedel, da ima raka. Smrtnonosno bolezen, tipično posledico psihološkega nasilja. To se je zgodilo v času vlade Boruta Pahorja, ki je za direktorja nacionalne tiskovne agencije STA postavil Bojana Veselinoviča, ta pa je nato izvedel jesensko čiščenje. S pokojnim Meškom sva se o šikaniranju večkrat pogovarjala, saj so metode levičarskih novinarskih agitpropovcev iste. V šali sva jih imenovala al-kaida in talibani.  Zato bi se v tem trenutku rad predvsem poklonil njegovemu spominu.  Foto: www.Demokracija.si, Matic Štojs Na podelitvi mi je bilo, priznam, precej nerodno. Postavili so me ob Viktorja Blažiča, prejemnika Meškovega priznanja za življenjsko delo. Blažič je eden od čedermacov slovenske demokracije in medijske svobode. Njega je pisanje kot mu je velelo srce stalo obsodbe na dve leti z

TINO MAMIĆ ČASTNO PRIZNANJE BORUTA MEŠKA ZA PRISPEVEK K MEDIJSKEM OSVEŠČANJU SLOVENSKE DRUŽBE UTEMELJITEV V slovenskem medijskem prostoru, pogosto zastrupljenem z oportunizmom in hlapčevanjem tranzicijski kapitalistični politiki v duhu dvojnih meril, kot redka izjema na zahodu naše dežele izstopa novinar, zgodovinar in publicist Tino Mamić. Medtem ko se v osrednji Sloveniji še najde krog novinarjev, ki se uspešno zoperstavljajo medijskemu enoumju, pa se na Obali pogosto sam in skoraj prezrt z uredniškim in novinarskim delom bori za resnico in novinarsko avtonomijo. Slednja ga je drago stala, ampak kot pravi, osebna svoboda je pomembnejša od debelejšega kosa kruha. Tino Mamić se je rodil v Šempetru pri Gorici leta 1972. Že od mladih let navdušen za pisanje in družbena vprašanja se je posvetil študiju zgodovine in novinarstva. V prvem letniku je prevzel urejanje mladinskega mesečnika Sončna pesem, ki jo je vsebinsko in oblikovno povsem prenovil. Bil je novinarski mentor celi vrs