Mwoja besejda (tastara)

Žlahtna beseda o slovenstvu, slovenski in primorski zgodovini drugi članki o Rebuli Alojza Rebulo imajo nekateri za najboljšega sodobnega slovenskega pisatelja. Njemu pa gre že naziv pisatelj na živce in se dosledno imenuje le upokojeni učitelj klasičnih jezikov. O njegovi priljubljenosti pričajo številni razprodani romani, žal pa sam v svoji skromnosti praktično ne dovoljuje ponatisov. V času komunizma mu Ljubljana ni bila naklonjena, čeprav je svoje knjige izdajal tudi v Sloveniji. Prešernovo nagrado je, tako kot njegov pisateljski in zamejski sopotnik Boris Pahor , dobil šele sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. Rebula je odraščal v liberalni družini v kraškem Šempolaju, svoje prvo delo napisal v italijanščini, nato pa stopil na pot iskanja slovenstva in krščanstva, kar ga spremlja do danes. Branje njegovih knjig je za knjigoljuba poslastica zaradi jezikovnih prijemov, s katerimi je opisal ustoličevanje na Gosposvetskem polju, življenje Rimljanov na Primorskem pred prihodom

Bolje je biti Slovenec kot Italijan Kongres Slovenske skupnosti (SSk) ob 30 obletnici njene ustanovitve je bil nekaj posebnega. Tako kot je danes poseben tudi položaj slovenske manjšine, vpete med napredujočo asimilacijo in počasno pridobivanje političnih pravic. Prvi dan kongresa je bil za širšo javnost. Na tržaški pomorski postaji se je zbralo veliko uglednih gostov na čelu s slovenskima ministroma Dimitrijem Ruplom in Andrejem Bručanom ter predsednikom Furlanije Julijske krajine Riccardom Illyjem . Kljub vljudnostnemu značaju govorov uglednih gostov se je na kongresu razvnela polemika, ki jo je sprožil novi in stari tajnik SSk Damijan Terpin z izjavo: “ Vsedržavni tajnik Levih demokratov Piero Fassino si je že dvakrat upal ožigosati Slovence kot genocidni narod.” Prvak SSk je o stranki Levih demokratov dejal, da je za sodelovanje najprej potrebno medsebojno priznanje, ki pomeni tudi volilni zakon, ki bi omogočil preživetje. Fassinu v bran se je po nasvetu sodelavca postavil I