Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na 2005

Metalurg+umetnik=duhovnik (Tomaž Mikuš)

Pot Tomaža Mikuša (36) do duhovništva je bila zapletena. Pred koncem študija metalurgije se je odločil za duhovniški poklic, vstopil v bogoslovje in začel študirati še teologijo. Sredi študija je “prestopil” v red jezuitov, ki imajo daljšo pripravo na duhovniški poklic. V Padovi je bil bolj kot nad študijem filozofije navdušen nad umetnostjo in duhovnimi plesi. Po treh letih teologije v Dublinu se je vrnil v Slovenijo, kjer bo, do naslednjega odhoda, delal v Mladinskem informacijskem centru MIC v Ljubljani. Doma ste v precej oddaljenem kraju. “Doma sem v majhni gorski vasici na robu planote med Idrijo in Žirmi, kjer se gruča kakšnih desetih hiš stiska okrog hribčka s cerkvico sv. Marije Magdalene. Prvotno se je vas imenovala Gora sv. Magdalene, sedaj pa nosi ime Gore. Vedno se rad vračam na našo domačijo v zavetju gozda, kakih 200 metrov proč od vasi. Otroštvo sem preživel v družbi starejše sestre Cvetke in mlajšega brata Pavleta. To pravim, ker v vasi nisem imel veliko vrstnikov in

Neodvisna Slovenija: Šele od včeraj na soncu zgodovine (intervju, Alojz Rebula)

Žlahtna beseda o slovenstvu, slovenski in primorski zgodovini drugi članki o Rebuli Alojza Rebulo imajo nekateri za najboljšega sodobnega slovenskega pisatelja. Njemu pa gre že naziv pisatelj na živce in se dosledno imenuje le upokojeni učitelj klasičnih jezikov. O njegovi priljubljenosti pričajo številni razprodani romani, žal pa sam v svoji skromnosti praktično ne dovoljuje ponatisov. V času komunizma mu Ljubljana ni bila naklonjena, čeprav je svoje knjige izdajal tudi v Sloveniji. Prešernovo nagrado je, tako kot njegov pisateljski in zamejski sopotnik Boris Pahor , dobil šele sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. Rebula je odraščal v liberalni družini v kraškem Šempolaju, svoje prvo delo napisal v italijanščini, nato pa stopil na pot iskanja slovenstva in krščanstva, kar ga spremlja do danes. Branje njegovih knjig je za knjigoljuba poslastica zaradi jezikovnih prijemov, s katerimi je opisal ustoličevanje na Gosposvetskem polju, življenje Rimljanov na Primorskem pred prihodom

SSk, edina slovenska politična stranka v Italiji

Bolje je biti Slovenec kot Italijan Kongres Slovenske skupnosti (SSk) ob 30 obletnici njene ustanovitve je bil nekaj posebnega. Tako kot je danes poseben tudi položaj slovenske manjšine, vpete med napredujočo asimilacijo in počasno pridobivanje političnih pravic. Prvi dan kongresa je bil za širšo javnost. Na tržaški pomorski postaji se je zbralo veliko uglednih gostov na čelu s slovenskima ministroma Dimitrijem Ruplom in Andrejem Bručanom ter predsednikom Furlanije Julijske krajine Riccardom Illyjem . Kljub vljudnostnemu značaju govorov uglednih gostov se je na kongresu razvnela polemika, ki jo je sprožil novi in stari tajnik SSk Damijan Terpin z izjavo: “ Vsedržavni tajnik Levih demokratov Piero Fassino si je že dvakrat upal ožigosati Slovence kot genocidni narod.” Prvak SSk je o stranki Levih demokratov dejal, da je za sodelovanje najprej potrebno medsebojno priznanje, ki pomeni tudi volilni zakon, ki bi omogočil preživetje. Fassinu v bran se je po nasvetu sodelavca postavil I

Pozabljeni holokavst

Armenija: zakaj slovenska politika molči o poldrugem milijonu žrtev V zadnjih tednih smo ob številnih obletnicah praktično pozabili, da je pred 90 leti Turčija začela genocid nad Armenci, ki je zahteval poldrugi milijon življenj. Precej evropskih držav je v zadnjih letih uradno priznalo genocid, v Sloveniji pa o tem sploh ne govorimo. “Le kdo se še spominja Armencev,” je dejal Adolf Hitler v letih pred II. svetovno vojno... V drugem letu I. svetovne vojne je Turčija, ki je bila na strani Nemčije in Avstro-Ogrske (AO), aretirala več sto Armencev in jih obtožila prevratništva. Nacionalistična mladoturška oblast se je odločila, da bo težnje po večji samostojnosti Armencev radikalno “rešila”. Do takrat je Carigrad zahteve Armencev, sočasne in podobne slovenskim v AO, zatiral z “omejenimi” vojaškimi posegi, ki so zahtevali okoli 200.000 življenj. Svetovna vojna vihra je bila pravi čas za končno “rešitev” armenskega vprašanja. Otomanski notranji minister je takrat zapisal: “Pravica Armence