Mwoja besejda (tastara)

Dva slovenska filma v zadnjih dveh tednih že sama po sebi predstavljata lep dosežek nacionalne RTV. Pohvalo si zaslužita temi, obe primorski in hkrati nacionalni, ki sta sicer velikokrat v ozadju. Filma tedna, Črni bratje in Pisma iz Egipta, si pohvalo zaslužita tudi zaradi aktualnosti v današnjem času. Le kdor pozna svojo zgodovino, bo lahko samozavesten. Le kdor kaj ve o preteklosti svoje nacije, se bo lahko iz zgodovine nekaj naučil. Pisma iz Egipta. Zanimiv film o znanstvenici, ki se živo zanima za pokojno nono in njeno življenjsko zgodbo ob Nilu, izrazito izpostavlja problem neenakopravnosti žensk v Sloveniji leta 2010. Kdor je pozorno opazoval, pa je videl tudi največjo žrtev kreganja in slednjič razveze znanstvenega para: njuno hči. Pa čeprav tega dejstva ni poudarjala ne režiserka, ne oglasne predstavitve filma. Slovenski film ne stane toliko kot kakšen holivudski, zato seveda igralcev ne moremo primerjati z ameriškimi zvezdami. To velja tudi za sceno in kostumografijo, kar je

Objavljeno v Primorskih novicah Vsakič, ko Majda Colja Kompan počasi in izjemno previdno razpre drobno prepognjeno orumenelo pismo, se ji orosijo oči. Pred 80 leti ga je iz rimskega fašističnega zapora napisal njen stric, bazoviški junak Ferdo Bidovec. 22-letni mladenič je svoj upor plačal z življenjem, njegovi sorodniki pa so posledice trpeli vse življenje. Sorodni članek: Pahor o pismih Danice Tomažič Sorodni članek: Po domovih so zagorele svečke Sorodni članek: Bazovica 1930 Majda Colja Kompan , Tržačanka, ki živi Ljubljani, je danes edina oseba, ki jo na oba tržaška procesa (1930 in 1941) vežejo ne le sorodstvo, ampak tudi spomini. Sorodnica in sopotnica usmrčenih tigrovskih upornikov se je v javnosti oglasila šele nedavno, ogorčena zaradi potvarjanja zgodovinske resnice o nekaterih obsojencih. Skupaj s svojim prijateljem, pisateljem Borisom Pahorjem , sta povzdignila glas tudi v dveh knjigah, ki sta izšli v tem mesecu pri tržaški založbi Mladika . Strica Ferda Bidovca sama sicer

Objavljeno v Primorskih novicah 23. 9mbra 2010 Knjigi tržaške Mladike, ki skozi pisma in spomine ponovno odpirata dileme v zvezi z žrtvami prvega in drugega tržaškega procesa, sta na predstavitvi v Ljubljani marsikomu zvabili solze v oči. V čustveno nabitem ozračju so o bazoviškemu junaku Ferdu Bidovcu spregovorili številni njegovi sorodniki, ki so se po njegovi usmrtitvi raztepli na različne konce sveta. Sorodni članek: Pahor o pismih Danice Tomažič Sorodni članek: "Sem streljajte, podlezi!" Sorodni članek: Bazovica 1930 Na dobro obiskani predstavitvi je bila knjižnica Društva slovenskih pisateljev premajhna za vse, ki so hoteli prisluhniti avtorjem dveh knjig pisem in spominov na narodnega heroja Pina Tomažiča ter umorjena zakonca Danico Tomažič in Stanka Vuka . Gre za zgodovinske dogodke ob ustrelitvi prvih evropskih antifašistov na gmajni pri Bazovici (1930) po prvem tržaškem procesu in za posledice drugega tržaškega procesa z usmrtitvijo obsojencev na strelišču pri O

Objavljeno v Primorskih novicah 27.Xbra 2010 Danica piše bratu Pinu Tomažiču v zapor Pahor Pahor za zgodovinsko resnico Sorodni članek: Rodbine Tomazic Bidovec Vuk Sorodni članek: "Sem streljajte, podlezi!" Sorodni članek: Bazovica 1930 Pisatelj Boris Pahor je na predstavitvi knjige pisem Danice Tomažič svojemu bratu, narodnemu heroju, odprl precej zgodovinskih dilem. S knjigo je hotel povedati zgodovinsko resnico o Danici, ki še zdaleč ni bila neizobražena, kot so nekateri trdili. TRST-Knjiga Pisma bratu v zapor in drugi dopisi ni le pretresljiva, ampak še danes zelo aktualna zaradi mnogih polemik, ki posegajo v čas pred sedmimi desetletji. Tega se znani pisatelj Boris Pahor dobro spominja, zato je skupaj z urednico tržaške založbe Mladika Nadio Roncelli uredil in prevedel pisma Pinu Tomažiču (v Sloveniji ga bolj poznamo kot Pinka Tomažiča) v tržaški zapor Coroneo. Tam je Tomažič preživel poldrugo leto pred drugim tržaškim procesom in ustrelitvijo na Opčinah, prav na Dani

Ukradeno poletje v severni Dalmaciji V morskih plitvinah severne Dalmacije se ljudje že stoletja radi mažejo z blatom, ki velja za zdravilno. Mlajši se v temnosivo slano brozgo potapljajo zaradi neplodnosti, starejši zaradi revme. Skratka, blato za vse generacije. Pag, drugi najdaljši jadranski otok, je hkrati tudi največji slovenski otok. Tako bi lahko sklepali ob pogledu na število slovenskih avtomobilskih tablic na trajektu, ali ob dejstvu, da slovenščino slišiš na vsakem koraku. Zaradi prikoličarjev, ki imajo v nekaterih kampih stalna počitniška mesta, kjer poleti preživijo več časa kot doma, pa bi lahko govorili tudi že o pravih slovenskih kolonistih. Nekateri slovenski kolonisti se tako - kot pravi priseljenci - tudi obnašajo: zasadijo si rože, postavijo bambusovo ograjo in v svojo “vikendico” navlečejo stare kose pohištva. Čeprav več desetletij stare prikolice s šotorskimi “prizidki” najrazličnejših slogov in barv na Hrvaškem zadnja leta niso več tako dobrodošle kot nekoč, pa to

Slovenija, poglej se v ogledalo! Letošnje volitve si bomo verjetno najbolj zapomnili zaradi besed “Daj, ubij tega!”. Grožnja je bila namenjena novinarju dnevnika Finance, ki so že leta najglasnejši kritik gospodarskih napak vsake vlade in vsakega ministra. Direktor in hkrati odgovorni urednik Peter Frankl (45) besed nikoli ne špara. Začniva v otroštvu ... “V otroštvu?” Seveda. Kdaj ste prvič pomislili na novinarski poklic? “Uh. S to mislijo sem se vedno igral, tudi že kot otrok. Odločitev je zorela v času gimnazije, ko nisem vedel, ali naj grem na takratno Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN, danes FDV) ali na Ekonomsko fakulteto. Pred odhodom v nekdanjo Jugoslovansko ljudsko armado (JLA) leta 1984 sem se zato vpisal na obe fakulteti. V vojski sem se odločil za novinarstvo. Usoda je potem nanesla, da sem začel kot študent pisati za Delo in se kasneje profesionalno lotil novinarske kariere.” Služba direktorja in odgovornega urednika časnika Finance je torej vaš

Recenzija v Primorskih novicah 18.8bra.2010 članki o Alojzu Rebuli Priljubljeni pisatelj Alojz Rebula s svojim zadnjim romanom Skrivnost kostanjevega gozda ostaja zvest svojemu slogu. V lepem, prefinjenem jeziku Rebulovi junaki iščejo smisel bivanja in se dialoško sprašujejo o slovenski novejši zgodovini z mnogih zornih kotov. Alojz Rebula (86) po dogovoru s celjsko Mohorjevo družbo - tudi tej ostaja zvest, ker mu je vsa leta stala ob strani, medtem ko so ga mnoge druge založbe kot krščanskega pisatelja ignorirale - vsako leto napiše en roman. Lansko jesen je tako oddal rokopis Skrivnost kostanjevega gozda, ki je spomladi ugledal luč sveta (Mohorjeva družba, Celje 2010, 216 strani, 25 evrov) . Prva asociacija ob naslovu vzbudi misel na brezna z mrtveci v slovenskih gozdovih, saj je Rebula eden redkih pisateljev, ki se te teme loteva (ne glede na tragičnost, ki kliče po umetniški in filozofski obravnavi). Da pa asociacija ni prava, je postalo jasno že takoj po prvi predstavitvi knjige