Mwoja besejda (tastara)

Ne maram tujk. Tujih besed, kakopak. Tujke in tujci me namreč ne motijo. Tuje besede, ki so se vtihotapile v našo ljubo materinščino in povsem brez potrebe zamenjale naše originalne. Ha, pa smo tam. Originalnost je tudi tujka. Ki je brez pravega razloga nadomestila izvirno izvirnost. Pravzaprav je naredila dvojno škodo, saj je hkrati nadomestila dve zelo podobni a hkrati različni besedi. Izvirnost in izvornost. A vsako pravilo ima izjeme, ki, kot pravimo, pravilo le še potrjujejo. In tu je odgovor na vprašanje, zakaj sem, zaljubljenec v materinščino, že v sam naslov postavil - tujo besedo. Saj vem, da se pravilno reče sostanovalec, ne pa cimer. A cimer ni samo sostanovalec. Cimer je sostanovalec v študentski sobi. Ko «odrasteš» in prenehaš biti študent (starostne omejitve sicer ni…), svojemu sostanovalcu ne rečeš več cimer. Seveda tudi tu obstajajo izjeme, a v veliki večini to velja. Besedi sostanovalec in cimer si pomensko torej nista povsem enaki. V tem primeru, posebej ko gre za čus

Portal Domovina je objavil mojo novo kolumno: ODPUSTITI NOVINARJE(M). Zgodba z odpuščanjem novinarjev ima namreč dolgo brado. Ko bodo novinarji ugotovili, da se kimanje dolgoročno splača samo delu kimavčkov, bodo lahko začeli spreminjati Slovenijo. Tako kot so to bili ugotovili pred osamosvojitvijo, a se kmalu spet uklonili stricem iz ozadja. https://www.domovina.je/odpustiti-novinarjem/

Obletnic, razen tistih, ki so povezane z mojo soprogo in najinimi otroci (ali otroki, kateri je že pravi sklon?), običajno ne praznujem. Zato bi tudi prvonovembrska obletnica ustanovitve lastnega podjetja šla mimo mene. A sem dobil kakih pet čestitk po družabnem poslovnem omrežju Linkedin in sem se spomnil. In izračunal, da sem obesil novinarstvo na klin pred sedmimi leti. Vedno mi je bilo žal, da tega nisem bil storil že prej. Kot popoldansko obrt sem namreč firmo za izdelovanje rodovnikov ustanovil že leta 2000. S svojo firmo, malim espejem, ki po naročilu izdeluje družinska drevesa in piše rodbinske kronike, sem dobil izjemno svobodo. Resda mi pisanje malce manjka. Še vedno kaj napišem. Tega ni veliko, saj je to bodisi zastonj bodisi za nizke honorarje. Hobi. Pri tej odločitvi, ki mi je gotovo podaljšala življenje (danes se šele zavedam vseh mobingov, cenzure in samocenzure), me je podpirala moja draga. Zato sem ji zelo hvaležen, hvaležen pa sem tudi vsem, ki pri meni naročate rod