Mwoja besejda

Ni bolj primerne besede v teh trenutkih kot je besedna zveza za nebesa vipavskega mučenca Filipa Terčelja, "Nad zvezdami". Darinka Bajec je bila namreč sama zvezda, ki pa se je uspešno skrivala vse do svoje smrti. Tudi tisti, ki so jo poznali, niso vedeli vsega. Celo svetovni splet ne ve veliko. Ko sem pisal članek o njej za Novi Glas, ki bo še objavljen, sem naletel veliko pomembnih in zanimivih stvari. Zato naj na tem mestu opozorimo na dva filma. O življenju in ustvarjanju Darinke in in njene sestre Pavle Bajca sta bili posneti tudi dve oddaji na nacionalni televiziji, ki sta dostopni tudi na internetu. Pavla je bila lanskega novembra gostja oddaje Pričevalci Jožeta Možine ( KLIK ), leta 2009 pa je bil na sveti večer na prvem programu Televizije Slovenije predvajan dokumentarni film “Ljubi Bog ji je dal tol’k’ talentov”, ki ga je naredila Romana Kocjančič ( KLIK ).  O Darinki je za slovenski biografski leksikon geslo prispeval pokojni duhovnik Jožko Kragelj. Zapis n...

V ponedeljek se bo v Kopru odvil večer, posvečen verjetno najbolj dragoceni sliki v Sloveniji, ki je znana pod imenom Sveti razgovor (Sacra conversazione). Veliko oltarno palo Marije na prestolu s svetniki je pred natančno pol tisočletja ustvaril sloviti renesančni mojster Vittore Carpaccio. Koprski škof dr. Jurij Bizjak je o sliki dejal: “Slikar je odgovoril na izzive takratnih viharnih časov: naslikal je umirjeno podobo Marije na prestolu, držečo Jezusa, ki bi rad shodil. Prisrčna in lepa slika.” Stolni župnik dr. Primož Krečič pa je avtorju povedal: “Vittore Carpaccio je priča duhovnosti, kulture in človečnosti našega mesta” O pomenu te dragocene umetnine bo spregovoril kurator Edvilijo Gardina iz koprskega Pokrajinskega muzeja. Pogovor z njim bo vodil Tino Mamić. Srečanje bo v ponedeljek, 23. maja 2016 ob 20. uri v koprski stolnici ob Carpaccievi sliki.  Prireditev v sklopu Carpaccievega leta Carpaccio 500 organizirata koprski Klub krščanskih izobražencev (KKI) in...

V zimskih dneh, ko ima na Vipavskem burja mlade, je dolina pod Čavnom kot opustela. Vipavci ostajajo v hišah, saj vedo, da nima prevelikega smisla nastavljati se vetru, ki je v davnini premagal že večtisočglavo rimsko vojsko. Kjer je bilo leta 396 bojno polje, niso arheologi doslej našli še ničesar. Zato pa na tistem mestu danes stojita kamniti grobnici, ki sta bili izklesani že tri tisoč let pred samo bitko. Njuna osamljenost na zimski burji je še toliko bolj velika, če pomislimo, da si enako grobnico v londonskem Britanskem muzeju dnevno ogleda več tisoč ljudi. Lavrinov portret, ki ga hranijo njegovi vipavski sorodniki Hrovatini Vipava, ki slovi po rečnem izviru v obliki delte, treh gradovih in odličnemu vinu, pa hrani svojo najstarejši in po mnenju mnogih tudi največjo dragocenost na pokopališču. Gre za staroegipčanska sarkofaga, v katerih sta bila pokopana egipčanski princ Junmin in faraonov zaupnik Raver . Poleg teh dveh so arheologi našli še štiri take, ki jih danes hranij...

Goriški trg pred cerkvijo sv. Roka v Podturnu je pred stoletjem doživel veliko slavje. Slovesno so odkrili fontano goriškega rojaka, takrat uradnega arhitekta na egiptovskem dvoru Antona Laščaka bega. Kljub mednarodni slavi pa Gorica svojemu arhitektu ni bila naklonjena: v rodnem mestu je tako gradil le, če je – plačal sam. Fontana z obeliskom pred župnijsko cerkvijo sv. Roka, v kateri je bil Laščak krščen Anton Laščak (Antonio Lasciac) se je rodil v furlanski četrti Podturn na naslovu Sv. Rok 95 Petru Laščaku iz Ročinja in materi Goričanki Jožefi Trampuš. Bil je prvorojenec v družini devetih otrok.   Oče, strojar kož, ki se je obrti priučil v Gorici, je poslovno sodeloval z Mihaelom Trampušom, se zaljubil v njegovo hči in po poroki   prevzel njegovo obrtno delavnico. Na Dunaju izšolani Anton po diplomi doma ni dobil dela. Pa čeprav se je takrat v mestu kar precej gradilo. S trebuhom za kruhom se je odpravil v Egipt, kjer si ni zaslužil le precej denarja, ampak tu...

Slovenija je pri vpisovanju svojih znamenitosti na seznam svetovne dediščine precej počasna. Vpis Škocjanskih jam izpred četrt stoletja je še vedno edini, če zanemarimo, da se je Slovenija pridružila Švici, ki je v sklop alpskih kolišč uvrstila tudi Ljubljansko barje. Možnih predlogov za nove vpise pa je še, posebej na Primorskem, kar nekaj. Trenutno pa na ministrstvu za izobraževanje, znanost kulturo in šport pripravljajo le tri projekte: Idrija, Dinarski kras in Plečnikova arhitektura. Slovenija ima še vedno samo dva vpisa na seznamu svetovne dediščine Unesca: Škocjanske jame (1986) in prazgodovinsko kolišče Ljubljansko barje v okviru alpskih kolišč (2011). Pred tremi desetletji, ko je nalogo, naj vsaka republika takratne Jugoslavije pripravi projekt za en vpis na seznam Unesca dal partijski vrh v Beogradu, so v Ljubljani razmišljali v treh smereh. Vsi trije predlogi so bili v celoti ali delno na Primorskem: Notranjski trikotnik (Planinsko polje-Cerkniško jezero-Postojnska jam...

O propadanju baročnih kipcev na trgu v Vipavi, objavljeno v  dnevniku Primorske novice .

Prevajalka dr. Nike Kocijančič Pokorn pravi, da so v šolskih berilih še vedno cenzurirani prevodi Več kot polovica slovenskih učbenikov za osnovnošolce še vedno vsebuje prevode, ki so v povojnih manirah “pravoverno” spreminjali  brata Grimm in Andersena. Ko predstojnica prevajalskega oddelka na ljubljanski Filozofski fakulteti Nike Kocijančič Pokorn opisuje cenzorske posege svojim študentom, jih spravlja v smeh. Dr. Nike Kocijančič Pokorn študentom - roko na srce,  večinoma  gre za študentke - predava ne le o prevajalski znanosti, ampak tudi o stranpoteh prevajalstva, ki danes zvenijo smešno. Eno njeno predavanje tako nosi provokativen naslov: Ali ste res brali Heidi? V resnici smo namreč bralci otroškega romana o švicarski gorski deklici brali zgodbo, ki je imela povsem druge poudarke  od izvirne.    Naj vam najprej zastavim vprašanje, ki ga vi retorično postavljate vašim študentom. Ali ste res brali Vinetuja? “Kot otrok ga nisem kaj dosti b...

Igralec Gregor Čušin ima pet svojih monokomedij in šest otrok. S predstavami gostuje po vsej državi in ni mu težko iti v še tako oddaljeno vas. Njegova razmišljanja so velikokrat šokantna, saj si česa podobnega slehernik ne upa izreči. Čušin je zelo nenavaden igralec. V monokomedijah, ki jih napiše in uprizori sam, se dotika tem, ki so za druge nedotakljive. V manj kot desetih letih je samostojno nastopil že okoli 800 krat. Priimek Čušin diši po Primorski, kar  sogovornik tudi potrdi: “Vsi Čušini izhajamo iz Podbele pri Kobaridu.” Njegov stari oče se je namreč preselil iz Podbele pod Kobariškim Stolom na Koroško Belo pod Karavanški Stol. Vaš glas seže v vsako vas, saj ste glas posodili že mnogim likom v risankah. Katera vam je najljubša? “Najbolj so mi všeč vloge, kjer mi ni treba spreminjati glasu in je zato najmanj naporno. (smeh) Sicer pa mi je bila najbolj všeč vloga polža Fonza v risanki Vrtni palček Primož. Polža, ki požreta vse kar vidita, stalno nagajata palčku...