Mwoja besejda (tastara)

Noben praznik ni tako obremenjen z “dodatno ponudbo” kot Božič.  Trgovine se odenejo v božično preobleko ponekod že kmalu po prazniku Vseh svetih. Prodaja začne naraščati, mesta tekmujejo med seboj v nočnih osvetlitvah, parkirišča pred veleblagovnicami pa so polna počasi premikajoče se pločevine, v kateri ljudje v veliki želji po nakupovanju potrpežljivo čakamo, da najdemo prostorček za svojega jeklenega jelenčka. Oprostite, jeklenega konjička sem mislil. TABU Tudi v Sloveniji se zdi, da vsi nestrpno pričakujemo Božič. Pa čeprav je beseda advent tabuizirana. Slovenski mediji so besedo advent prevedli v čarobni, pravljični, magični, veseli in nori december. In v resnici je dvanajsti mesec v letu, ki se sicer imenuje deseti (december), bolj mesec norije kot pa mesec pričakovanja. Naši predniki so adventu rekli tudi mali post in pred polnočnico jedli ribo. BOŽIČNO ONESNAŽEVANJE Danes od tega ni ostalo praktično ničesar več, še spomina ne. Namesto tega pa okoli vseh vogalov

Danes je umrla sestra Pavla Bajec. Redovnica in umetnica je bila krščena kot Darinka-Vida Bajec. Narodno zavedna družina je emigrirala v Jugoslavijo, da ne bi bilo treba otrok zaradi nadarjenosti poslati v šole v notranjost Italije. Vstopila je v red Šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja v Mariboru (1934), kjer je končala učiteljišče. Študirala je slikarstvo, violino in klavir. Po vojni so ji oblasti prepovedovale poučevati. V Skrilje se je vrnila k bolni materi, kjer se je ukvarjala z otroki in jih učila modeliranja. Izdelali so jaslice za cerkev v Dobravljah. Restavrirala je križev pot v Skriljah, slikala tihožitja, otroške portrete, delala kopije mojstrov: Murilla, Raffaella, Leonarda da Vincija. Izdelala je božji grob za Kamno Gorico in Kranjsko Goro, delala načrte za mašne plašče, risala božične in velikonočne vizitke. Bila je gostja v zelo odmevni oddaji na nacionalni televiziji Pričevalci (2016) Jožeta Možine, ki je tudi na svetovnem spletu dosegla visoko gledan

​ Tudi letos smo proslavo začeli s himno v izvedbi, ki jo že leta in leta predlaga Boris Pahor. Zato naj ponovim njegovo misel, da moramo zaradi Prešernovega sporočila in lastne narodne identitete v himno svoje države umestiti tudi svojo državo. Čeprav se to zdi logično pa naša družba nima posluha za to. Spomnimo se samo zapleta, ko nam lani pevski zbor himne v tej obliki ni hotel zapeti. Tokrat tega problema ni bilo. Združenje novinarjev in publicistov z meškovimi priznanji opozarja ne velike Slovence, ki so kljub najrazličnejšim preprekam, velikokrat tudi izredno hudim, glasno opozorili na dejstva, ki so v javnem interesu. Na stvari, za katere smo ljudje imeli pravico vedeti, a tega nismo smeli izvedeti, ker se je tako odločila država, politika ali kapital. Nič novega pod soncem. Tudi dandanes ne. Slovenska politična demokracija, žal, še vedno ni prinesla popolne medijske svobode. Ni prav, da vedno samo jamramo. Nekaj je treba tudi storiti. Mi smo zato ustanovili Združenje novi

Literarni par, pisateljica in pesnica Zora Tavčar ter pisatelj in esejist Alojz Rebula, sta pomembno oblikovala slovenski kulturni in družbeni prostor. Ob njunem umetniškem ustvarjanju se zdi, kot da pozabljamo na njuno publicistiko in družbeno kritična dela. Štajerka Zora Tavčar in Tržačan Alojz Rebula sta se spoznala na ljubljanski univerzi kot študenta. Od takrat sta neločljiva. Čeprav sta redko podpisana oba skupaj, bi v resnici v prav vsakem delu enega našli velik vpliv drugega. Njuna vzajemnost je zgled ne le zakonske zvestobe, ampak tudi umetniške in ustvarjalne složnosti. Kot šolnika sta močno vplivala na več generacij mladih tržaških Slovencev, dosledno pa sta skrbela tudi za živo vez med matico in zamejstvom. Akademik Alojz Rebula je aktiven udeleženec in organizator foruma Draga vse od začetkov. Draga je bila »edini forum slovenske svobodne besede«, ki je že v časih trde komunistične diktature razbijala enoumje in ljudi bodrila v razmišljanju o svobodi in demokracij

Pred sploh-ne-davnimi-davnimi časi, nekega decembrskega dne leta 2003, sta oče in hči brala Cicido. Ta kolumna je iz moje prve knjige Protestantino. V moji drugi knjigi Dalmatino jih je še precej več. Z mnogimi novimi informacijami, ki Vas bodo presenetile. Obe knjigi sta na voljo s posebnim popustom, saj ju dobite skupaj za 30 evrov. (Cicido je kot Ciciban, le da je namenjen še mlajšim kot so cicibani.) Zgodba se je dogajala v Luksemburgu, kamor se je vsa družina preselila s trebuhom za kruhom. Štiriletna hči je po enem letu tujine skoraj že pozabila, kaj so jo naučili v slovenskem vrtcu o čudežnih dogodkih prazničnega decembra. Ko sta očka in hči tako oni dan brala Cicido, sta naletela na zgodbico, kjer so med besedilom namesto besed tudi ilustracije. Med slikicami sta ob podobici belobradega starca z belo kučmo v belem krznu prišla do zanimivega zapleta. Ob vprašanju, kdo je to, je punčka začela iskati po spominu. Malo je že pozabila, da imamo v Sloveniji poleg Miklavža še eneg