Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na 2012

Čas je za državljansko nepokorščino

Novinarji informativnega programa nacionalne RTV hiše so v zadnjih dneh prekoračili vsako mero dobrega okusa. Novinarke in novinarji RTVS že leta množično kršijo kodeks novinarske etike, saj poročanje mešajo s komentiranjem. To očitno nikogar ne moti. V letih dela za različne slovenske medije sem srečal že ogromno slovenskih novinarjev, ki kodeksa še prebralo ni. S pokrivanjem pouličnih nemirov in demonstracij pa je slovenska medijska srenja pokazala svoj pravi obraz. Tokrat niso samo poročali enostransko, ampak so se prelevili v aktivne udeležence demonstrantov. Hujskaško in navijaško poročanje je demonstracije in nasilništvo še podžgalo. Tega seveda ne opazi ne varuhinja človekovih pravic, ne novinarsko društvo, ne mirovni inštitut ne fakulteta za ustvarjanje javnega mnenja. Mlade demonstrante, ki opozarjajo na diskriminacijo mladih, novinarji niti ne opazijo. Zato ne pišejo o sindikatih, ki se borijo samo za starejše stalno zaposlene ljudi, medtem ko jih mladi pogodbeno zapo

Župan poziva kristjane proti politiki RTVS

V zadnjih dneh je po spletu zaokrozilo pismo župana Cankove Draga Vogrinčiča, v katerem opozarja na mojo kolumno v zadnji Demokraciji. Citira naslednji odlomek:  »Kot državljan moram (!) tako medijsko agitatorstvo plačevati. Z mesečnim prispevkom plačujemo institucijo, ki politično favorizira levico in skrajno levico. Dva milijona ljudi morata financirati delovanje  medijske hiše, ki je denimo skozi poročanje o referendumski kampanji za  družinski zakonik velikokrat žalila vrednote več kot milijona ljudi. Nekaj  sto novinarjev si upa milijonu ljudi za njihov denar vsiljevati svoja lastna  politična stališča. Pa kaj smo vsi znoreli? Čas je, da se državljani in plačniki  rtv prispevka levemu režimu, ki vlada nacionalni medijski hiši, upremo.  Saj gre za naš denar. Državljanska nepokorščina s prenehanjem plačevanja.  RTV-prispevka je skrajni ukrep, a drugega izhoda očitno ni.« Vogrinčič opozarja, da je kljub obljubam vodstva RTVS na Radiu še vedno velja prepoved objavljanja krščan

Slovenski egiptolog svetovnega pomena - Anton Lavrin

V zimskih dneh, ko ima na Vipavskem burja mlade, je dolina pod Čavnom kot opustela. Vipavci ostajajo v hišah, saj vedo, da nima prevelikega smisla nastavljati se vetru, ki je v davnini premagal že večtisočglavo rimsko vojsko. Kjer je bilo leta 396 bojno polje, niso arheologi doslej našli še ničesar. Zato pa na tistem mestu danes stojita kamniti grobnici, ki sta bili izklesani že tri tisoč let pred samo bitko. Njuna osamljenost na zimski burji je še toliko bolj velika, če pomislimo, da si enako grobnico v londonskem Britanskem muzeju dnevno ogleda več tisoč ljudi. Lavrinov portret, ki ga hranijo njegovi vipavski sorodniki Hrovatini Vipava, ki slovi po rečnem izviru v obliki delte, treh gradovih in odličnemu vinu, pa hrani svojo najstarejši in po mnenju mnogih tudi največjo dragocenost na pokopališču. Gre za staroegipčanska sarkofaga, v katerih sta bila pokopana egipčanski princ Junmin in faraonov zaupnik Raver . Poleg teh dveh so arheologi našli še štiri take, ki jih danes hranij

Meškovo priznanje - izjava ob podelitvi

Meškovo priznanje je zame izjemna čast.  Novinar in urednik Borut Meško je doživljal velike pritiske in šikaniranja. Istočasno, ko je bil protizakonito vržen na cesto, je od zdravnikov izvedel, da ima raka. Smrtnonosno bolezen, tipično posledico psihološkega nasilja. To se je zgodilo v času vlade Boruta Pahorja, ki je za direktorja nacionalne tiskovne agencije STA postavil Bojana Veselinoviča, ta pa je nato izvedel jesensko čiščenje. S pokojnim Meškom sva se o šikaniranju večkrat pogovarjala, saj so metode levičarskih novinarskih agitpropovcev iste. V šali sva jih imenovala al-kaida in talibani.  Zato bi se v tem trenutku rad predvsem poklonil njegovemu spominu.  Foto: www.Demokracija.si, Matic Štojs Na podelitvi mi je bilo, priznam, precej nerodno. Postavili so me ob Viktorja Blažiča, prejemnika Meškovega priznanja za življenjsko delo. Blažič je eden od čedermacov slovenske demokracije in medijske svobode. Njega je pisanje kot mu je velelo srce stalo obsodbe na dve leti z

Meškova nagrada

TINO MAMIĆ ČASTNO PRIZNANJE BORUTA MEŠKA ZA PRISPEVEK K MEDIJSKEM OSVEŠČANJU SLOVENSKE DRUŽBE UTEMELJITEV V slovenskem medijskem prostoru, pogosto zastrupljenem z oportunizmom in hlapčevanjem tranzicijski kapitalistični politiki v duhu dvojnih meril, kot redka izjema na zahodu naše dežele izstopa novinar, zgodovinar in publicist Tino Mamić. Medtem ko se v osrednji Sloveniji še najde krog novinarjev, ki se uspešno zoperstavljajo medijskemu enoumju, pa se na Obali pogosto sam in skoraj prezrt z uredniškim in novinarskim delom bori za resnico in novinarsko avtonomijo. Slednja ga je drago stala, ampak kot pravi, osebna svoboda je pomembnejša od debelejšega kosa kruha. Tino Mamić se je rodil v Šempetru pri Gorici leta 1972. Že od mladih let navdušen za pisanje in družbena vprašanja se je posvetil študiju zgodovine in novinarstva. V prvem letniku je prevzel urejanje mladinskega mesečnika Sončna pesem, ki jo je vsebinsko in oblikovno povsem prenovil. Bil je novinarski mentor celi vrs

Kristjani so na robu. Prostovoljno.

Edini od treh predsedniških kandidatov z neoporečno politično zgodovino, brez afer in velikih napak, ki pa je vendarle dobil le četrtino glasov, je eden redkih slovenskih politikov, ki si je upal povedati, da je doživel poraz.  Politiki se namreč vedno razglašajo za zmagovalce, tudi če dobijo samo desetino napovedanih glasov. Milan Zver je v slogu svoje kampanje, ko je svoja stališča izražal odkrito in brez izmikanja, po objavi volilnih rezultatov z dvignjeno glavo povedal, da je žalosten in da je to njegov osebni poraz. A s slednjim se ne bi strinjal. V naši državi lahko namreč strici iz ozadja kadarkoli na volilni plakat postavijo kogarkoli, a bo vseeno vedno dobil več kot četrtino glasov. V deželi, kjer so mediji skoraj v celoti naklonjeni levi politični opciji, je politična bitka nedemokratična, saj nimajo vsi kandidati enakih možnosti. Zato četrtina glasov desnosredinskemu predsedniškemu kandidatu ni kandidatov poraz, ampak poraz nacije. V nedeljo ni doživel poraza Milan Zver,

Kako izgleda grozilno pismo

Na obletnico padca Bastilje, 14. julija 2006, ko sem bil imenovan za novega odgovornega urednika dnevnika Primorske novice, sem po pošti dobil grozilno pismo. Nesel sem ga na policijo, kjer ga najprej niso niti hoteli obravnavati, ker naj ne bi bilo resno. Šele po mojem vztrajanju so ga vzeli v postopek. Namignil sem jim celo, kdo bi utegnil biti avtor. Po nekaj mesecih so me obvestili, da niso ničesar odkrili. Nisem izvedenec, a vendar bi s pomočjo običajnih postopkov lahko hitro izvedeli, od kod je pismo prišlo in kje je bilo natisnjeno.  Čeprav je zadeva na trenutke smešna, pa vendarle tudi kaže na določeno stanje v družbi, kar skrbi. Ne glede na vse skupaj pa je najbolj zanimivo, da se je grožnja v pol leta uresničila (1.decembra 2006), saj sem bil po nekajtedenskem medijskem linču in mobingu odstavljen z mesta odgovornega urednika. Ne glede na to, da sem v zgodovini dnevnika Primorske novice edini urednik, ki je povečal naklado. Zakaj objavljam to danes? Zato, ker sem pos
Z novembrom sem zapustil dnevnik Primorske novice, kjer sem bil sedem let redno zaposlen. Poslej delam kot svobodni novinar in zgodovinar - rodoslovec. Zakaj sem sprejel tako odločitev, verjetno ni treba posebej razlagati. Na obzidju Dubrovnika, nekdanje neodvisne republike, ki se je uspešno zoperstavila Turkom in Benečanom,  piše, da se svobode ne proda za vse zaklade sveta. Tino Mamić

Moteči Možina

Jože Možina in težave, ki jih ima z njim slovenska novinarska in filmska srenja, so simbol slovenske družbe 22 let po uradnem padcu komunizma. Preprosto gre za človeka, ki se na tem prizorišču sploh ne bi smel pojaviti. Je napaka v sistemu, kjer je vrh družbe rezerviran za ljudi s pravim pedigrejem. Tino Mamić (celotno kolumno najdemo na portalu Casnik.si, tukajle )

Kako izgleda rodovnik

Rodovnik družine Mamić 1672-2012

Možina nagrajen v Hollywoodu

Na filmskem festivalu ITN v Hollywoodu je nagrado za najboljšega režiserja v kategoriji dokumentarnih filmov dobil Jože  Možina za film Pedro Opeka, The Friend of the Poor (prijatelj revežev). Nagrado bo prejel  na svečani podelitvi januarja 2013 v Los Angelesu.  Zanimivo, da so v istem mesecu Jožetu Možini v Hollywoodu pripravili rdečo preprogo, slovenski filmarji v Portorožu pa si njegovega filma na festivalu niso hoteli niti ogledati. Rekorder med dokumentarci Jože Možina v Vipavi                       (foto: Tino Mamić) Njegov film je prebil vse rekorde gledanosti dokumentarnih filmov na nacionalni TV Slovenija. Samo na premieri in prvi ponovitvi si ga je ogledalo pol milijona gledalcev. Vsak četrti prebivalec Slovenije.  O svoji prisotnosti na festivalu v Hollwoodu Možina,  nekdanji direktor TVS, ni obešal na veliki zvon, ampak je prišla na dan povsem slučajno, na bendimi. Novico o festivalu so tako objavile le Primorske novice in potem povzeli nekateri drugi mediji.

Možina je možina

Franc Možina je bil na dan bendime že zgodaj pred svojo hišo v Dobravljah na Vipavskem, kjer je  sprejemal trgače. Pod slamnatim klobukom prešeren nasmeh, v rokah pa fouč (kosir).  Nekdanji politični zapornik je kljub letom - kot že priimek pove - pravi možina. (Članek je nastal leta 1992.) Nekdanji politični zapornik Franc Možina (1928-2023) Kmet Franc Možina , ki je septembra 2023 praznoval 95. rojstni dan, dokazuje, da so stari Latinci imeli prav, ko so rekli Nomen est omen . Izrek, ki ga težko prevedemo v treh besedah, namreč trdi, da ime pokaže človekovo nrav. Beseda »možina« pomeni v slovanskih jezikih starešina. V sodobni slovenščini pa velikega in močnega moškega, pa tudi takega, ki zna uveljaviti svoje mnenje. V drugih slovanskih jezikih pa najdemo izraz tudi v pomenu starešine Lahko si predstavljamo, da je Francov daljni prednik, ki so mu nadeli priimek Možina, bil bodisi krepke rasti bodisi je rad moževal, kot se je nekoč reklo modrovanju ali resnemu moškemu pogovoru.

Samocenzura

V Sloveniji, kjer je svobodo izražanja   ščiti ustava, novinarji   vsak dan doživljajo pritiske, da pišejo tako, kot je po volji šefom. Prave cenzure in cenzorskih posegov je razmeroma malo, saj velikokrat sploh ni potrebna. Pred cenzuro namreč vse delo opravi samocenzura. O samocenzuri novinarje ne govorijo radi. Najbolj zaradi strahu pred uredniki, a tudi zato, ker se s plašnicami lažje živi. Zato mnogi samocenzuro poimenujejo kar - uredniška politika. Uredniška politika svetovnonazorsko opredeljenih medijev nikakor ni samocenzura. Če tednik Družina kot eden redkih slovenskih medijev odkrito pove, da je slovenski katoliški tednik, je logično, da objavlja vsebino, ki je slovenska in katoliška. Velika večina slovenskih medijev pa svoje uredniške politike ne razkrije na glas. Posebej dnevniki pa se oglašujejo kot pluralni in nepolitični. Največji resni dnevnik Delo je imel nekoč na naslovnici zapisano, da je glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), potem se je prelevil