Mwoja besejda

Žalostna novica, resnično žalostna. Ne pomaga zavedanje, da je profesor zdaj nad zvezdami. Ne pomaga polmeter njegovih knjig, ki nas bodo trajno spominjale nanj. Z globoko hvaležnostjo za vse, kar je dal in zapustil Slovencem, Primorcem in kristjanom ga priporočam v molitev. Iskreno sožalje družini in gospe soprogi Zori Tavčar, s katero sta pričala, da ljubezen z leti ne mineva, ampak se krepi. S prvim Rebulovim romanom sem se srečal konec osnovne šole. Jutri čez Jordan. V gimnaziji pa me je nad njim navdušil profesor slovenščine, pokojni duhovnik Branko Melink. Od takrat nisem izpustil nobene njegove knjige, ki jih imam v knjižnici na častnem mestu. Od prve, Devinskega sholarja in njegovega ponatisa, naprej. Rebulove knjige so mi dale ogromno. Njegova misel me je oblikovala v to, kar sem. In mi pokazala, kaj bi moral postati. Imel sem veliko čast, da sem ga, skupaj s soprogo, osebno spoznal. Njuno ljubezen, velikokrat tudi umetelno orisano v knjigah, občudujem in skušam posnemati...

Literarni par, pisateljica in pesnica Zora Tavčar ter pisatelj in esejist Alojz Rebula, sta pomembno oblikovala slovenski kulturni in družbeni prostor. Ob njunem umetniškem ustvarjanju se zdi, kot da pozabljamo na njuno publicistiko in družbeno kritična dela. Štajerka Zora Tavčar in Tržačan Alojz Rebula sta se spoznala na ljubljanski univerzi kot študenta. Od takrat sta neločljiva. Čeprav sta redko podpisana oba skupaj, bi v resnici v prav vsakem delu enega našli velik vpliv drugega. Njuna vzajemnost je zgled ne le zakonske zvestobe, ampak tudi umetniške in ustvarjalne složnosti. Kot šolnika sta močno vplivala na več generacij mladih tržaških Slovencev, dosledno pa sta skrbela tudi za živo vez med matico in zamejstvom. Akademik Alojz Rebula je aktiven udeleženec in organizator foruma Draga vse od začetkov. Draga je bila »edini forum slovenske svobodne besede«, ki je že v časih trde komunistične diktature razbijala enoumje in ljudi bodrila v razmišljanju o svobodi in demokracij...

Ko govorimo o polpretekli zgodovini, to tragično obdobje le težko povezujemo s spolnostjo. A prav to se zgodi v romanu priljubljenega pisatelja Draga Jančarja. Arhivar v dosjeju političnega emigranta umrlega v Avstraliji najde življenjsko zgodbo pravega pravcatega Casanove. Med stotinami trofej tega erotomana je tudi učiteljica, ki jo dobro pozna naš arhivar, kar Jančarjevega junaka, pa tudi bralca, potegne v zgodbo. Roman Drevo brez imena je nenavaden zaradi vrste elementov. Posega v temo bratomorne vojne, ki se je slovenski umetniki radi izogibajo. Jančar pa je celo glasno protestiral, da so kritiki njegovo Drevo brez imena prezrli. V zadnjih tednih je sicer knjiga dobila nekaj medijske pozornosti, saj je prišla v finale izbora za nagrado Kresnik. Brezno v Kočevskem Rogu, iz katerega se je po bukvi rešil France Kozina. Njegovo pričevanje je objavljeno tukaj Jančar je sicer v romanu upodobil drugega človeka. Druga nenavadnost je prepletanje časov in skakanje iz ...

Primorski pisatelj Alojz Rebula je novi roman Četverorečje pisal s takim žarom, kot ga je čutil med pisanjem svojega največjega romana V Sibilinem vetru . To je povedal ob izidu in hudomušno dodal, da je bil ta žar že nekoliko “senilen” in da zato ni prepričan v njegovo avtentičnost. Akademik Alojz Rebula je v ponedeljek v Ljubljani predstavil svoj šestnajsti roman. Pisatelj, ki bo prihodnji mesec praznoval 87. rojstni dan, je zgodbo na 270 straneh ustvaril lani v Loki pri Zidanem mostu; a tega večinoma ni pisal v uti pod lipo pred domačo hišo, ampak kar v pisarni na računalnik. Ponovno se je poglobil v zgodovino in ustvaril literarno ozračje Slovenije in Francije izpred dobrih dveh stoletij. Francoska revolucija (1789) je namreč s svojo “trojno idejo” svobode, enakosti in bratstva navdušila tudi Štajerca Norberta Berivoja , ki se je zato celo odpravil v Francijo. Junak sanja tudi o “vojvodini Sloveniji” namesto o vojvodini Kranjski in uporablja besedo Slovenija, ki je bila sic...

Nokturno za Primorsko , roman o umorjenem primorskem junaku Filipu Terčelju, ocena (2004-05) Skrivnost kostanjevega gozda , roman o agentu tajne policije, ki zalezuje duhovnike, ocena (2010) Ob Babilonski reki , roman o neuklonljivih pregnancih iz leta 1945, ocena (2009) Pod vrhom tisočletja , dnevnik 1997-2000 Ljubezen se z leti krepi , pogovor s pisateljskim parom Zoro Tavčar in Alojzom Rebulo (2009) Neodvisna Slovenija: Šele od včeraj na soncu zgodovine , intervju z Rebulo ob podelitvi nagrade Kresnik (2005) Pisatelj malo drugače , pogovor s Tatjano Rojc, odlično poznavalko Rebulovega opusa (2009) Rebulovo voščilo Istri , edini pisateljev avtorski zapis v Primorskih novicah (2006) Veliki literat in pika , poročilo ob izidu pisateljeve biografije v slikah (2009) Rebula in Kocbek , pogovorček s pisateljem o Kocbeku (2010) Kolšek proti Rebuli , pismo bralca Sobotni prilogi, neobjavljeno Četverorečje, nov roman Alojza Rebule , poroči...

Pogovor s Tatjano Rojc, avtorico knjige Pogovori z Alojzom Rebulo  drugi članki o Rebuli Literarna kritičarka Tatjana Rojc je v knjigi Pogovori z Alojzom Rebulo pripravila dragoceno gradivo za razumevanje tako pisateljeve osebnosti kot tudi njegovih del. V delu, ki so ga izdale tri “sestrske” Mohorjeve družbe, so zbrani intervjuji, ki jih je Tatjana Rojc z Rebulo opravila za Radio Trst A. Delo je izšlo kot počastitev pisateljevega 85. rojstnega dneva, ki ga je praznoval letos. Kdaj ste se prvič srečali s pisateljem Rebulo? “Ko srečaš človeka, kakršen je Alojz Rebula, ko si njegov dijak, je v bistvu nemogoče, da bi ostal do njega ravnodušen. Fascinira te njegovo znanje, njegova duhovna širina, njegov temperament. Prvo delo, ki sem ga prebrala še v liceju, je bil roman V Sibilinem vetru. In od tedaj sem povsem očarana od Rebulovega pisanja, od svojskosti stila, od njegove duhovne premise. Šele kasneje, v zrelejših letih, sem se začenjala spraševati tudi o njegovem credu. ” Kako se je...

Istra je bila nekdaj desetnica med pokrajinami Primorske - Danes jo plemeniti s simboli oljke drugi članki o Rebuli Po vojni me je v Koper komaj kdaj zaneslo, istrsko pokrajino sem si mogel – po zaslugi izleta Društva slovenskih izobražencev v Trstu – ogledati samo enkrat, tudi z njenim pesnikom Alojzom Kocijančičem sem se bežno srečal samo enkrat. In vendar Istra ni samo v soseščini mojih rodnih krajev, ampak tako rekoč leži pred njihovim pragom; iz svojega Šempolaja sem na jugu videl ne samo morje, ampak onkraj tržaškega zaliva tudi Istro, njeno obalo tja do Pirana. Nikdar si ne bi bil mislil, da bo zgodovina prestavila naš izvirni košček slovenskega Jadrana od Barkovelj do Devina, morje lepe Vide, tja dol, v valove, ki niso dišali od naših enodebelnih čup, ampak od ladij Serenissime, ob obalo, ki ni govorila jezika kriških ribičev, ampak beneško narečje. Kakorkoli se je že zgodilo, zgodovina je Slovencem vzela njihovo morje in jih obdarovala z drugim; namesto prepadno skalnate obale...

Recenzija v Primorskih novicah 18.8bra.2010 članki o Alojzu Rebuli Priljubljeni pisatelj Alojz Rebula s svojim zadnjim romanom Skrivnost kostanjevega gozda ostaja zvest svojemu slogu. V lepem, prefinjenem jeziku Rebulovi junaki iščejo smisel bivanja in se dialoško sprašujejo o slovenski novejši zgodovini z mnogih zornih kotov. Alojz Rebula (86) po dogovoru s celjsko Mohorjevo družbo - tudi tej ostaja zvest, ker mu je vsa leta stala ob strani, medtem ko so ga mnoge druge založbe kot krščanskega pisatelja ignorirale - vsako leto napiše en roman. Lansko jesen je tako oddal rokopis Skrivnost kostanjevega gozda, ki je spomladi ugledal luč sveta (Mohorjeva družba, Celje 2010, 216 strani, 25 evrov) . Prva asociacija ob naslovu vzbudi misel na brezna z mrtveci v slovenskih gozdovih, saj je Rebula eden redkih pisateljev, ki se te teme loteva (ne glede na tragičnost, ki kliče po umetniški in filozofski obravnavi). Da pa asociacija ni prava, je postalo jasno že takoj po prvi predstavitvi knjige...

Kolumna Petra Kolška na ugledni, zadnji strani Sobotne priloge prvega aprila, je za tarčo vzela pisatelja Alojza Rebulo. »Militantni pripadnik krščanstva« je žaljiva oznaka za človeka, ki odkrito priznava, da mu je oznanjevati evangelij vodilo v vsem njegovem življenju. Ne le žaljiva, ampak nespodobna in daleč od novinarske etike. Rebuli je »partizanstvo v načelu zločinski projekt«, meni g. Kolšek. Če bi bral njegove knjige (ne le zadnjo, Kresnika, ki tudi govori o tem), bi videl, kako zelo dobro se je Rebula večkrat vživel v partizansko dušo in povprečnega slovenskega partizana. Za razliko od drugih, ki skušajo vsak dogodek v zgodovini opredeliti kot povsem rdeč ali črn, pa prav Rebula išče sredino. Velika večina partizanov namreč ni bila rdeča, ampak domoljubna. Rebulovi junaki so partizani in domobranci. Vsakega je skušal razumeti in njegovo odločitev z izbrano besedo približati sodobnemu bralcu. Tudi sam sem potomec partizana in aktivista OF, pa mi zato niti na pamet ne pride, da ...

TRST: Poklon italijanskega Trsta pisatelju Alojzu Rebuli drugi članki o Rebuli Italija, ki je pred kratkim odkrila Borisa Pahorja, še vedno le počasi spoznava drugega velikega tržaškega pisatelja, Alojza Rebulo. Predstavitev knjige o Rebuli v italijanski knjigarni sredi Trsta je zato nedvomno pomemben dogodek. Sredin večer s pisateljem Alojzom Rebulo (85) v knjigarni Minerva, dve ulici stran od osrednjega tržaškega trga, je bil namenjen italijanski predstavitvi dvojezične knjige Biografija v slikah, ki jo je uredila tržaška fotografinja Alice Zen . Zajetna monografija zamejske založbe Mladika je bila slovenski javnosti predstavljena konec oktobra in bila deležna pozornosti tudi na naslovnici tržaškega dnevnika Il Piccolo. Rebulo je urednik kulturnih strani dnevnika Alessandro Mezzena Lona imenoval “veliki glas slovenske književnosti” , kar je ponovil tudi v sredo, ko ga je v živo srečal prvič: “Rebula ni le velik slovenski literat. Rebula je veliki literat. Pika.” Knjiga je nastajal...

članki o Rebuli Roman Ob babilonski reki izpod peresa akademika Alojza Rebule (Celjska Mohorjeva družba, 2007) posega v tragično majsko obdobje konca druge svetovne vojne, ko se je čez Karavanke v strahu pred novo zmagovito oblastjo prelila reka beguncev. Med dvajset tisoč ljudmi je bila dobra polovica domobranskih vojakov, ki so orožje predali Britancem. London je skoraj vse vojne ujetnike zahrbtno predal Titovim partizanom. Kaj se je nato zgodilo, poznamo: smrt so storili žalostno v kraških breznih, rudnikih in jamah, kjer njihove kosti ležijo vse do danes. Zakaj se je bratomorna vojna tako žalostno končala, je vprašanje, ki zahteva poznavanje notranjepolitičnih razmer v Sloveniji pred okupacijo in po njej. Čeprav objektivne zgodovinske ocene večplastnega dogajanja v tem trenutku ne more podati nihče, pa se je Rebula - kot že večkrat - temu zelo približal, ko je različne interpretacije položil v literarne like z različnih svetovnonazorskih bregov. Za glavna junaka ob babilonski rek...