Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na november, 2018

Išče se medijski prostorček

Pred leti sem obesil novinarstvo na klin. Velikokrat me ljudje vprašajo, zakaj. Zaradi mobinga, cenzure in zaprtega medijskega prostora. Sedaj tu in tam napišem kak članek. Živim pa od izdelovanja družinskih dreves.
Napisal bi več, a medijskega prostora ni. Ali pa so honorarji smešno nizki. Zato sem hvaležen Novemu Glasu, Domovini in Vipavski, ki imajo vedno odprta vrata.
Septembra sem napisal prvo ponudbo nekemu mediju, da bi zanje pisal tedensko kolumno. A so se zahvalili. Do pogovora o višini honorarja sploh nismo prišli. Zato nisem uspel niti povedati, da sem pripravljen honorar vezati na branost kolumne. Honorar naj bo dober le, če bo kolumna dobro brana.
Potem se je zgodba ponovila še pet (5) krat. Zdaj bom poslal ponudbo sedmemu mediju. Priznam, da nisem optimist, he, he.

Koga sem volil:

Moje ime je Tino Mamić. Moj glas na volitvah je šel Marjanu Poljšaku in Zvezi za Primorsko (ZZP). Zakaj?

Župan Beočanin je simbol zapravljanja, saj je 4 milijone zapravil za ureditev trga. S tem denarjem bi lahko zgradili neobotičnik. V občinskem svetu in na občini SD deluje v tandemu s podžupanom iz SDS, kar je bilo načrtovano že pred zadnjimi volitvami. Enako bo tudi letos, saj je SDS postavila slamnatega kandidata, saj je njen cilj dobiti podžupana.Ker torej ne morem glasovati ne za SD ne za SDS, mi ostane le še Poljšak. Podprl ga je tudi dr. Aleš Štrancar, ki mu zaupam: njegovi argumenti so jasni, Beočanin pomeni enormno zadolževanje, Poljšak pa obeta vitko občino.

Za občinski svet je bila moja prva izbira SLS, a ta v Wajdušni ne nastopa. Na listi ZZP pa na prvem mestu nastopa Oton Lahjanar, ki je od vseh kandidatov za občinske svetnike po mojem daleč najbolj primeren. Je izobražen, razgledan, pošten in se spozna na politiko. Zaradi njega sem tako podprl ZZP.

FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Hvala za vse komentarje in delitve teh informacij. Samo državljani lahko s širjenjem pravih informacij po spletu naredimo kaj zoper medijsko enoumje v državi.

Zgodovinsko dejstvo je: prvi Slovenec je vzel puško od okupatorja šele po tistem, ko so partizani v atentatih pobili več kot 1000 (tisoč) slovenskih civilistov. Partizani so med vojno pobili 24.568 Slovencev, domobranci pa 3617. Med vojno je padlo manj kot 6000 okupatorjev.
(Faktor 214, "Premalo smo jih pobili", soočenje z Romanom Vodebom KLIK)
Svoboda govora je okrnjena. Globoka država uprizarja cenzuro.
(Faktor 209 KLIK)
Zgodba o Bandelliju se ne zaključuje, ampak je to le konec ene epizode. Zabava, bandarija po primorsko, se nadaljuje. Bandljarija. Oprostite, Bandelliaria. Sicer pa Bandelli sploh ni Primorec. Primorci smo ponosni nase. Noben Primorec si ne bi prostovoljno poitalijančil priimka, saj do Italijanov ne gojimo manjvrednostne…