Mwoja besejda (tastara)

Na Planetu Siol je bila danes objavljen zadnja kolumna, saj je avgust čas za dopust. Jeseni bomo pa videli. Kolumna je imela precej odmeva, zato jo tukaj ponatiskujem. Izvirnik najdete tukajle , druge kolumne na istem portalu pa tukaj . PLANET SIOL NET, PETEK 26.07.2013, 06:40 Duhovniki in geji Gejevski lobi obstaja tudi v Cerkvi na Slovenskem. Čeprav šteje samo nekaj deset ljudi, ima razmeroma veliko (nevidno) moč. Uradna Cerkev je do zdaj skušala skrivati perverznosti in kriminal, kar se je precej obneslo. A samo kratkoročno. Dolgoročno je to mlinski kamen za vratom, kar dokazujejo nekatere ameriške škofije, ki so se jim najprej spraznile cerkve, potem pa še denarnica. Žrtve lobija so dobri duhovniki Največja škoda se z molkom in sprenevedanjem dela dobrim duhovnikom, ki ostajajo povsem v senci afer. O njihovem delu nihče ne govori, kaj šele da bi o tem pisali mediji. Pošteni duhovniki postajajo resignirani, saj se zdi, da je moč gejevskega lobija v kolarjih nepremagljiva. P

Nekajkrat sem že slišal, da so na meji med Jugoslavijo in Italijo streljali vse do leta 1991. S tem v zvezi je tudi afera vrhovnega sodnika Branka Masleše, ki si je kot sodni funkcionar eno tako truplo ogledal. Nepreverjene govorice, da naj bi bil Masleša nad strelom natanko v sredino čela navdušen, je sodnik Masleša zanikal.  Govori se, da so ubite, ki so bili v zadnjih letih Jugoslavije večinoma begunci iz tretjega ali drugega sveta, metali kar v neko brezno na sežanskem Krasu. Še večkrat pa sem slišal pripovedi, da so ubite vozili v tovarno cementa Anhovo, kjer so jih ponoči sežigali v apnenici. V resnici je šlo za Solkan. Doslej mi še nihče od pripovedovalcev ni bil pripravljen tega povedati v mikrofon, kaj šele, da bi se bil pripravljen izpostaviti z imenom in priimkom. So pa priče govorile o pobojih, kar sem objavil leta 2009 v dnevniku Primorske novice in bil deležen čudnih pogledov šefov. Odločil sem se, da bom na tem mestu ponatisnil članek Mihe Belina, člana domoljubne o

Ob pripravi na zapisovanje nekaj spominskih utrinkov z vodopivske turneje po Kanadi in ZDA, sem iz omare potegnil nekaj sto diapozitivov in vžgal diaprojektor. Otroci so bili navdušeni, saj je diaprojektor zanje zelo zanimiva starinska naprava, ki je s hrumenjem pričarala pot v preteklost.  Diasi, zgodovinski relikt Da je leto 1993 že zelo daleč, sem kmalu ugotovil tudi sam. Ob mnogih diapozitivih s(m)o se namreč spraševali, zakaj neki je nastal? Posebej, ker smo takrat v primerjavi z današnjimi časi zelo malo fotografirali, saj si za vsak posnetek porabil eno šestintridesetino razmeroma dragega filma. Vedno znova sem tako moral otrokom pojasnjevati, zakaj sem fotografiral tako nesmiselne motive: stekleno stolpnico, avtobanko, kliniko za živali, stekleno dvigalo, veliko veleblagovnico. Takrat je to za nas bilo nekaj posebnega. Malce nejeverno je moja mularija pogledovala na mojo razlago, saj je njim to nekaj običajnega. Skratka, ugotovil sem, da bi sedaj vsaj desetino diasov moral