Mwoja besejda

Carigrad: Bizanc Carigrad je edino velemesto na svetu, ki leži na dveh celinah. V zgodovini so ga oblikovale tri civilizacije in mu dale vsaka svoje ime: v antiki je bil Konstantinopel, v srednjem veku Bizanc, v novem veku Istanbul, po naše Carigrad. Na svidenje, Evropa, in dober dan, Azija, bi lahko rekli. In obratno. Očarljivo in romantično orientalsko mesto premore številne umetnine, ki jih večina turistov ne opazi. Carigrad je bil glavno mesto Vzhodnorimskega (Bizantinskega) cesarstva, ki je se je po propadu Rima obdržalo še tisoč let. To obdobje je zaznamovano z grško kulturo in vzhodnim krščanstvom. Veliko umetnin se je ohranilo do danes, tudi veliki zid in cerkev sv. Modrosti, ki ju poznamo tudi iz Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem. V turističnih vodnikih ni veliko zapisanega o tem obdobju in obiskovalec velikokrat dobi občutek o pretežno islamskem mestu. Razmeroma redki turisti se sprehodijo po nekdanji grški četrti Fener, kjer so v cerkvah (danes muzejih a...

Sirski uporniki, ki so del Al Kaide, so pred leti zasedli Malulo. Mestece s 5000 kristjani so precej poškodovali, čeprav je 2000-let stara kulturna dediščina pod zaščito Unesca. Padle so tudi mnoge žrtve. Prebivalci Malule govorijo aramejsko, Jezusovo materinščino. Jezik, v katerem je nastal očenaš. Bo aramejščina izumrla? O Maluli, kjer sva se z Mojco v grko-katoliškem samostanu sv. Sergija leta 1994  zaročila, je v mesečniku Ognjišče izšel potopis (1999). Čeprav gre za revijo, ki je takrat imela četrtmilijonsko branost, pa v spomin na sirske kristjane na tem mestu ponovno objavljamo reportažo. Malula  je vasica, stisnjena pod veliko skalo. Nič posebnega, če ne bi bila tako zelo povezana s krščanstvom. Sirija je arabska muslimanska dežela. Kristjani so obrobna manjšina, čeprav jih je po nekaterih virih kar petina vsega prebivalstva. Razdeljeni so (obredno) na maronite, rimokatolike, grškokatolike in pravoslavne. Malula leži petdeset kilometrov severno od Damaska. N...

Ob pripravi na zapisovanje nekaj spominskih utrinkov z vodopivske turneje po Kanadi in ZDA, sem iz omare potegnil nekaj sto diapozitivov in vžgal diaprojektor. Otroci so bili navdušeni, saj je diaprojektor zanje zelo zanimiva starinska naprava, ki je s hrumenjem pričarala pot v preteklost.  Diasi, zgodovinski relikt Da je leto 1993 že zelo daleč, sem kmalu ugotovil tudi sam. Ob mnogih diapozitivih s(m)o se namreč spraševali, zakaj neki je nastal? Posebej, ker smo takrat v primerjavi z današnjimi časi zelo malo fotografirali, saj si za vsak posnetek porabil eno šestintridesetino razmeroma dragega filma. Vedno znova sem tako moral otrokom pojasnjevati, zakaj sem fotografiral tako nesmiselne motive: stekleno stolpnico, avtobanko, kliniko za živali, stekleno dvigalo, veliko veleblagovnico. Takrat je to za nas bilo nekaj posebnega. Malce nejeverno je moja mularija pogledovala na mojo razlago, saj je njim to nekaj običajnega. Skratka, ugotovil sem, da bi sedaj vsaj desetino diasov mo...

Na Malti imajo več kot eno cerkev na kvadratni kilometer. Tudi v gostoti cerkva je Malta verjetno prva na svetu. Maltežani zato pravijo, da imajo toliko cerkva, da si vsak dan v letu lahko ogledaš drugo. Kar pa, roko na srce, ni tako veliko, ko dodamo podatek o številu prebivalcev, ampak povsem podobno slovenskim razmeram.  Našli pa bi še kako podobnost s Slovenijo: skupna valuta, istočasni vstop v EU in podoben standard. Marsikdo bi rekel, da je podobnost tudi v velikosti, saj gre za dve manjši državi. A tega Maltežani skorajda ne opazijo, ampak jim to povedo šele turisti iz velikih držav. Maltežani za razliko od Slovencev, ki zelo radi poudarjajo, da je lastnost Slovenije majhnost, svojo velikost dojemajo kot barvo las. Eden ima črne, drugi rjave, tretji plave lase. Črnolasec ni zato nič posebnega, ampak le različen od svetlolasca. Malteški plemiči so v času razcveta svoje viteške države potovali po vsej Evropi. Najdemo jih kot trgovce, diplomate in lastnike posesti. Eden t...

La Valetta, očarljiva prestolnica Malte, kulisa mnogih filmskih uspešnic, je simbol malteške pokončnosti. V vsej zgodovini je ni osvojil nihče. No, ja, Napoleon je mesto zasedel z zvijačo in grožnjo. Potem pa so mesto napadli malteški uporniki in jo osvojili. Edini, ki so premagali obzidje utrjenega mesta so bili tako - njegovi prebivalci. Ozke in dolge ulice prestolnice otoka vrvijo od ljudi, med katerimi je skoraj več turistov kot domačinov. Čeprav stoji na hribovitem polotoku, pa je prepredena s pravilno mrežo pravokotnih ulic. Mesto si je zamislil arhitekt, ki ga je poslal papež Pij IV. (1566), neskončno hvaležen otočanom zaradi zmage nad Turki. Malteški vitezi, ki so vladali otoku, so namreč ubranili Evropo pred turško invazijo.  (več v tiskani izdaji aprilskega Ognjišča , št. 4, letnik 2013)

Čeprav sem med mašo v malteščini uspel razpoznati nekaj besed, pa sem zastrigel z ušesi, ko sem že drugič slišal Alah. Pozorno sem čakal, če se bo beseda ponovila in če sem prav slišal. In res, še nekajkrat so obiskovalci nedeljske maše glasno izrekli besedo Alah. Slednjič sem se domislil: seveda, pa saj je malteščina jezik arabskega izvora!  Če izvzamemo papeško državo Vatikan, bi lahko rekli, da je najbolj katoliška država na svetu Malta. Seme krščanstva je tjakaj zanesel sam sv. Pavel, ko je okoli leta 60 na poti v Rim doživel brodolom. Malta pa se lahko pohvali še s celo vrsto drugih lastnosti, ki jim pridajamo besedico NAJ. Najjužnejša država Evrope. Najmanjša država Evropske unije; tako po številu prebivalstva, ki ga ni niti pol milijona, kot po velikosti ozemlja, saj meri le 316 kvadratnih kilometrov. Kljub temu je najgosteje naseljena država Evropske unije. Deseta najmanjša država na svetu. Ima najstarejši prazgodovinski megalitski tempelj na svetu. Za zdravstvo namenja...

Noga, ki je v klancu do konca tiščala plin našega avtodoma, je nenadoma sama zdrsnila s pedala. Prekrasen razgled na Dubrovnik me prevzame. Z veliko težavo nogo prisilim, da spet pritisne na pedal za plin, in na prvem izogibališču se ustavimo. Živa razglednica: bleščeča belina mesta, ki se stiska med temnomodrim morjem in strmim kamnitim pobočjem, poraščenim s temnozelenim grmičevjem in šopi rumenih cvetic. V Dubrovnik smo se pripeljali z juga, po dveh tednih pohajkovanja po Črni gori. V bližini mesta najdemo v kraju Srebreno majhen avtokamp. Dva dni skoraj samo počivam. Osvežujoča in kristalno čista voda, kljub mivki in parkiranim čolnom. Veliko olajšanje čutimo tudi, ker ni več treba natančno preverjati poštenosti vsakega natakarja. Starejša otroka sta venomer v vodi, najmlajši še ne enoletnik pa ostaja trdno na kopnem. Trmasto, pravzaprav. Ko mu pomočim noge v resda junija še malce hladni južni Jadran, glasno zagodrnja in protestira ob vsesplošnem hahljanju ležečih na plaži. Spočiti...

Z avtodomom v Legoland Ko zavijemo na parkirišče pred Legolandom, nas presenetijo številne slovenske tablice. Vsak peti parkirani avtomobil se je čez Alpe do zgornjega toka Donave pripeljal iz Slovenije, ocenjujemo takole, čez palec. Popolno presenečenje pa napoči, ko zapeljemo na parkirni prostor za avtodome. Neslovenskih tablic skorajda ni videti. Naš stari avtodom se v družbi samih velikih, sodobnih in zloščenih hišic na kolesih počuti kot starček na maturantskem plesu.   Zabaviščni park Legoland, ki je mlajši brat danskega izvirnika, so postavili ob Donavo, ki je tu naredila šele kakih 150 kilometrov poti do 3000 kilometrov oddaljenega Črnega morja. Pomembnejši podatek za sodobne popotnike pa je, da je Legoland tik ob avtocesti A8 med Muenchnom in Stuttgartom. Na skoraj 600 kilometrov dolgo pot smo se odpravili konec aprila, malo po odprtju, ko so zaradi začetka sezone cene nižje. Posebej to velja za vstopnino, za katero sicer ena družina težko odšteje manj kot stotaka. Razmer...

Ukradeno poletje v severni Dalmaciji V morskih plitvinah severne Dalmacije se ljudje že stoletja radi mažejo z blatom, ki velja za zdravilno. Mlajši se v temnosivo slano brozgo potapljajo zaradi neplodnosti, starejši zaradi revme. Skratka, blato za vse generacije. Pag, drugi najdaljši jadranski otok, je hkrati tudi največji slovenski otok. Tako bi lahko sklepali ob pogledu na število slovenskih avtomobilskih tablic na trajektu, ali ob dejstvu, da slovenščino slišiš na vsakem koraku. Zaradi prikoličarjev, ki imajo v nekaterih kampih stalna počitniška mesta, kjer poleti preživijo več časa kot doma, pa bi lahko govorili tudi že o pravih slovenskih kolonistih. Nekateri slovenski kolonisti se tako - kot pravi priseljenci - tudi obnašajo: zasadijo si rože, postavijo bambusovo ograjo in v svojo “vikendico” navlečejo stare kose pohištva. Čeprav več desetletij stare prikolice s šotorskimi “prizidki” najrazličnejših slogov in barv na Hrvaškem zadnja leta niso več tako dobrodošle kot nekoč, pa to...