Mwoja besejda

Po obisku Predsednika Republike v Buenos Airesu, ki ga imam za prelomnico v odnosu naše države do izseljencev pa tudi tu njih zgodovine, sem napisal komentar ( KLIK ). Zaradi pohvale tega dejanja sem slišal precej kritik ljudi iz pomladnega tabora kakor tudi s strani nekaterih nacionalistov. Seveda ni nihče kaj veliko argumentiral, zato me niti ni mogel prepričati, da bi spremenil mnenje. Iz Argentine pa se mi je oglasil Martin Selan, ki je dogodek opisal in poslikal. Na tem mestu ga objavljam, saj je prav, da se o dobrih stvareh veliko govori. Predsednik v Slovenski hiši Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je 22. septembra 2016 z uradnim spremstvom obiskal Slovensko hišo v Buenos Airesu. Pri vhodu sta delegacijo sprejela predsednik Zedinjene Slovenije (ZS) Jure Komar in delegat za slovensko dušnopastirstvo v Argentini, msgr. Jure Rode. Na dvorišču pa so jih pričakali odborniki ZS in drugi obiskovalci. Ustavili so pred spomenikom, kjer je bil položen šopek z min...

Precej neopažen je ostal zapis, ki je nastal v začetku decembra v Buenos Airesu, in napoveduje, da je pred Slovenci nova, ključna odločitev o prihodnosti. Na kocki je EU. Članek, ki je bil objavljen na Planetu Siol, zato tule ponovno priobčujemo. Ljudje, ki ne zaupajo vase,se bojijo prihodnosti Avtor: Tino Mamić, Buenos Aires Pred Slovenijo je morebiti nova odločitev, podobna tisti iz leta 1990, saj se utegne zgoditi, da se bo morala odločati, ali bo ostala v Evropski uniji. Tako meni dr. Marko Kremžar. Doktor ekonomskih znanosti Marko Kremžar , član upravnega odbora multinacionalke iz Buenos Airesa, redno spremlja svetovno gospodarsko in politično dogajanje in piše politične analize. Čeprav živi v elitnem predelu argentinske prestolnice, 12 tisoč kilometrov stran od Ljubljane, dnevno spremlja slovensko gospodarsko in politično dogajanje. Nova dilema Dr. Kremžar na svojem domu v Buenos Airesu. Še vedno je zelo aktualen tudi INTERVJU  z njim iz leta 2010. V Slove...

Slovenci v Argentini so ohranili tradicijo miklavževanja, kot so jo v Sloveniji poznali v prvi polovici prejšnjega stoletja.  VEČ: klikni

Na Planetu Siol sem o Argentini doslej objavil sedem člankov. KLIKNI TUKAJ   K o se človek iz Argentinske Slovenije vrne domov, doživi kulturni šok. Slovenija pod Alpami je namreč v svoji civilizacijski stopnji v mnogih stvareh zaostala za Slovenijo, ki so jo ohranili v Argentini. Ključna razlika je v samozavesti in v delavnosti.  V Sloveniji pod Alpami namreč samozavesti kronično primanjkuje, trdo delo pa ni več vsesplošna vrednota. Kaj več o tem kdaj drugič, ker je ravno samozavest ključna za razvoj vsake države. Že pred odhodom sem bil nad slovensko skupnostjo navdušen. Vseeno pa sem potihem pričakoval, da vse skupaj mogoče idealiziram in bom nanjo gledal malo bolj realno. A sem bil kljub temu presenečen. Take življenjske moči in samozavesti vendarle nisem pričakoval. Ob vrnitvi bi se rad najprej javno zahvalil vsem, ki so mi (nam) omogočili obisk prekrasne dežele pod Južnim križem. Gostitelji so nas nosili na rokah. Če bi začel naštevati vse ljudi, ki so poma...

Svetilka je ugasnila zaradi preobilice olja Goriškega filozofa Carla Michelstaedterja, ki je svetovno slavo v filozofiji dosegel šele po svoji prerani smrti, upodablja roman Drugo morje. Njegova smrt je opisana kot svetilka, ki ne ugasne zaradi pomanjkanja, ampak preobilice olja. Carlo Michelstaedter (1887-1910) je bil goriški pisatelj, pesnik, slikar in filozof. V rodni Gorici, na vrhu Raštela, so mu pred leti postavili kip. Razvil je svojo lastno filozofijo prepričanja,  ki je bila takrat na ravni sodobnih evropskih filozofskih tokov. Samo nekaj ur zatem, ko je končal svojo diplomsko nalogo (ta je postala nato svetovno znana kot knjiga Prepričanje in retorika),  se je ustrelil s pištolo. Kratki roman Drugo morje Claudia Magrisa je za primorskega bralca posebej zanimiv, saj se dogaja v naših krajih in odkriva precej neznane zgodbe iz začetka prejšnjega stoletja. Opisuje življenje goriškega filozofa, slikarja in poeta Carla Michelstaedterja, ki je pokop...

Jože Možina, eden najbolj uveljavljenih avtorjev slovenskega dokumentarnega filma, ki je bil večkrat nagrajen tudi v tujini, je Pedra Opeko s kamero obiskal na Madagaskarju. Njegov dokumentarni film govori o eni najlepših resničnih zgodb našega časa. Na božični večer, 25. decembra, je nacionalna televizija predvajala celovečerni dokumentarni film Pedro Opeka - dober prijatelj . Gledalcev pred ekranimi je bilo ogromno. Toliko, da je film postal najbolj gledan dokumentarni film TVS zadnjih let. “Pedro je preprost v izrazu, močan v besedi in mogočen v dejanjih,” pravi režiser in scenarist filma Jože Možina (desno), ki je Opeko na Madagaskarju obiskal dvakrat Foto: STANE KERIN   Primorski režiser Jože Možina (43), ki je hkrati tudi scenarist poldrugo uro dolgega filma, je znan po tem, da ustvarja z manjšo ekipo. Skupaj s snemalcem Jožetom Jagričem sta se celovečerca lotila kar sama. Vzroka sta dva: nižja cena in pristnejši stik z ljudmi. “V vsako novo kultu...

Pedro Opeka je Slovenec z Madagaskarja, ki spreminja svet. Sledijo mu tisoči ponosnih delavnih ljudi, ki so nekoč živeli na smetišču. V Slovenijo je prišel ob premieri celovečernega dokumentarnega filma Jožeta Možine Pedro Opeka - dober prijatelj . Film o tem izjemnem človeku, ki najrevnejšim med najrevnejšimi vrača človeško dostojanstvo, je bil na sporedu na božični večer, 25. decembra, na prvem programu nacionalne televizije. Svetovno znani borec proti revščini Pedro Opeka (63) je nekaj dni pred božičem ponovno preživel v domovini svojih staršev. Njegov urnik, ki se je začel pred 5. uro in končal tudi po polnoči, je bil natrpan z obiski. Vse s ciljem, da bi pomagal svojim ljudem, ki na obrobju milijonske malgaške prestolnice Antananarivo gradijo hiše, šole, ambulante in igrišča. Samo zamejski koroški Slovenci so doslej prispevali denar za kar tisoč hiš. Opeka zato ne skriva velike hvaležnosti do Slovencev, ki jih ocenjuje kot zelo radodarne. V Sloveniji je ta čas tempera...

Novi dokumentarni film režiserja Jožeta Možine o misijonarju Pedru Opeki , ki bo na sporedu nacionalne televizije na božični večer, je bil v ponedeljek premierno prikazan v ljubljanskem Kinodvoru. V množici znanih obrazov je bil tudi Pedro Opeka, neutrudni borec za človekove pravice ljudi s smetišča malgaške prestolnice. Zanimiv film so gledalci pozdravili s stoječimi ovacijami in ploskanjem, ki se je prekinilo šele po hudomušni grožnji Pedra Opeke, da bo ušel. Med predvajanjem v prepolni dvorani, kjer so nekateri obiskovalci celo stali, se je prenekateremu utrnila tudi kaka solza ganjenosti ob presrečnih očeh sitih otrok, stiskajočih se ob pokončnega patra s košato belo brado. Boj patra Opeke z birokrati, kapitalisti in politiki, da omogoči otrokom s smetišča vsak dan krožnik riža, se je začel leta 1989. V dokumentarcu primorskega režiserja Možine se Opeka večkrat vpraša, ali ni osnovna pravica vsakega otroka, da se enkrat na dan do sitega naje. Možina je skupaj s koproducentom...

Zorka Simčiča mnogi njegovi prijatelji in znanci nagovarjajo z večnim mladeničem. Verjetno je to zaradi njegove živahnosti, hitre hoje, natančnega analiziranja aktualnega političnega in družbenega dogajanja, pa tudi pronicljivega pisanja. Simčič, ki bo danes teden praznoval 90. rojstni dan, ima svoj dnevni urnik razdeljen do minute natančno. Nekaj Simčičevih knjig. Avtorju članka je najljubša Ob žerjavici in ognju (VEČ) .  Pesnik, pisatelj, dramatik in esejist Zorko Simčič se je rodil v Mariboru v družini primorskih beguncev. Oče je bil iz Biljane, mati Marija Jerman iz bližnje Župe. Tata, kot so ga klicali otroci,  Tone Šulinov , mu je pripovedoval, da se je njihov rod nekaj generacij nazaj priselil iz Istre. Da bi to lahko bilo res, govori tudi podatek, da danes živi na Hrvaškem okoli 400 Simčićev, ki so večinoma vsi iz okolice Opatije. Simčič je kljub fizični oddaljenosti od Brd - živel je v Mariboru, Ljubljani, Italiji in Argentini - ostal navezan na svoj...

V stikih z argentinskimi Slovenci zaslutimo duh družbe, ki je iz dežele po Triglavom že pred desetletji praktično izumrla. Pri tem ne mislim toliko na pluralnost in vrednote demokracije, ki jih podalpski Slovenci skušamo ponotranjiti šele zadnji dve desetletji. Bolj bode v oči srčna kultura. Ali stopnja civiliziranosti, če to izrečemo malce hudobno. Kdor temu ne verjame, naj si postavi naslednja vprašanja. Koliko prebivalcev naše države prebere letno več kot tri knjige? Koliko je med prebranimi knjigami klasičnega leposlovja in koliko sodobnih besedil sumljive kakovosti? Koliko Prešernovih pesmi zna na pamet povprečen Slovenec? Koliko ljudi bi znalo o slovenski zgodovini izpred leta 1941 povedati več kot deset stavkov? Koliko moških v državi ima »zakmašno« obleko? Koliko moških si zna zavezati kravato? Koliko ljudi v državi zna napisati prošnjo za službo z manj kot petimi slovničnimi napakami? Koliko ljudi vstane starcu na avtobusu? Koliko moških dami odpre vrata? Koliko ljudi v držav...

Primorski pisatelj Alojz Rebula je novi roman Četverorečje pisal s takim žarom, kot ga je čutil med pisanjem svojega največjega romana V Sibilinem vetru . To je povedal ob izidu in hudomušno dodal, da je bil ta žar že nekoliko “senilen” in da zato ni prepričan v njegovo avtentičnost. Akademik Alojz Rebula je v ponedeljek v Ljubljani predstavil svoj šestnajsti roman. Pisatelj, ki bo prihodnji mesec praznoval 87. rojstni dan, je zgodbo na 270 straneh ustvaril lani v Loki pri Zidanem mostu; a tega večinoma ni pisal v uti pod lipo pred domačo hišo, ampak kar v pisarni na računalnik. Ponovno se je poglobil v zgodovino in ustvaril literarno ozračje Slovenije in Francije izpred dobrih dveh stoletij. Francoska revolucija (1789) je namreč s svojo “trojno idejo” svobode, enakosti in bratstva navdušila tudi Štajerca Norberta Berivoja , ki se je zato celo odpravil v Francijo. Junak sanja tudi o “vojvodini Sloveniji” namesto o vojvodini Kranjski in uporablja besedo Slovenija, ki je bila sic...

Že v srednji šoli sem nekoč napisal šolski spis o begunski brezdomni družini iz Bosne, ki se ji konec prejšnjega stoletja v Sloveniji rodi otrok na smetišču. Idejo sem seveda dobil od znanega pisatelja. Prijatelj, ki je spis prebral, je bil ogorčen: "Pa ja ne moreš napisati, da je Jezus Bosan'c." A sem vztrajal. Spis je sicer ostal nekje založen, saj si ga tudi v šoli nisem upal pokazati (konec osemdesetih let prejšnjega stoletja bi s tako temo utegnil zaslužiti cvek) in sem nanj pozabil.          Ponovno sem se na to pisanje spomnil čez nekaj let, ko sem prebral prvi članek o delu Petra Opeke. Peter oziroma Pedro Pablo, kot mu je uradno ime, saj se je rodil slovenskim staršem v Argentini, je namreč reševal življenja tisočev (da, dobesedno tisočev - ne gre za besedno dramatiziranje) otrok, ki so umirali na smetiščih Madagaskarja. Brezdomne otroke in njihove starše je opogumljal in jim pomagal, da so začeli ustvarjati s svojimi rokami. Kljub...