Mwoja besejda (tastara)

Težko bi bilo najti človeka, ki se ne bi strinjal z mnenjem, da je koprski župan pri verbalnem napadu na novinarja Roka Mavra prekoračil vse meje dobrega okusa. Zato je po svoje smešno, da je treba v naši državi to glasno povedati.  Slovenski medijski prostor ni pluralen in medijska svoboda je okrnjena. Zato je še toliko bolj pomembno, da se zavzamemo za avtonomijo novinarjev, ki so velikokrat tarča ali celo plen političnih in gospodarskih veljakov. Ne pozabimo incidenta, ko je taisti župan verbalno napadel neko novinarko (2006). Ko se je proti temu postavil v uvodniku odgovorni urednik Primorskih novic, pa je letela njegova glava. Županovo zahtevo po odstrelu urednika pa so izvršili ravno tisti, ki so se najbolj glasno zgražali zaradi županovih kletvic nad novinarko. Politično-novinarska sprega je realnost slovenskega medijskega prostora, ki se ji upirajo le redki slovenski novinarji. Tino Mamić, predsednik ZNP

V zadnjih tednih, ko mediji veliko prostora namenjajo migrantski krizi in predreferendumski kampanji, opažamo vse bolj številne kršitve novinarskega kodeksa . Vmešavanje komentatorskih vsebin v novinarsko poročanje je zloraba medijskega prostora . Novinarji bi se morali zavedati, da so v službi javnosti, ki o vsem dogajanju želi čimbolj objektivno sliko, po možnosti iz različnih zornih kotov. Vsiljevanje svojega mnenja, ki ga počno mnogi novinarji celo na javni RTVS, je preseglo vsako mero dobrega okusa. Novinarji imajo, tako kot vsi državljani, svobodo izraziti svoje mnenje. Imajo tudi pravico iti na volitve in o tem govoriti. Lahko so člani politične stranke. Imajo pravico tudi agitirati in kandidirati. A tega ne smejo početi istočasno, ko opravljajo delo novinarja. Novinar je v službi javnosti, ne politike. Za boljše razumevanje si predstavljajmo športnega novinarja, ki navija za nogometni klub Maribor. Nihče mu ne zameri, če je navijač. Zamerimo pa mu, če se njegova pripadnos

Tržaški župnik Roberto Rosa je avgusta poslal papežu Frančišku v Vatikan pismo. Nekaj dni zatem,  neko nedeljo po kosilu, zazvoni telefon. Številka je bila neznana številka. Glas na oni strani je rekel: »Tukaj papež Frančišek.« Neposrednost papeža Frančiška in njegovi telefonski klici navadnim ljudem, so postali že običajni. Danes ne vzbujajo več toliko začudenja in nasmihanj kot v začetku pontifikata, ko je poklical zobozdravnika v Buenos Airesu in odpovedal pregled. Tokratni telefonski klic pa se je zgodil v Trstu. ... Roberto Roso zaradi klica tri oktobrske tedne preživel v Vatikanu na svetovni sinodi o družini. V večno mesto je odpotoval z izkušnjami duhovnika, ki se z družina srečuje vsak dan. Največji problem je delo. Na eni strani so ljudje brez službe, ki jim primanjkuje kruha, pa tudi dostojanstva. Na drugi strani pa imamo ljudi, ki delajo od jutra do večera. Starši tako skrbijo za družino, a kot pravi don Roberto, jih njihovi otroci gledajo, kako so utrujeni in re

Ko se spet in spet poglabljam v slovensko zgodovino med drugo svetovno vojno, me spet in spet grabi jeza. In to ne toliko na povzročitelje zla, Italijane in Nemce, ki so vojno začeli in Slovenijo razkosali. Tega namreč ni bilo moč preprečiti. Tudi z briljantimi politiki bi tega zla ne mogli preprečiti. Kvečjemu bi ga lahko malce omilili. ... Vzrokov je več. Poglejmo tri po našem mnenju najpomembnejše. Egocentrizem, neobvladovanje čustev in nizka samopodoba. Prvič. Egocentrizem nekaterih posameznikov povsem prevlada nad iskanjem skupnega dobra. Drugič. Patološka čustvena stanja posameznikov: ko nekdo zaradi različnih osebnih frustracij postane suženj svojih neobvladanih čustev. In tretjič. Nizka samopodoba – kdor sebe ne ceni, postane bolestno ljubosumen na svoje bližnje. V vseh treh primerih se ljudje odzovemo podobno: s popuščanjem. Položaj se umiri in zdi se, da je vihar mimo. A prej ali slej se vse skupaj ponovi v še hujši obliki. In viharja ne moremo več pomiriti. ... To sta dv

Včeraj je bila seja odbora za Meškova priznanja, ki je njen predsednik Boštjan Turk dolgo ni bil hotel sklicati. Kljub pozivom večine njenih članov.  Prve pol ure so Turka člani komisije in povabljeni člani vodstva ZNP prepričevali, da se sejo začne s sprejetjem dnevnega reda. Ko je slednjič Turk to dal na glasovanje, je bil na predlog ​več ​članov odbora sprejet dnevni red, dopolnjen s točko glasovanje o zaupnici predsedniku in točko razno. Vsi, tudi Turk, so dnevni red sprejeli. Predsednik ​Turk ​je na seji večkrat zagrozil, da bo o vsem dogajanju obvestil medije. Ponudil je tudi "gentelmanski sporazum", da bi, če nagrado dobi Leljak, on odstopil. A že pred začetkom pogovora na to temo je Turk sejo (​že po slabi uri) ​zapustil. Nekaj minut kasneje je o dogajanju na seji obvestil medije. Razkril je celo zasebno dopisovanje o nagrajencih, kakor tudi vsa imena nagrajencev, čeprav ti sploh še niso bili potrjeni. Še v času seje je napovedal, da bo ustanovil svoje novinarsko

Samo na prvi  pogled je nenavadno, da je 17% deleža koprskega dnevnika Primorske novice kupila koprska Komunala, javno podjetje, ki se sicer ukvarja z zbiranjem odpadkov in pogrebnimi storitvami. Enako nenavadno kot je to, da je bil delež prej last gradbenega podjetja. Ali, da je večinski lastnik časnika - ladjar. Pojdimo po vrsti. Primorje ni postalo lastnik časnika zarradii svojee dejavnosti,  ampak  zaradi svojega šefa. Dušana Črnigoja. Nekdanji direktor drugega največjega gradbinca v državi je hotel z medijem pridobiti vpliv. In ga tudi je, saj je časnik o njem  zato lepše poročal.  Podobno je razmišljal direktor Splošne plovbe, nemške ladjarske družbe. Egon Bandelj, dolgoletni član SDS in član vodstva koprskega odseka Zbora za Republiko, ima z lastništvom medija večji vpliv v družbi,  posebej  v lokalnem okolju. Na dražbi so delež propadlega gradbinca hoteli kupiti nekateri zaposleni, ki pa bojda niso imeli dovolj denarja. So mogoče pozabili, da so v preteklosti  prav oni že im

Razmah sovražnega, žaljivega, vulgarnega in primitivnega govora, ki smo mu priča posebej na spletu v zadnjih letih, ni nič presenetljivega. Je povsem logična posledica razmer v družbi. Ali bolje – v podobi družbe, kot jo prikazujejo mediji. Spomnimo se, kako so se že pred dvema desetletjema v Mladini norčevali iz posmrtnih ostankov nepokopanih žrtev komunizma. Kdor se je zavzel, da je mrtve treba pokopati, ne pa pustiti, da njihove kosti živali raznašajo po gozdu, je bil stalna tarča posmeha. Kar so antični Grki imenovali sočutje in kar zahodna civilizacija dojema pod pojmom Antigona, so radikalni levičarji preimenovali v »preštevanje kosti«. Nadaljevanje kolumne na portalku Domovina.je: KLIK

Mnogim se zdi, da je katoliška skupnost v Sloveniji v vseh pogledih izgubila moč (ali potencial), ki ga je imela leta 1990. Takrat je, to se zdi danes, dosegla vrhunec: številčno, moralno in politično. Bila je glavna opozicijska sila, ki je ključno pripomogla k zlomu diktature, osamosvojitvi in zmagi v vojni. Tega bi se kristjani morali veliko bolj zavedati in za to biti ponosni. Če bi volitve (1990, 1992 ali 1996) bile poštene, bi v parlamentu gladko osvojila več kot tretjino glasov. Skupaj z laično desno sredino pa krepko polovico. Danes je položaj povsem drugačen. Krščanska demokracija je v parlamentu obrobna. Mnoge gospodarske družbe v lasti Cerkve so neslavno propadle in prinesle pohujšanje. Tudi v mednarodnem merilu. K maši hodi bistveno manj ljudi. Veroučni razredi so se v četrt stoletja prepolovili. Številke se kažejo kot neizprosne tudi, ko primerjamo naklade verskega tiska, število novih maš in velikost množic mladih na duhovnih srečanjih. In prav nič ne kaže, da bi tr

Novi mediji in njih poskusi kažejo, da so razmere danes enake tistim izpred petih, pa tudi 20 let. Zato novi projekti lahko uspejo le z novim pristopom. Sicer se bo zgodovina, kot ničkolikokrat doslej, ponovila. Največji premik je obetal medijski koncern Bojana Požarja. Naslonil bi se namreč na že uveljavljene znamke z visokim deležem bralstva in oglaševalskega kolača. Požar je pogorel zaradi razmeroma dolgega obdobja, v katerem...  Več v moji kolumni na portalu Domovina.je: KLIKNI

Gibanje 13. maj organizira spominsko slovesnost kot poklon tigrovcem in vsem žrtvam fašizma. Prireditev bo v nedeljo 6. septembra ob 11. uri pred ljubljansko Univerzo na Kongresnem trgu. Tam je namreč že več let precej neopazen spomenik bazoviškim žrtvam (na fotografijah). Na slovesnosti bodo peli primorsko himno Bazovica. Naj omenimo, da je pesem Vstala Primorska, ki jo mnogi štejejo za primorsko himno, dejansko plagiat Bazovice: refren so vzeli iz Bazovice, besedilo pa napisali šele več let po koncu vojne. Vili Kovačič iz Gibanja 13. maj pravi: "Zapeli bomo tudi pesmi Rož, Podjuna, Zila, Lipa zelenela je in Prišla bo pomlad. Recitirali bomo pesmi v spomin bazoviškim žrtvam, prvi odporniški žrtvi Danilu Zelenu in vsem tigrovcem. Spregovorili bodo tudi sorodniki in znanci bazoviških junakov. Spomnili pa se bomo tudi na druge zamolčane antifašiste. Namesto rabljev in funkcionarjev je čas, da spregovorijo prizadeti ljudje . Zato polaganja vencev ne bo. Bomo pa jasno povedali

Na Sveti Gori pri Gorici so se spomnili na ustanovitev tednov duhovnosti v alpski gorski vasici Stržišče. Nekaj fotografij s srečanja objavljamo na tem mestu, več pa jih je na voljo na portalu gibanja Pot . Največ besed je bilo izrečenih o ustanovitelju Stržišča Vinku Kobalu. Poglejmo njegovo življenjsko pot, da bomo lažje razumeli polstoletno Pot. Članek je bil objavljen v dnevniku Primorske novice leta 2006 ( ogled v PDF ). Seveda je vsebina šla marsikomu od urednikov in novinarjev v nos. Zgodba se je slednjič končala, da sem moral novinarstvo obesiti na klin (2012), saj je bilo pritiskov preprosto preveč.  Tovarišija, osvoboditev Vinko Kobal ni bil samo človek, ki je začel zbujati slovenske kristjane, da so postali družbeno aktivni, ampak predvsem preprost primorski duhovnik, pravi naslednik čedermacev. Svetogorski stržiški bend. Konec druge svetovne vojne je 17-letnega Vinka Kobala našel v semenišču v Vidmu. Ko je dve leti kasneje postalo dokončno jasno, da

Umrl je pater Bruno Korošak (1920-2015), veliki zgodovinar in duhovnik. Naj omenimo samo eno njegovo odkritje. Frančiškanski teolog in nekdanji profesor na več rimskih univerzah Bruno Korošak je ugotovil, da je bil blaženi Monald Koprski, avtor slovite Summe Monaldine, rojen v okolici Pirana v slovenski premožni kmečki družini ( KLIK ). Zanimiv pogovor, ki je dostopen tudi na spletu ( KLIK ) je z njim posnel Jože Možina v odddaji Pričevalci. Korošakova dela je objavil na spletu ( KLIK ) tudi veliki ljubitelj naše preteklosti Štefan Rutar Dreškov. S patrom sem se imel čast srečati v živo pred leti, ko sem še končeval študij na univerzi (1997), naredil za Družino z njim kratek pogovor. Takole se je glasil članek. Patrer Bruno (vir: franciscani.si) Na Kostanjevici nad Novo Gorico (domačini jo imenujejo Kapela) je frančiškanski samostan, kjer trenutno živi pater Bruno Koršak, apostolator za beatifikacijo škofa Friderika Barage. Pater Bruno že točno 30 let zbira dokumente i

Ko govorimo o polpretekli zgodovini, to tragično obdobje le težko povezujemo s spolnostjo. A prav to se zgodi v romanu priljubljenega pisatelja Draga Jančarja. Arhivar v dosjeju političnega emigranta umrlega v Avstraliji najde življenjsko zgodbo pravega pravcatega Casanove. Med stotinami trofej tega erotomana je tudi učiteljica, ki jo dobro pozna naš arhivar, kar Jančarjevega junaka, pa tudi bralca, potegne v zgodbo. Roman Drevo brez imena je nenavaden zaradi vrste elementov. Posega v temo bratomorne vojne, ki se je slovenski umetniki radi izogibajo. Jančar pa je celo glasno protestiral, da so kritiki njegovo Drevo brez imena prezrli. V zadnjih tednih je sicer knjiga dobila nekaj medijske pozornosti, saj je prišla v finale izbora za nagrado Kresnik. Brezno v Kočevskem Rogu, iz katerega se je po bukvi rešil France Kozina. Njegovo pričevanje je objavljeno tukaj Jančar je sicer v romanu upodobil drugega človeka. Druga nenavadnost je prepletanje časov in skakanje iz

Moški se zelo težko vživi v položaj Jožefa, sina Matanovega sina Jakoba, ko je izvedel, da je njegova zaročenka Marija noseča. Še težje pa si zamisli, kako prepričljive so morale biti sanje, da se je zato poročil z žensko, ki je trdila, da je zanosila brez spolnosti. Moški kvečjemu pomisli, da bi to storil le človek, ki ga v pogovornem jeziku označujemo kot copato.  Pogumen mož A sv. Jožef seveda ni bil copata, ampak pogumen mož. Predstavljam si ga kot modrega in klenega, pokončnega in ponosnega. Svojo ljubljeno je zaščitil pred okolico, ki je bila do neporočenih nosečih najstnic vse drugo kot prijazna. Še danes bi jima ne bilo lahko. Sveto pismo o Jožefu ne pove veliko. Ko sem bil majhen, sem se vedno spraševal, kako smo lahko prepričani, da je res imel sivo in lepo brado. Tako namreč poje stara božična pesem. Podobnih domnev o Jožefu iz izročila je še veliko. A barva brade, starost in poklic (nekateri trdijo, da ni bil tesar, ampak kamnosek) so pravzaprav nepomembne. Iz Bibili

Politične debate rade iščejo argumente v zgodovini. A tam istospolnih družin ne najdemo. Homoseksualna spolnost je res bila precej pogosta v antični Grčiji in Rimu, a ne v obliki partnerske skupnosti, sploh pa ne s posvojenimi otroki. Homoseksualnost je bila ljubezenska praksa tudi poročenih moških, vendar ni nadomeščala družine. Tudi danes je tako. Istospolna ljubezen ni prepovedana, tovrstno zvezo pa je mogoče celo registrirati. Kolumna je iz knjige Protestantino In posvojitve? Te so v Sloveniji so izredno redke, zato je večina tistih 30 posvojitev letno mednarodnih. Po otroke v tujino pa že zdaj lahko odhajajo tudi samci in homoseksualni pari. Ponekod se posvojitev izpelje tako, da morajo nato slovenski državni organi tovrstno skupnost samo še potrditi. Posvojitev za istospolne državljane Slovenije je torej že mogoča. Nov zakon bi le malce olajšal in pocenil postopek. Problem pa je drugje. Tistih nekaj slovenskih posvojitev, ki jih letno štejemo na prstih ene roke, se

Slovenski kulturni praznik so v Kopru proslavili s podelitvijo Meškovega priznanja publicistu in ekonomistu Milanu Gregoriču. Meškov nagrajenec Milan Gregorič Svečanost je organiziralo kar šest soorganizatorjev, kar je predsednik Združenja novinarjev in  publicistov (ZNP) Tino Mamić pozdravil z besedami: »Vesel sem, da praznujemo tukaj in skupaj. Dve Rotundi, Libris, krščanski izobraženci, klub Istra in Združenje novinarjev in publicistov. Le redkokrat se namreč zgodi, da bi toliko društev in organizacij kaj naredilo v en glas. Kot kristjani ali kot Primorci, kot Istrani ali kot ljubitelji kulture, kot novinarji, kot Slovenci ali kot Evropejci. Na kateremkoli nivoju: če sklenemo roke, smo močnejši.« Na kulturnem prazniku šestih civilnodružbenih organizacij se je zbralo okoli 100 ljudi Meškova priznanja za leto 2014 so podelili že decembra v Ljubljani. Nagradi za življenjsko delo sta  dobila karikaturist in slikar Miki Muster in publicist Milan Gregorič.  Meškova pr

Govor Tina Mamića, predsednika Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) Spoštovane dame, spoštovani gospodje,  spoštovani Milan Gregorič, V resnično veliko veselje mi je, da bomo naš kulturni praznik proslavili tukaj in skupaj. Dve Rotundi, Libris, krščanski izobraženci, klub Istra in Združenje novinarjev in publicistov. Le redkokrat se namreč zgodi, da bi toliko društev in organizacij kaj naredilo v en glas. Kot kristjani ali kot Primorci, kot Istrani ali kot ljubitelji kulture, kot novinarji, kot Slovenci ali kot Evropejci. Na kateremkoli nivoju: če sklenemo roke, smo močnejši. Zaradi vseslovenskega nacionalnega športa, ki se imenuje vrtičkarstvo, čeprav nima zveze z zelenjavo, današnji dogodek še toliko pomembnejši. Upamo, da bo sodelovanja v prihodnosti še več. Zato iskrena hvala vsem soorganizatorjem našega skupnega kulturnega praznika. Drevišnji kulturni praznik je tudi praznik svobodne besede. Odločne, glasne in resnične. Pa čeprav jih zato dobiš po glavi. Za tako besedo Zd

Primorski ekonomist, kulturnik in publicist Milan Gregorič s svojimi besedili v medijih in knjigah že desetletja brez dlake na jeziku opozarja na stranpoti slovenske družbe in politike. »Nekje sem prebral, da največje zlo v družbi niso tisti, ki povzročajo zlo, ampak tista večina, ki to zlo mirno in brezbrižno opazuje,« je dejal v svojem zadnjem intervjuju. Milan Gregorič se je rodil v Dekanih pri Kopru 8. septembra 1934. Kot otrok je doživel fašizem in osnovno šolo začel v italijanščini. Po vojni je maturiral na klasični gimnaziji v Trstu in diplomiral na Ekonomski fakulteti univerze v Ljubljani. Delal je v gospodarstvu na odgovornih mestih v koprskem Stavbeniku, ljubljanski Hoji, Perutninskem kombinatu Pivka, Luki Koper in Zdravstvenem centru Koper. Ob karieri je ogromno moči posvečal civilnodružbenim dejavnostim. Neuklonljivost in pokončnost, kljub vsem pritiskom, Gregoriča spremlja že od otroštva. Milan Gregorič je predstavljal zametke politične opozicije v državi, saj je že k

Zgodilo se je nekaj zame osebno precej nepričakovanega. Slovenski škofje so vendarle vsem vernikom ponudili anketo, ki jo je Vatikan namenil vsem katoličanom. Ker so škofje prejšnjo anketo o družini zaupali v izpolnjevanje samo svojim izbrancem (večinoma duhovnikom in redovnicam), je tokratna poteza presenečenje. Posebej, ker so za prevod ankete potrebovali dva meseca in je do oddaje preostal samo še mesec dni. Da bo anketa ponujena vsem, se javno ni vedelo. Zato je nekaj laikov pred dnevi postavilo javno vprašanje škofom.  Pohvala Odgovora sicer nis(m)o dobili, namesto tega pa so škofje na spletu objavili kar anketo! Ali je tej odločitvi pripomoglo javno pisanje nekaterih laikov, ne vemo. A pravzaprav to niti ni bistveno. Škofje so anketo objavili in laikom dali mesto, ki jim gre. To pa je poteza, ki si zasluži vse pohvale. Nov veter Osebno sem prepričan, da bi se to v času prejšnjih ljubljanskih nadškofov ne zgodilo in da je bila odločilna podpora novega metropolita Stanislav

V zahodnih državah so vprašalnik Vatikana o družinski sinodi poslali tudi vsem laikom, ki želijo na anketo odgovoriti. To se v Sloveniji še ni zgodilo. Pred prejšnjo sinodo so slovenski škofje poslali samo na skrbno izbran seznam naslovov. Večinoma so na vprašanja o družini odgovarjali duhovniki in redovnice.  V Avstriji so poslali vsem Znanec mi je danes poslal na hitro prevedena vprašanja, ki so jih denimo vernikom naokoli pošiljali v avstrijski škofiji St. Pölten. Škof je vse ljudi v škofiji naprosil, naj na kratkko prek spleta ali pa obširneje s 50 odgovori odgovorijo na poizvedovalno anketo. Ali lahko slovenski kristjan tudi kaj glasno pove? Znanec pravi: "Mislim da o vprašanjih sme tudi pri nas v Sloveniji razmišljati vsak človek, in tudi vsak je svoboden, da svoje mnenje pošlje svojemu škofu v vednost, ta pa bo seveda vestno vključil v poročilo, ki ga naj do aprila pošlje v Vatikan..." Zato je vprašanje na to poslal škofom pa tudi pomembnim ljudem Cerkve n

TVS je obeležila obletnico konca koncentracijskega taborišča Auschwitz (Oswiecim). V Odmevih so (27.01.2015) osnovni prispevek nadgradili z zgodovinskim pregledom drugih genocidov in koncentracijskih taborišč po svetu. Malih auschwitzev. Opisali so tako armenski genocid kot pokol v Srebrenici. Pa tudi indijanske rezervate v ZDA in zapor Guantanamo na Kubi. Pri tem pa so zamolčali vsa koncentracijska taborišča na slovenskih tleh, pa čeprav je od tam odšlo v smrt več deset tisoč ljudi. Vsa slovenska javnost ve, da so taboriščniki in taboriščnice iz uničevalnega taborišča Teharje končali v Hudi jami. Novinarji in uredniki TVS so »pozabili« tudi na milijone žrtev v komunističnih taboriščih v Sibiriji in na Kitajskem. ZNP odločno protestira zaradi manipuliranja z zgodovino. Ne gre samo za prikrajanje zgodovine in kršenje programskih standardov RTVS, ampak tudi za žalitev žrtev, ki so trpeli koncentracijskih taboriščih, in njihovih sorodnikov, ki so obvezni vsak mesec plačevati RTV pris