Žalostna novica, resnično žalostna. Ne pomaga zavedanje, da je profesor zdaj nad zvezdami. Ne pomaga polmeter njegovih knjig, ki nas bodo trajno spominjale nanj. Z globoko hvaležnostjo za vse, kar je dal in zapustil Slovencem, Primorcem in kristjanom ga priporočam v molitev. Iskreno sožalje družini in gospe soprogi Zori Tavčar, s katero sta pričala, da ljubezen z leti ne mineva, ampak se krepi. S prvim Rebulovim romanom sem se srečal konec osnovne šole. Jutri čez Jordan. V gimnaziji pa me je nad njim navdušil profesor slovenščine, pokojni duhovnik Branko Melink. Od takrat nisem izpustil nobene njegove knjige, ki jih imam v knjižnici na častnem mestu. Od prve, Devinskega sholarja in njegovega ponatisa, naprej. Rebulove knjige so mi dale ogromno. Njegova misel me je oblikovala v to, kar sem. In mi pokazala, kaj bi moral postati. Imel sem veliko čast, da sem ga, skupaj s soprogo, osebno spoznal. Njuno ljubezen, velikokrat tudi umetelno orisano v knjigah, občudujem in skušam posnemati...
Tina Mamića blog