Mwoja besejda (tastara)

Že v srednji šoli sem nekoč napisal šolski spis o begunski brezdomni družini iz Bosne, ki se ji konec prejšnjega stoletja v Sloveniji rodi otrok na smetišču. Idejo sem seveda dobil od znanega pisatelja. Prijatelj, ki je spis prebral, je bil ogorčen: "Pa ja ne moreš napisati, da je Jezus Bosan'c." A sem vztrajal. Spis je sicer ostal nekje založen, saj si ga tudi v šoli nisem upal pokazati (konec osemdesetih let prejšnjega stoletja bi s tako temo utegnil zaslužiti cvek) in sem nanj pozabil.          Ponovno sem se na to pisanje spomnil čez nekaj let, ko sem prebral prvi članek o delu Petra Opeke. Peter oziroma Pedro Pablo, kot mu je uradno ime, saj se je rodil slovenskim staršem v Argentini, je namreč reševal življenja tisočev (da, dobesedno tisočev - ne gre za besedno dramatiziranje) otrok, ki so umirali na smetiščih Madagaskarja. Brezdomne otroke in njihove starše je opogumljal in jim pomagal, da so začeli ustvarjati s svojimi rokami. Kljub revščini, nasilju in opojnim

Pedro Opeka, slovenski misijonar, ki so ga odlikovali papež, francoski predsednik in monaški knez Pedro Opeka, Slovenec, ki se je rodil v Argentini, študiral v Ljubljani in se zaposlil na Madagaskarju, je pred dnevi obiskal v Evropo. V Rimu in Ljubljani je dobil dve visoki odličji, potem pa se še pred božičem vrnil k svojim bratom, kot imenuje smetiščarje in reveže na afriškem otoku v Indijskem oceanu. Bojevnik upanja, kot imenujejo Pedra Pabla Opeko (60), je za brezdomce na smetiščih začel graditi nov svet. Dobesedno, saj ga je oče naučil, kako živeti od dela svojih rok. Z zidarskim znanjem je začel graditi šole, ambulante in hiše za revne Malgaše, ki so živeli na smetiščih v predmestju otoške prestolnice. Po osemnajstih letih se nekdanji brezdomci samozavestno sprehajajo po lepih in urejenih mestih, ki so jih zgradili s trdim delom. Četrt milijona ljudi se je že obrnilo na slovenskega misijonarja, ki je po vsej državi postavil kar 72 osnovnih šol. Od pekla do pekla Sve

V Las Vegasu imajo veliko več igralnic kot v Sloveniji. Zgradili so jih v vseh mogočih oblikah. V vsej poplavi kiča, ki spremlja igralnice po vsem svetu, pa verjetno ne bomo našli prav nobene, ki bi jo uredili kar v - mrliški vežici. V tem je Slovenija edinstvena. Gorico so včasih zaradi močne judovske skupnosti, ki je živela tam, imenovali kar Jeruzalem na Soči. Goriški Judje so bili prisotni v mestu že ob njegovem nastanku in se kljub preganjanjem ohranili vse do danes. Najhujše je bilo v času druge svetovne vojne, ko je holokavst terjal žrtve tudi v fašistični Italiji. Nekaj let zatem, ko je bil članek objavljen, so novogoriške občinske oblasti iz vežice vendarle umaknili casino in prostore  prepustili - baru. To je verjetno edini bar na svetu,  kjer lahko človek popije kavo v mrliški vežici. Goriški geto “Judje so se ukvarjali v glavnem z denarnimi posli in trgovino. Njihovo prvotno domovanje je bilo v starem delu mesta, stisnjeno v pobočje pod gradom, konec 17