Mwoja besejda

Komentar iz Časnika.si na dan združitve Primorske z matico Slovenijo Ko sem danes zjutraj izobešal zastavo na hiši, sem rekel, da moram to, kar se mi mota po glavi že več dni, dati na papir. Na ekran, pravzaprav. O tridnevju, Primorcih in takoimenovanih borcih. Sobota - manifestacija italijanstva Bila je sobota, prvi dan. Na Primorsko je prišel papež. Želel sem si iti, a sem se na koncu premislil. S par prijatelji smo namreč menili, da bo to še ena manifestacija italijanstva, kjer Slovenci ne bodo niti omenjeni. Imeli smo prav. Vse je bilo v italijanščini, kar je po svoje logično, saj je to bila komemoracija v organizaciji italijanskega vojaškega vikariata. Če bi prišel v goste goriški nadškofiji, bi Slovenci bili vsaj omenjeni. Na kratko, da ne bo pomote.  Tata mi je po vrnitvi iz Redipulje sume potrdil - papeža ni niti videl, ker so dobili take sedeže, ne v brošuri ne v programu pa ni bilo nobene slovenske besede. Razen "Redipuglia", ki je izvirno slovenska bese...

Mag. Renato Podbersič o judovskih vojakih na Soški fronti in v prvi svetovni vojni: Objavljeno v dnevniku Primorske novice

Bogata dediščina ljudskega zdravnika Ivana Mozetiča Med Cerkljani je spomin na pred okroglimi 40 leti umrlega ljudskega zdravnika in zeliščarja Ivana Mozetiča še vedno zelo živ. Vsak, ki ga je poznal, običajno najprej pove, da bi praktično vsak domačin znal o njem povedati vsaj en dogodek ali anekdoto. A vendar je bilo sogovornike, ki bi bili pripravljeni v mikrofon povedati svoje spomine na velikega zdravilca, zelo težko najti. Ivan Mozetič (1889-1971) se je v srca Cerkljanov zapisal kot dušni pastir, protifašist in zdravilec. Posebej se ga spominjajo zaradi neštetih napol čudežnih ozdravljenj. Ko so zdravniki že dvignili roke, so Mozetičeve rožice prinesle preobrat. A to mu slave ali denarja ni prineslo. Ravno obratno. Povojna revolucionarna oblast ga je zaradi zdravljenja ljudi “brez dovoljenja” zaprla in večkrat denarno kaznovala. Od Vipavske do Cerkljanske Priljubljeni Cerkljan je odraščal na Goriškem. Rodil se je v trgovski družini v Mirnu pri Gorici, 26. avgusta 1889. V Gorici ...

Škabrijel, hrib, ki so ga na soški fronti (u)branili predvsem slovenski fantje, je terjal več kot 30.000 življenj. “Dobro, da je fronta ostala ob Soči in se ni pomaknila v notranjost Slovenije,” pravi Vasja Klavora, ki je o Škabrijelu napisal zajetno knjigo, po tej pa so posneli tudi dokumentarni film. Klavora v kranjskogorski knjižnici Solkanski upokojeni kirurg, odličen poznavalec zgodovine soške fronte, sicer pa podpredsednik Državnega zbora Vasja Klavora (75), je v Kranjski Gori predstavil ponatis svoje knjige Škabrijel , hkrati pa spregovoril o zgodovini svoje družine. Njegov ded z družino je bil namreč tako kot vsi Primorci, ki so leta 1915 živeli ob Soči, preseljen v zaledje Avstro-Ogrske. “Imeli smo srečo, da smo prišli samo čez Vršič,” je v četrtek zvečer povedal v kranjskogorski knjižnici. Družina je na Gorenjskem pognala korenine in se po koncu prve svetovne vojne ni vrnila v rodni Bovec. Posočje je namreč prišlo pod Italijo, kjer je kmalu prevladal fašizem. Kranjsk...

Prijazna belolasa gospa Dušica Kunaver dokazuje, da latinski rek Nomen est omen še vedno velja. Je, kot se reče, prava duša od človeka. Upokojena učiteljica angleščine že desetletja zbira in ohranja spomin na ljudsko izročilo. Zadnje leto pa je posvetila družinskemu izročilu in uredila spomine svojega pokojnega očeta Andreja Zlobca, ki je dal skozi kar pet vojn in vrsto zaporov. V Zlobcu pa v nasprotju z omenjenim latinskim rekom ne najdemo prav nobene zlobe. Andrej Zlobec je bil v zadnjem letu 19. stoletja rojen v Ponikvah na Krasu, ravno tako kot njegov daljni sorodnik z istim priimkom, pesnik in akademik Ciril Zlobec. Poleg priimka oba Zlobca povezuje tudi ljubezen do slovenskega jezika in kulture. Andrejeva hči Dušica Kunaver, ki je ravno tako velika ljubiteljica slovenske kulture, je očetu nedavno postavila pravi literarni spomenik, zbirko štirih zanimivih knjig. Redki so otroci, ki o starših izdajo knjigo. Vi pa ste o očetu izdali kar štiri knjige. Zakaj? "V našem prostoru...

Armenija: zakaj slovenska politika molči o poldrugem milijonu žrtev V zadnjih tednih smo ob številnih obletnicah praktično pozabili, da je pred 90 leti Turčija začela genocid nad Armenci, ki je zahteval poldrugi milijon življenj. Precej evropskih držav je v zadnjih letih uradno priznalo genocid, v Sloveniji pa o tem sploh ne govorimo. “Le kdo se še spominja Armencev,” je dejal Adolf Hitler v letih pred II. svetovno vojno... V drugem letu I. svetovne vojne je Turčija, ki je bila na strani Nemčije in Avstro-Ogrske (AO), aretirala več sto Armencev in jih obtožila prevratništva. Nacionalistična mladoturška oblast se je odločila, da bo težnje po večji samostojnosti Armencev radikalno “rešila”. Do takrat je Carigrad zahteve Armencev, sočasne in podobne slovenskim v AO, zatiral z “omejenimi” vojaškimi posegi, ki so zahtevali okoli 200.000 življenj. Svetovna vojna vihra je bila pravi čas za končno “rešitev” armenskega vprašanja. Otomanski notranji minister je takrat zapisal: “Pravica Armence...