Mwoja besejda (tastara)

V stikih z argentinskimi Slovenci zaslutimo duh družbe, ki je iz dežele po Triglavom že pred desetletji praktično izumrla. Pri tem ne mislim toliko na pluralnost in vrednote demokracije, ki jih podalpski Slovenci skušamo ponotranjiti šele zadnji dve desetletji. Bolj bode v oči srčna kultura. Ali stopnja civiliziranosti, če to izrečemo malce hudobno. Kdor temu ne verjame, naj si postavi naslednja vprašanja. Koliko prebivalcev naše države prebere letno več kot tri knjige? Koliko je med prebranimi knjigami klasičnega leposlovja in koliko sodobnih besedil sumljive kakovosti? Koliko Prešernovih pesmi zna na pamet povprečen Slovenec? Koliko ljudi bi znalo o slovenski zgodovini izpred leta 1941 povedati več kot deset stavkov? Koliko moških v državi ima »zakmašno« obleko? Koliko moških si zna zavezati kravato? Koliko ljudi v državi zna napisati prošnjo za službo z manj kot petimi slovničnimi napakami? Koliko ljudi vstane starcu na avtobusu? Koliko moških dami odpre vrata? Koliko ljudi v držav

Noga, ki je v klancu do konca tiščala plin našega avtodoma, je nenadoma sama zdrsnila s pedala. Prekrasen razgled na Dubrovnik me prevzame. Z veliko težavo nogo prisilim, da spet pritisne na pedal za plin, in na prvem izogibališču se ustavimo. Živa razglednica: bleščeča belina mesta, ki se stiska med temnomodrim morjem in strmim kamnitim pobočjem, poraščenim s temnozelenim grmičevjem in šopi rumenih cvetic. V Dubrovnik smo se pripeljali z juga, po dveh tednih pohajkovanja po Črni gori. V bližini mesta najdemo v kraju Srebreno majhen avtokamp. Dva dni skoraj samo počivam. Osvežujoča in kristalno čista voda, kljub mivki in parkiranim čolnom. Veliko olajšanje čutimo tudi, ker ni več treba natančno preverjati poštenosti vsakega natakarja. Starejša otroka sta venomer v vodi, najmlajši še ne enoletnik pa ostaja trdno na kopnem. Trmasto, pravzaprav. Ko mu pomočim noge v resda junija še malce hladni južni Jadran, glasno zagodrnja in protestira ob vsesplošnem hahljanju ležečih na plaži. Spočiti

Danes so k večnemu počitku položili kardinala dr. Alojzija Ambrožiča. Pokojni torontski nadškof je natančno 100 let po smrti prvega prvega slovenskega kardinala Jakoba Missie, ki je bil nadškof v Gorici, obiskal to starodavno mesto ob Soči. To je bilo v mesecu marcu leta 2002. Na srečanju z mladimi Slovenci in Italijani jih je povabil na svetovni dan mladih tistega poletja v Torontu. Dvodnevno srečanje je mladine z obeh strani državne meje je potekalo v dosledni dvojezičnosti, kar je vredno pohvale, saj je slovenščina na podobnih srečanjih zastopana bolj simbolično. Takrat je nastal tudi naslednji pogovor s kardinalom, ki sta ga povzela Jurij Paljk in Tino Mamić in je bil objavljen v reviji Ognjišče (št. 4-2002). Kakšno je bilo vaše prvo srečanje s Svetovnim dnevom mladih?   Moje prvo srečanje s svetovnim   dnevom mladih je bilo v ameriškem Denverju leta 1993. Udeležil sem se ga z malce skepse, dvoma. Tam pa sem odkril neki novi svet, na katerega sem skoraj pozabil. Ne zato, ker so oni

Duhovnik, kulturnik, narodni voditelj in antifašist Filip Terčelj je na začetku poti, ki pelje na oltar. Gradivo za začetek postopka za beatifikacijo pospešeno zbirajo in že kmalu bi utegnil Terčelj postati tudi uradni kandidat za prvega primorskega svetnika. Zbiranje gradiva za začetek prvega škofijskega postopka za beatifikacijo v obnovljeni koprski škofiji se je začelo na pobudo skupine vipavskih duhovnikov lanskega aprila. V naslednjih mesecih se je pobudi s podpisi pridružilo več tisoč ljudi. Prepričani so, da si  Filip Terčelj (1982-1946), primorski duhovnik, prosvetni delavec na Goriškem med obema vojnama, ki se je po konfinaciji izognil ponovni aretaciji z begom v Jugoslavijo (1935), zasluži svetniški naziv. Odkritje Terčeljevega kipa v Šturjah je bilo pravi ljudski in narodni praznik.  Terčelja so preganjali fašisti in nacisti, umorili pa komunisti. A tudi po smrti o nejm dolgo niso o njem smeli niti govoriti. Ajdovski župan Marjan  Poljšak pa se je odkritju

Z avtodomom v Legoland Ko zavijemo na parkirišče pred Legolandom, nas presenetijo številne slovenske tablice. Vsak peti parkirani avtomobil se je čez Alpe do zgornjega toka Donave pripeljal iz Slovenije, ocenjujemo takole, čez palec. Popolno presenečenje pa napoči, ko zapeljemo na parkirni prostor za avtodome. Neslovenskih tablic skorajda ni videti. Naš stari avtodom se v družbi samih velikih, sodobnih in zloščenih hišic na kolesih počuti kot starček na maturantskem plesu.   Zabaviščni park Legoland, ki je mlajši brat danskega izvirnika, so postavili ob Donavo, ki je tu naredila šele kakih 150 kilometrov poti do 3000 kilometrov oddaljenega Črnega morja. Pomembnejši podatek za sodobne popotnike pa je, da je Legoland tik ob avtocesti A8 med Muenchnom in Stuttgartom. Na skoraj 600 kilometrov dolgo pot smo se odpravili konec aprila, malo po odprtju, ko so zaradi začetka sezone cene nižje. Posebej to velja za vstopnino, za katero sicer ena družina težko odšteje manj kot stotaka. Razmeroma

Efrem Mozetič se je rodil med prvo svetovno vojno (1918) in bil posvečen v duhovnika med drugo (1941). Dve leti po osamosvojitveni vojni pa je pri 75 letih starosti še zadnjič “menjal službo” in postal župnik v Šmartnem v Brdih. Sedaj, v 94. letu življenja, je priljubljeni duhovnik z množico vernikov obhajal železno mašo. Za duhovnike sicer velja, da v primerjavi z vsemi drugimi poklici živijo najdlje. A vendarle, 70. obletnice posvetitve v mašnika ne doživi vsak. Letos so v Sloveniji železno mašo obhajali le štirje. Edini od njih, ki pa je železno obletnico “poroke” z Bogom praznoval slovesno z množico vernikov, je Efrem Mozetič . Priljubljeni duhovnik, ki jesen življenja preživlja z duhovniškimi kolegi v vipavskem centru starejših Pristan, se je rodil v zadnjem letu “velike” vojne, ko je takratni Avstro-Ogrski še trdno v sedlu vladal presvitli cesar Karel Habsburško-Lotarinški . Na svet je privekal na zadnji dan januarja v Mirnu pri Gorici. Zanimivo, da se je v Mirnu rodil še en znan

Vedno nasmejana Kraševka Andreja Godnič si je pred tremi leti zavihtela kitaro na ramo in se usedla na letalo za Peru. Po osmih letih čakanja na dovoljenje je slednjič dosegla svoj življenjski cilj. Zaživela je v visokogorskih Andih, v vasi Pucara, ki leži 3400 metrov nad morjem. Oziroma natančneje, nad Tihim oceanom. Sestro uršulinko Andrejo Godnič (40) smo obiskali v njenem rodnem Komnu. Na borjaču je pazila na tri nečake, ki jih je kar razganjalo od živahnosti. Na dopustu, kakor se uradno imenuje prvi obisk po treh letih dela na misijonu v daljnem Peruju, nima niti trenutka miru. Priljubljena uršulinka dan za dnem po vsej državi organizira predavanja, delavnice, oratorije, srečanja in duhovne vaje. Dela je toliko, da je celo svoj spletni dnevnik (blog) za ta čas zamrznila. Človeka si takoj pridobi z izrednim smislom za humor in zvonkim smehom, ki ga raztresa naokoli. Ne spominjam se, da bi kdaj spregovorila tri zaporedne stavke brez dovtipa ali šale. Tudi o najbolj resnih stv