Mwoja besejda

Posledice zmage Donalda Trumpa in njegove soproge, Slovenke Melanije, bodo vidne tudi v Sloveniji. Verjetno smo namreč doživeli zgodovinsko prelomnico, po kateri ne bo nič več tako kot je bilo. Sliši se drzno, a ta preobrat je del globalnih sprememb, ki so se začele že z izrinjanjem tradicionalnih političnih strank iz Evropskega parlamenta. Znakov je bilo že precej. Naštejmo jih samo nekaj: zmaga in prevlada Orbana na Madžarskem, izginotje politične levice v poljskem parlamentu, nova politična opcija Most na Hrvaškem, Brexit. Vse to so bili indici, da se utegne obrniti tudi Amerika. Preden sem v torek zvečer malo po 21. uri zaprl računalnik, sem na hitro napisal tvit: »Po mojem bo zmagal Trump. Tak občutek imam, čeprav številke tega ne napovedujejo.“ Na to me je napeljevalo več stvari in sem se k taki napovedi bil nagibal že nekaj dni. Zaradi dveh stvari: govora Melanije Trump in medijskega stampeda proti Trumpu. Nadaljevanje komentarja  KLIK   je na izvornem mestu objave,...

Ko se spet in spet poglabljam v slovensko zgodovino med drugo svetovno vojno, me spet in spet grabi jeza. In to ne toliko na povzročitelje zla, Italijane in Nemce, ki so vojno začeli in Slovenijo razkosali. Tega namreč ni bilo moč preprečiti. Tudi z briljantimi politiki bi tega zla ne mogli preprečiti. Kvečjemu bi ga lahko malce omilili. ... Vzrokov je več. Poglejmo tri po našem mnenju najpomembnejše. Egocentrizem, neobvladovanje čustev in nizka samopodoba. Prvič. Egocentrizem nekaterih posameznikov povsem prevlada nad iskanjem skupnega dobra. Drugič. Patološka čustvena stanja posameznikov: ko nekdo zaradi različnih osebnih frustracij postane suženj svojih neobvladanih čustev. In tretjič. Nizka samopodoba – kdor sebe ne ceni, postane bolestno ljubosumen na svoje bližnje. V vseh treh primerih se ljudje odzovemo podobno: s popuščanjem. Položaj se umiri in zdi se, da je vihar mimo. A prej ali slej se vse skupaj ponovi v še hujši obliki. In viharja ne moremo več pomiriti. ... To sta dv...

Razmah sovražnega, žaljivega, vulgarnega in primitivnega govora, ki smo mu priča posebej na spletu v zadnjih letih, ni nič presenetljivega. Je povsem logična posledica razmer v družbi. Ali bolje – v podobi družbe, kot jo prikazujejo mediji. Spomnimo se, kako so se že pred dvema desetletjema v Mladini norčevali iz posmrtnih ostankov nepokopanih žrtev komunizma. Kdor se je zavzel, da je mrtve treba pokopati, ne pa pustiti, da njihove kosti živali raznašajo po gozdu, je bil stalna tarča posmeha. Kar so antični Grki imenovali sočutje in kar zahodna civilizacija dojema pod pojmom Antigona, so radikalni levičarji preimenovali v »preštevanje kosti«. Nadaljevanje kolumne na portalku Domovina.je: KLIK

Mnogim se zdi, da je katoliška skupnost v Sloveniji v vseh pogledih izgubila moč (ali potencial), ki ga je imela leta 1990. Takrat je, to se zdi danes, dosegla vrhunec: številčno, moralno in politično. Bila je glavna opozicijska sila, ki je ključno pripomogla k zlomu diktature, osamosvojitvi in zmagi v vojni. Tega bi se kristjani morali veliko bolj zavedati in za to biti ponosni. Če bi volitve (1990, 1992 ali 1996) bile poštene, bi v parlamentu gladko osvojila več kot tretjino glasov. Skupaj z laično desno sredino pa krepko polovico. Danes je položaj povsem drugačen. Krščanska demokracija je v parlamentu obrobna. Mnoge gospodarske družbe v lasti Cerkve so neslavno propadle in prinesle pohujšanje. Tudi v mednarodnem merilu. K maši hodi bistveno manj ljudi. Veroučni razredi so se v četrt stoletja prepolovili. Številke se kažejo kot neizprosne tudi, ko primerjamo naklade verskega tiska, število novih maš in velikost množic mladih na duhovnih srečanjih. In prav nič ne kaže, da bi tr...

Politične debate rade iščejo argumente v zgodovini. A tam istospolnih družin ne najdemo. Homoseksualna spolnost je res bila precej pogosta v antični Grčiji in Rimu, a ne v obliki partnerske skupnosti, sploh pa ne s posvojenimi otroki. Homoseksualnost je bila ljubezenska praksa tudi poročenih moških, vendar ni nadomeščala družine. Tudi danes je tako. Istospolna ljubezen ni prepovedana, tovrstno zvezo pa je mogoče celo registrirati. Kolumna je iz knjige Protestantino In posvojitve? Te so v Sloveniji so izredno redke, zato je večina tistih 30 posvojitev letno mednarodnih. Po otroke v tujino pa že zdaj lahko odhajajo tudi samci in homoseksualni pari. Ponekod se posvojitev izpelje tako, da morajo nato slovenski državni organi tovrstno skupnost samo še potrditi. Posvojitev za istospolne državljane Slovenije je torej že mogoča. Nov zakon bi le malce olajšal in pocenil postopek. Problem pa je drugje. Tistih nekaj slovenskih posvojitev, ki jih letno štejemo na prstih ene roke, se ...

Komentar iz Časnika.si na dan združitve Primorske z matico Slovenijo Ko sem danes zjutraj izobešal zastavo na hiši, sem rekel, da moram to, kar se mi mota po glavi že več dni, dati na papir. Na ekran, pravzaprav. O tridnevju, Primorcih in takoimenovanih borcih. Sobota - manifestacija italijanstva Bila je sobota, prvi dan. Na Primorsko je prišel papež. Želel sem si iti, a sem se na koncu premislil. S par prijatelji smo namreč menili, da bo to še ena manifestacija italijanstva, kjer Slovenci ne bodo niti omenjeni. Imeli smo prav. Vse je bilo v italijanščini, kar je po svoje logično, saj je to bila komemoracija v organizaciji italijanskega vojaškega vikariata. Če bi prišel v goste goriški nadškofiji, bi Slovenci bili vsaj omenjeni. Na kratko, da ne bo pomote.  Tata mi je po vrnitvi iz Redipulje sume potrdil - papeža ni niti videl, ker so dobili take sedeže, ne v brošuri ne v programu pa ni bilo nobene slovenske besede. Razen "Redipuglia", ki je izvirno slovenska bese...

PREDSTAVITEV KNJIGE »PROTESTANTINO, KOLUMNE IZPOD ČAVNA« Mestna knjižnica Izola  vabi na  predstavitev knjige »Protestantino ,  kolumne izpod Čavna«  avtorja  Tina Mamića .  V knjigi so zbrane kolumne in drugi zapisi, ki jih je avtor, publicist in zgodovinar  Tino Mamić , objavil v različnih časopisih in se v glavnem vrtijo okoli vsakdanjih konkretnih problemov današnjega človeka. Avtor namreč brez dlake na jeziku izraža svoja stališča, tudi glede dogajanj v Cerkvi. Kot demokrat je kritičen do oblasti in dogajanja v družbi,ter popolnoma netoleranten do odnosa, ki ga imajo veliki sistemi (banke, občina,šola, …) do malega človeka. Predstavitev knjige bo v  čitalnici Mestne knjižnice Izola  v  petek, 12. septembra  2014, ob  19. uri.   Z avtorjem se bo pogovarjal  Slavko Samotorčan .  Vstop je prost.

Protestantino je knjiga duhovitih in pronicljivih kolumen. Gre za izbor najbolj odmevnih komentarjev iz različnih slovenskih medijev (Bonbon, Primorske novice, Demokracija, Ampak…). Ena kolumna za pokušino: KLIK · PROTESTANTINO, kolumne izpod Čavna · Wajdušna 2014 · založba Adam · 24x17 cm, broširana, 184 strani · 15 evrov (poštnina je že vključena v ceno) · naročila: adam.mamic@gmail.com, tel. 05-639-42-69 O knjigi so zapisali: "Njegova značilnost je neuklonljiva drža, ki ga je oblikovala v nepreračunljivega intelektualca, človeka, ki ob krivici in laži ni tiho."                                                  dr. Jože Možina, režiser in novinar TV Slovenija "V času 'tekoče družbe, tekočih, izmuzljivih, nedorečenih, lažnih in polresničnih odnosov' nam Tino Mamić ponuja trdna in varna sidrišča, op...

Pred leti sem napisal gloso, v kateri sem napovedal, kar se danes uresničuje. Dušan Černigoj, ki je ravnokar prišel iz zapora zaradi podkupovanja pri gradnji letalskega stolpa na Brniku, razmišlja o nastopu na lokalnih volitvah. Gloso zato še enkrat objavljam tule.  Slovenija je po dobrih 100 letih ponovno doživela uprizoritev drame Kralj na Betajnovi. A tokrat gre za reality-show Dušana Črnigoja, kralja na Ajdovskem. Kot se kralju spodobi, ima tudi kralj Dušan življenjepisca, ki mu pripisuje neverjetne lastnosti. Spletne strani Državnega sveta tako pri(h)vatizacijo Primorja opisujejo, kot da je Črnigoj s tovariši »vzel usodo podjetja v svoje roke, kar bo zagotovo pripomoglo k nadaljnjemu razvoju podjetja« . Ta človek, ki ga uradne strani slovenskega parlamenta imenujejo »mladostni žar uspešnega, samozavestnega in izkušenega inženirja« , zasluži 108 slovenskih minimalnih plač. Ali če povem bolj plastično: njegova mesečna plača znaša 65 tisoč evrov bruto, kar je toliko, kot zas...

Ne le demokracija, tudi banalni bonton zahteva, da je na okrogli mizi štirih sogovornikov razmerje v stališčih 2 proti 2, ne pa 3 proti 1. A za RTVS to ne velja. Nedavno sem tako na poti v Ljubljano izvedel, da bodo na omizju, na katerega so me povabili, štirje levičarji, čeprav so mi obljubili drugače. Obrnil sem se domov. Nekaj dni kasneje sem doživel nenavadno nadaljevanje zgodbe. V imenu Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) sem bil povabljen na javno radijsko oddajo Toplovod. Skupaj s kolegom iz Društva novinarjev Slovenije (DNS). Čeprav naj bi se pogovarjali o prihodnosti medijev, je bila prva polovica časa namenjena dokazovanju, kako slovenski mediji (ni)so pretežno levičarski. In razmerje? Zaradi publike, v kateri so sedeli praktično samo novinarji, se je pričakovano razmerje 1:1 spremenilo v 1:50. Najprej so mi očitali, da novinarje delim na leve in desne in da to ni bistveno za kakovost novinarstva. Seveda bi za osnovne odgovore za vsakega od očitkov potreboval vel...

Danes zjutraj me je znanec vprašal, ali sem res postal novi odgovorni urednik Primorskih novic, o čemer je bral prejšnji teden. Seveda sem mu povedal, da gre za novinarsko raco. Če sam nič ne vem o tem je verjetno čista potegavščina, mar ne? DEJSTVA GOVORIJO Kakorkoli že, pa bi se ob tej priliki vendarle spomnil na nekatera dejstva, saj jih mnogi na Novicah negirajo. Namreč, da sem doslej edini odgovorni urednik dnevnika Primorske novice, ki je ustvaril polletni trend rasti prodaje časnika. Zato je govorjenje lastnikov in urednikov primorskega časnika, da se nič ne da narediti, iz trte zvito.  Tudi danes, ko je naklada drastično padla in podjetje zato krči stroške in niža plače, bi lahko barko zelo hitro obrnili v pravo smer in začeli povečevati branost.  FORMULA USPEHA Formula je zelo preprosta: poglejmo, kaj delajo časniki po svetu, in vajo preprosto ponovimo. To sem naredil kot odgovorni urednik in dosegel  - 2% rast prodane naklade,  - 10% več tisk...

V Sloveniji, kjer je svobodo izražanja   ščiti ustava, novinarji   vsak dan doživljajo pritiske, da pišejo tako, kot je po volji šefom. Prave cenzure in cenzorskih posegov je razmeroma malo, saj velikokrat sploh ni potrebna. Pred cenzuro namreč vse delo opravi samocenzura. O samocenzuri novinarje ne govorijo radi. Najbolj zaradi strahu pred uredniki, a tudi zato, ker se s plašnicami lažje živi. Zato mnogi samocenzuro poimenujejo kar - uredniška politika. Uredniška politika svetovnonazorsko opredeljenih medijev nikakor ni samocenzura. Če tednik Družina kot eden redkih slovenskih medijev odkrito pove, da je slovenski katoliški tednik, je logično, da objavlja vsebino, ki je slovenska in katoliška. Velika večina slovenskih medijev pa svoje uredniške politike ne razkrije na glas. Posebej dnevniki pa se oglašujejo kot pluralni in nepolitični. Največji resni dnevnik Delo je imel nekoč na naslovnici zapisano, da je glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), potem se je ...

Tudi če bi človek doktoriral na sloviti rimski Urbaniani, bi ljubljanske Urbane brez dodatnega učenja ne doumel.   Ljudje smo se že navadili, da imamo v Sloveniji v vsakem kraju povsem različne parkomate. Vsak ima svojo lastno logiko: lastne tarife, samosvoj način plačevanja, eni vračajo denar, drugi ne, tretji delujejo samo na določene tipe kovancev ali kartic in tako dalje in tako dalje. Imajo pa eno skupno lastnost: avtomati so vsi tako dragi, da celotna pobrana parkirnina nekaj let služi samo odplačevanju nakupa avtomata. Spominjam se, ko so v Kopru za plastično strehico z ogrodjem nad parkomatom odšteli milijon tolarjev, kar je danes 4000 evrov. Človek  bi mislil, da so kupovali avto. Parkomati so torej velikokrat le sami sebi namen. Ljubljanska Urbana, sistem za plačevanje mestnih avtobusov, je narejena v povsem isti maniri. Ali glihi viži, kot bi rekel Trubar. Ko pride preprost podeželan iz daljne Istre v njeno veličanstvo metropolo Slovensko, doživi ob avtomatu z...

Končno in pričakovano: kocka je padla. Alea iacta est , so rekli stari Latinci, ko je padla odločitev, ki se je ne da več spremeniti. Škoda, da latinščina ni širše znana, potem bi lahko zapisali kar Acta iacta est . Akta je namreč padla. Z Acto je konec. Odločitev ni presenetljiva, saj so že odmevi v evropskem parlamentu, ki je zelo občutljiv za kršenje človekovih pravic, pokazali, da ratifikacija nima realnih možnosti. Zato se komu tolikšno protestiranje v grotesknih belih maskah s črnimi nasmehi morebiti zdi že pretirano. A vendar moramo vedeti, da je internet glasnik svobode in najmočnejši borec proti cenzuri in samocenzuri. To je posebej pomembno v diktaturah, pa tudi v državah, kjer je medijski pluralizem okrnjen. Protestov za svobodo medijev ni nikoli preveč. Lahko pa oporekamo Anonimnemu iz Maribora, ki je rekel, da se javne razprave v državnem zboru ne bo udeležil, saj nanjo ni bil povabljen. Če bi se malce poučil o delu parlamenta, bi vedel, da so javne razprave namenjene...

Ko mi zjutraj ni treba v službo in si lahko nase navlečem trenirko, je to pravi užitek. Če mi ob tem uspe iti še na sprehod po gozdu, pa sploh. Trenirko zato povezujem z občutjem ugodja in sprostitvijo. V njej se odpravim tudi k sosedu na kozarec črnega. V trenirki celo sedem v avto, če grem v hribe ali na tek. Zaradi lenobe, tu in tam, v trenirki zaidem tudi na sobotno tržnico. A tega ne počnem rad. Imam zoprn občutek. Kava, ki jo spiješ v barčku, namreč lahko dobi nenavaden okus. Okus po trenirki. Tudi če zaprem oči in trenirke ne vidim več, priokus ostane. Zato sem prepričan, da je kava v kafiču boljša, če je ne piješ v trenirki, ampak v dostojni obleki. Ampak pozor. Ko nas naša zlata soseda povabi na kavo, se ne preoblačim in grem tja v trenirki. A sosedina kljub temu nima okusa po trenirki. Verjetno moji mnogi sodržavljani, ki grejo v trenirki tudi v šolo, na rojstni dan, k zdravniku in da, resnica božja, sem že večkrat videl tudi k maši, ne pijejo kave. Zato ne opazijo razlike. ...

Javnomnenjske ankete, ki jih gledamo po televiziji zadnje tedne, so zelo podobne horoskopu. Če primerjaš dva horoskopa med sabo, je vsebina vse prej kot približno enaka. Če je namreč vsebina različna, mora biti nekaj narobe z eno ali drugo napovedjo (politične) prihodnosti.  Nacionalna televizija je prejšnji konec tedna pokazala grafa dveh anket. Ena je pokazala, da bo SDS Janeza Janše dobila 30, Gregor Virant 23, Zoran Jankovič pa 18 odstotkov glasov. Druga pa je Janši dala 18, Virantu 19 in Jankoviću 15 odstotkov glasov. Rezultat ni niti najmanj podoben, čeprav je bilo v obeh primerih in v bolj ali manj istem času izprašanih kakih tisoč državljanov. Tako velikih razlik včasih še v horoskopu ne bi našel. Človek se zato vpraša, kaj je narobe s podatki. Gledalec pa pomisli, da je gotovo razliko, ki je zelo daleč od statistične, opazil tudi novinar. Zato pričakuje, da bo v naslednjem prizoru, voditelj oddaje vprašal za komentar strokovnjaka. Najmanj to. A gledalec čaka zaman. ...

V stikih z argentinskimi Slovenci zaslutimo duh družbe, ki je iz dežele po Triglavom že pred desetletji praktično izumrla. Pri tem ne mislim toliko na pluralnost in vrednote demokracije, ki jih podalpski Slovenci skušamo ponotranjiti šele zadnji dve desetletji. Bolj bode v oči srčna kultura. Ali stopnja civiliziranosti, če to izrečemo malce hudobno. Kdor temu ne verjame, naj si postavi naslednja vprašanja. Koliko prebivalcev naše države prebere letno več kot tri knjige? Koliko je med prebranimi knjigami klasičnega leposlovja in koliko sodobnih besedil sumljive kakovosti? Koliko Prešernovih pesmi zna na pamet povprečen Slovenec? Koliko ljudi bi znalo o slovenski zgodovini izpred leta 1941 povedati več kot deset stavkov? Koliko moških v državi ima »zakmašno« obleko? Koliko moških si zna zavezati kravato? Koliko ljudi v državi zna napisati prošnjo za službo z manj kot petimi slovničnimi napakami? Koliko ljudi vstane starcu na avtobusu? Koliko moških dami odpre vrata? Koliko ljudi v držav...

Referendumska nedelja je ponovno dokazala, da bi slovenske agencije za merjenje javnega mnenja morali preimenovati v delavnice javnega mnenja. Javnomnenjske ankete so vse po vrsti napovedovale tesen izid vseh treh referendumov in visoko, rekordno udeležbo. 28 proti 72 pa še zdaleč ni tesen izid, kakor tudi ne 40 odstotna udeležba. Zakaj torej take napovedi? Vloga javnomnenjskih agencij je v naši državi zelo podobna vlogi medijev. Prvič zato, ker oboji vplivajo na volilce. In drugič zato, ker ene in drugi z redkimi izjemami politično pomagajo levici in škodijo desni sredini. Ne pomnim, da bi v vseh zadnjih dvajsetih letih kaka predvolilna anketa namerila kaki demokrščanski stranki (SKD, SLS, NSi) več, kot je ta potem dobila glasov. Spomnim pa se kar nekaj takoimenovanih »presenečenj«, ko je krščanskodemokatska dosegla nekajkrat več glasov kot jih je izmerila anketa.   Strankam levice pa ankete praviloma vedno pokažejo več, kot jih potem dobijo na volitvah. Je to lahko slučajnos...