Mwoja besejda (tastara)

Edini od treh predsedniških kandidatov z neoporečno politično zgodovino, brez afer in velikih napak, ki pa je vendarle dobil le četrtino glasov, je eden redkih slovenskih politikov, ki si je upal povedati, da je doživel poraz.  Politiki se namreč vedno razglašajo za zmagovalce, tudi če dobijo samo desetino napovedanih glasov. Milan Zver je v slogu svoje kampanje, ko je svoja stališča izražal odkrito in brez izmikanja, po objavi volilnih rezultatov z dvignjeno glavo povedal, da je žalosten in da je to njegov osebni poraz. A s slednjim se ne bi strinjal. V naši državi lahko namreč strici iz ozadja kadarkoli na volilni plakat postavijo kogarkoli, a bo vseeno vedno dobil več kot četrtino glasov. V deželi, kjer so mediji skoraj v celoti naklonjeni levi politični opciji, je politična bitka nedemokratična, saj nimajo vsi kandidati enakih možnosti. Zato četrtina glasov desnosredinskemu predsedniškemu kandidatu ni kandidatov poraz, ampak poraz nacije. V nedeljo ni doživel poraza Milan Zver,

Na obletnico padca Bastilje, 14. julija 2006, ko sem bil imenovan za novega odgovornega urednika dnevnika Primorske novice, sem po pošti dobil grozilno pismo. Nesel sem ga na policijo, kjer ga najprej niso niti hoteli obravnavati, ker naj ne bi bilo resno. Šele po mojem vztrajanju so ga vzeli v postopek. Namignil sem jim celo, kdo bi utegnil biti avtor. Po nekaj mesecih so me obvestili, da niso ničesar odkrili. Nisem izvedenec, a vendar bi s pomočjo običajnih postopkov lahko hitro izvedeli, od kod je pismo prišlo in kje je bilo natisnjeno.  Čeprav je zadeva na trenutke smešna, pa vendarle tudi kaže na določeno stanje v družbi, kar skrbi. Ne glede na vse skupaj pa je najbolj zanimivo, da se je grožnja v pol leta uresničila (1.decembra 2006), saj sem bil po nekajtedenskem medijskem linču in mobingu odstavljen z mesta odgovornega urednika. Ne glede na to, da sem v zgodovini dnevnika Primorske novice edini urednik, ki je povečal naklado. Zakaj objavljam to danes? Zato, ker sem pos

Z novembrom sem zapustil dnevnik Primorske novice, kjer sem bil sedem let redno zaposlen. Poslej delam kot svobodni novinar in zgodovinar - rodoslovec. Zakaj sem sprejel tako odločitev, verjetno ni treba posebej razlagati. Na obzidju Dubrovnika, nekdanje neodvisne republike, ki se je uspešno zoperstavila Turkom in Benečanom,  piše, da se svobode ne proda za vse zaklade sveta. Tino Mamić