Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na 2009

Veliki literat in pika

TRST: Poklon italijanskega Trsta pisatelju Alojzu Rebuli drugi članki o Rebuli Italija, ki je pred kratkim odkrila Borisa Pahorja, še vedno le počasi spoznava drugega velikega tržaškega pisatelja, Alojza Rebulo. Predstavitev knjige o Rebuli v italijanski knjigarni sredi Trsta je zato nedvomno pomemben dogodek. Sredin večer s pisateljem Alojzom Rebulo (85) v knjigarni Minerva, dve ulici stran od osrednjega tržaškega trga, je bil namenjen italijanski predstavitvi dvojezične knjige Biografija v slikah, ki jo je uredila tržaška fotografinja Alice Zen . Zajetna monografija zamejske založbe Mladika je bila slovenski javnosti predstavljena konec oktobra in bila deležna pozornosti tudi na naslovnici tržaškega dnevnika Il Piccolo. Rebulo je urednik kulturnih strani dnevnika Alessandro Mezzena Lona imenoval “veliki glas slovenske književnosti” , kar je ponovil tudi v sredo, ko ga je v živo srečal prvič: “Rebula ni le velik slovenski literat. Rebula je veliki literat. Pika.” Knjiga je nastajal

Ob Babilonski reki (ocena)

članki o Rebuli Roman Ob babilonski reki izpod peresa akademika Alojza Rebule (Celjska Mohorjeva družba, 2007) posega v tragično majsko obdobje konca druge svetovne vojne, ko se je čez Karavanke v strahu pred novo zmagovito oblastjo prelila reka beguncev. Med dvajset tisoč ljudmi je bila dobra polovica domobranskih vojakov, ki so orožje predali Britancem. London je skoraj vse vojne ujetnike zahrbtno predal Titovim partizanom. Kaj se je nato zgodilo, poznamo: smrt so storili žalostno v kraških breznih, rudnikih in jamah, kjer njihove kosti ležijo vse do danes. Zakaj se je bratomorna vojna tako žalostno končala, je vprašanje, ki zahteva poznavanje notranjepolitičnih razmer v Sloveniji pred okupacijo in po njej. Čeprav objektivne zgodovinske ocene večplastnega dogajanja v tem trenutku ne more podati nihče, pa se je Rebula - kot že večkrat - temu zelo približal, ko je različne interpretacije položil v literarne like z različnih svetovnonazorskih bregov. Za glavna junaka ob babilonski rek

Črna gora, gora nategovanj

Mladenič na parkirišču v Kotorju, ki nam brez vsakega sramu naračuna štirikratno ceno za uro parkiranja, na očitek, da nas skuša napetnajstiti, mirno odgovori: "Pa koga bomo, če ne naše?" In s tem smo se hočeš-nočeš v prelepi, a vendar "naši" Črni gori srečali neštetokrat. Lepote Črne gore, o katerih vedo veliko povedati generacije, ki so odraščale v rajnki Jugoslaviji, so res izjemne. V letih po razpadu Juge se je turistom še bolj priljubila zaradi nizkih cen. Ki pa jih danes nepreklicno ni več. Večina Slovencev v deželo pod Lovčenom prihaja iz hrvaškega Dubrovnika. Črna gora jih pričaka z najlepšim koščkom svoje razčlenjene obale, zalivom Boke Kotorske. Boka je bila v zgodovini tesno povezana s Hrvaško, Srbi in Črnogorci pa so postali večinski narod ozkega in vijugastega zaliva šele po nastanku prve jugoslovanske države (1918). Danes Boka skoraj v celoti pripada Črni gori, le delček, rt Prevlaka, je ostal hrvaški. In še glede tega koščka si državi nista edini, saj

Pod vrhom tisočletja (ocena)

drugi članki o Rebuli Rebulov zadnji dnevnik Pod vrhom tisočletja (Mladika, Trst, 320 str., 25 evrov) je dragoceno pričevanje o zadnjih petih letih minulega tisočletja, kot jih je doživljal umetnik, mislec, kulturnik, kristjan, Primorec in soprog. Še kakšno lastnost uglednega akademika Alojza Rebule bi našli in prepoznali med branjem utrinkov zadnjih let pred jubilejnim svetim letom 2000. Kako pomembno je bilo in kako napačno so ga nekateri razumeli, je pisatelj razkril že v romanu Maranatha (Celovec 1996), ki ga prav z nekaterimi razmišljanji iz dnevnika sedaj bolje razumemo. Pravzaprav so prav njegovi dnevniki - kar osem jih je že uzrlo luč sveta, poleg teh, ki redno izhajajo v Zvonu - ključ do razumevanja ozadij njegovega plodnega literarnega ustvarjanja. Rebulovi romani namreč nimajo uvodov ali spremnih besed, zato bralci o resničnih imenih junakov lahko le ugibajo. Rebula pa tudi ne govori prav veliko o svojih delih; v svoji skromnosti se celo ponatisov otepa. Nekaj drobcev o us

Porodniški moški (kolumna iz knjige Protestantino)

Ko je prvi moški pračlovek v zgodovini ostanke pečenega zajca po kosilu sam vrgel ven iz jame, se je začel nepovraten proces, katerega skrajni dosežek je tudi delitev porodniškega dopusta (uradno se to sicer imenuje dopust za nego otroka) med oba starša. Dokler tega ne preizkusiš na lastni koži, je govorjenje o tem podobno debati o občutkih, ki jih ima človek med hojo po luni: o tem se sicer da marsikaj prebrati, a je vse skupaj le teoretiziranje. Da ne bo dvoma: drage bralke, moški na porodniški ne prinese popolne razbremenitve, zato to ni nekaj oh-in-sploh fantastičnega. Ko se v račun vzame še materinski čut (ali nagon, če rečem po moško), pa lahko vse skupaj za žensko postane že mučno. Tudi najina odločitev, da si deliva porodniško, ni nastala zaradi vere v enakopravnost moških in žensk, ampak bolj zato, ker bi nas sicer teh nekaj mesec drago stalo. Žena je namreč samostojna podjetnica, kar pomeni, da bi od države dobila minimalno nadomestilo (niti 500 evrov ne). Ko temu doda