Mwoja besejda

Jože Možina, eden najbolj uveljavljenih avtorjev slovenskega dokumentarnega filma, ki je bil večkrat nagrajen tudi v tujini, je Pedra Opeko s kamero obiskal na Madagaskarju. Njegov dokumentarni film govori o eni najlepših resničnih zgodb našega časa. Na božični večer, 25. decembra, je nacionalna televizija predvajala celovečerni dokumentarni film Pedro Opeka - dober prijatelj . Gledalcev pred ekranimi je bilo ogromno. Toliko, da je film postal najbolj gledan dokumentarni film TVS zadnjih let. “Pedro je preprost v izrazu, močan v besedi in mogočen v dejanjih,” pravi režiser in scenarist filma Jože Možina (desno), ki je Opeko na Madagaskarju obiskal dvakrat Foto: STANE KERIN   Primorski režiser Jože Možina (43), ki je hkrati tudi scenarist poldrugo uro dolgega filma, je znan po tem, da ustvarja z manjšo ekipo. Skupaj s snemalcem Jožetom Jagričem sta se celovečerca lotila kar sama. Vzroka sta dva: nižja cena in pristnejši stik z ljudmi. “V vsako novo kultu...

Pedro Opeka je Slovenec z Madagaskarja, ki spreminja svet. Sledijo mu tisoči ponosnih delavnih ljudi, ki so nekoč živeli na smetišču. V Slovenijo je prišel ob premieri celovečernega dokumentarnega filma Jožeta Možine Pedro Opeka - dober prijatelj . Film o tem izjemnem človeku, ki najrevnejšim med najrevnejšimi vrača človeško dostojanstvo, je bil na sporedu na božični večer, 25. decembra, na prvem programu nacionalne televizije. Svetovno znani borec proti revščini Pedro Opeka (63) je nekaj dni pred božičem ponovno preživel v domovini svojih staršev. Njegov urnik, ki se je začel pred 5. uro in končal tudi po polnoči, je bil natrpan z obiski. Vse s ciljem, da bi pomagal svojim ljudem, ki na obrobju milijonske malgaške prestolnice Antananarivo gradijo hiše, šole, ambulante in igrišča. Samo zamejski koroški Slovenci so doslej prispevali denar za kar tisoč hiš. Opeka zato ne skriva velike hvaležnosti do Slovencev, ki jih ocenjuje kot zelo radodarne. V Sloveniji je ta čas tempera...

Novi dokumentarni film režiserja Jožeta Možine o misijonarju Pedru Opeki , ki bo na sporedu nacionalne televizije na božični večer, je bil v ponedeljek premierno prikazan v ljubljanskem Kinodvoru. V množici znanih obrazov je bil tudi Pedro Opeka, neutrudni borec za človekove pravice ljudi s smetišča malgaške prestolnice. Zanimiv film so gledalci pozdravili s stoječimi ovacijami in ploskanjem, ki se je prekinilo šele po hudomušni grožnji Pedra Opeke, da bo ušel. Med predvajanjem v prepolni dvorani, kjer so nekateri obiskovalci celo stali, se je prenekateremu utrnila tudi kaka solza ganjenosti ob presrečnih očeh sitih otrok, stiskajočih se ob pokončnega patra s košato belo brado. Boj patra Opeke z birokrati, kapitalisti in politiki, da omogoči otrokom s smetišča vsak dan krožnik riža, se je začel leta 1989. V dokumentarcu primorskega režiserja Možine se Opeka večkrat vpraša, ali ni osnovna pravica vsakega otroka, da se enkrat na dan do sitega naje. Možina je skupaj s koproducentom...

Ko mi zjutraj ni treba v službo in si lahko nase navlečem trenirko, je to pravi užitek. Če mi ob tem uspe iti še na sprehod po gozdu, pa sploh. Trenirko zato povezujem z občutjem ugodja in sprostitvijo. V njej se odpravim tudi k sosedu na kozarec črnega. V trenirki celo sedem v avto, če grem v hribe ali na tek. Zaradi lenobe, tu in tam, v trenirki zaidem tudi na sobotno tržnico. A tega ne počnem rad. Imam zoprn občutek. Kava, ki jo spiješ v barčku, namreč lahko dobi nenavaden okus. Okus po trenirki. Tudi če zaprem oči in trenirke ne vidim več, priokus ostane. Zato sem prepričan, da je kava v kafiču boljša, če je ne piješ v trenirki, ampak v dostojni obleki. Ampak pozor. Ko nas naša zlata soseda povabi na kavo, se ne preoblačim in grem tja v trenirki. A sosedina kljub temu nima okusa po trenirki. Verjetno moji mnogi sodržavljani, ki grejo v trenirki tudi v šolo, na rojstni dan, k zdravniku in da, resnica božja, sem že večkrat videl tudi k maši, ne pijejo kave. Zato ne opazijo razlike. ...

Primorski poslušalci Radia Ognjišče so za osebnost Primorske 1998 izbrali Vinka Kobala.  Kobal, rojen leta 1928 v Vrhpolju na Vipavskem, je kot duhovnik na Primorskem bil začetnik poletnih tednov duhovnosti, ki so se iz Stržišča pod Črno prstjo razširili po vsej Sloveniji. Kobal je ustanovil gibanje Pot in ga kljub njegovi izvirnosti (slovenskosti) povezoval z italijanskim gibanjem Skupnost in osvoboditev (Comunione e liberazione, CL). Kobalov duhovni učitelj je vseskozi bil msgr. Luigi Giussani , ki je ustanovitelj CL in avtor znanega pojma “verski čut”. Vinko Kobal je med mladimi zelo priljubljen, kar je gotovo zasluga njegovih sodobnih pastoralnih prijemov. V zadnjih letih je obnovil dom duhovnosti v Stržišču, kjer so duhovne vaje v vseh letnih časih, ki so se jih udeležili vsaj enkrat skoraj vsi vodilni primorski krščanski intelektualci. Vsako leto poleti je v visokogorskem Stržišču sedem tednov duhovnih vaj za mladino. V vsakem tednu pa je nad sto mladih... Vinko Koba...

V Delu so objavili reportaži iz Baške grape, v akteri Stržišča niti omenili niso. Verjetno iz nevednosti. Ali celo zaradi samocenzure? Zato sem uredništvu Dela pisal pismo in v njem opozoril na pomanjkljivost. Objavili ga niso. Seveda ne. Delo kritike na svoj račun v pismih ne objavlja, v koš pa meče tudi veliko večino pisem, ki niso v skladu s slovensko svetovnonazorsko doktrino takoimenovanih levičarjev. Pozabljeni del pozabljene Baške grape V Sobotni prilogi je bila objavljena odlična reportaža Rekviem za Baško grapo Jaroslava Jankoviča. Prav z užitkom sem jo prebral. Rad bi dodal le kamenček v mozaik. Izleda namreč, da avtor ni obiskal župnika v Podbrdu, ki bi mu znal veliko povedati o Baški grapi, rojstvih, pogrebih ipd. Povedal pa bi mu tudi za vasico Stržišče, ki je najbolj obiskana točka v vsej dolini. Vsako leto se namreč že desetletja v Dom duhovnosti zgrinjajo množice mladih. Vsako leto jih pride več kot 500, ki v vasici pod Črno prstjo preživijo duhovn...

Vsa Slovenija bi se morala začeti zavedati bogate istrske kulture, meni Nadja Rojac, Istranka, ki živi v Trstu. Prepričana je, da bi se otroci v šoli morali učiti tudi glagolice, ki je bila v slovenski Istri živa še pred dobrim stoletjem. “Če nimaš trdnih korenin, lahko kmalu izgineš v morju multikulturnosti,” opozarja Rojčeva, mentorica študijskega krožka Beseda slovenske Istre . Šestnajsto leto že teče, kar je sociologinja Leda Dobrinja v svoji Hiši od ćiuda v Loparju ustanovila študijski krožek Beseda slovenske Istre. To je bilo kmalu po osamosvojitvi Slovenije, ko se je v Istri začela tretja renesansa, kot je to imenoval pisatelj Boris Pahor . Zakaj je nastal krožek, smo povprašali mentorico krožka, tržaško Slovenko Nadjo Rojac . Kaj se je zgodilo, da ste začeli brskati po preteklosti Istre? “Leda Dobrinja je v prvi številki glasila Brazde s trmuna napisala: 'V Istri, ki je bila predolgo prezrta in zanikana, se poraja potreba, da se najde, vidi in otiplje. Da ...