Mwoja besejda

Franc Možina je na dan bendime že zgodaj pred svojo hišo v Dobravljah na Vipavskem, kjer sprejema trgače. Pod slamnatim klobukom prešeren nasmeh, v rokah pa fouč (kosir).  Nekdanji politični zapornik je đe danes - kot že priimek pove - pravi možina. Kmet Franc Možina, ki bo v teh septembrskih dneh praznoval 90. rojstni dan, dokazuje, da so stari Latinci imeli prav, ko so rekli Nomen est omen. Izrek, ki ga težko prevedemo v treh besedah, namreč trdi, da ime pokaže človekovo nrav. Beseda »možina« pomeni v slovanskih jezikih starešina. V sodobni slovenščini pa velikega in močnega moškega, pa tudi takega, ki zna uveljaviti svoje mnenje. V drugih slovanskih jezikih pa najdemo izraz tudi v pomenu starešine Lahko si predstavljamo, da je Francov daljni prednik, ki so mu nadeli priimek Možina, bil bodisi krepke rasti bodisi je rad moževal, kot se je nekoč reklo modrovanju ali resnemu moškemu pogovoru. Za Franca Možino, vedno zanimivega sogovornika, velja oboje. Mogoče je zato tudi njegovo vino …

V Sloveniji, kjer je svobodo izražanjaščiti ustava, novinarjivsak dan doživljajo pritiske, da pišejo tako, kot je po volji šefom. Prave cenzure in cenzorskih posegov je razmeroma malo, saj velikokrat sploh ni potrebna. Pred cenzuro namreč vse delo opravi samocenzura.
O samocenzuri novinarje ne govorijo radi. Najbolj zaradi strahu pred uredniki, a tudi zato, ker se s plašnicami lažje živi. Zato mnogi samocenzuro poimenujejo kar - uredniška politika.
Uredniška politika svetovnonazorsko opredeljenih medijev nikakor ni samocenzura. Če tednik Družina kot eden redkih slovenskih medijev odkrito pove, da je slovenski katoliški tednik, je logično, da objavlja vsebino, ki je slovenska in katoliška. Velika večina slovenskih medijev pa svoje uredniške politike ne razkrije na glas. Posebej dnevniki pa se oglašujejo kot pluralni in nepolitični. Največji resni dnevnik Delo je imel nekoč na naslovnici zapisano, da je glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), potem se je prelevil v samosto…

V najznamenitejši hiši v Divači, Škrateljnovi domačiji, je živela družina Truhlar z osmimi otroki. Zadnji med njimi, Vladimir, ki se je rodil pred točno 100 leti, je dosegel svetovno slavo kot predavatelj na rimski Gregoriani. Zavzemal se je za demokratični duh v Cerkvi. Filozof, teolog in pesnik dr. Vladimir Truhlar se je rodil v družini železničarja češkega rodu Františka Truhlarja in Marije Malnerič, hčere divaškega župana. Njun osmi otrok Vladimir je na svet privekal 3. septembra 1912 v Gorici, kamor je bil prestavljen oče železničar. Družina pa se je morala tako kot mnoge druge primorske družine že kmalu ponovno seliti zaradi Soške fronte, tokrat na Jesenice.  Vladimir Truhlar je študij začel na ljubljanski Teološki fakulteti, doktoriral pa na sloviti univerzi Gregoriana v Rimu, kjer je bil tudi posvečen v duhovnika (1939). Nato je vstopil v jezuitski red in za skoraj četrt stoletja postal profesor na Gregoriani. Pisal je v latinščini, njegova dela pa so doživela številne prevod…