Mwoja besejda

Šagra septembra 2016 Istrska vasica Manžan je v letih po drugi svetovni vojni iz starega jedra vasi izgubila skoraj vse prebivalce. Mnogi so se preselili v nove hiše v bližino glavne ceste proti Kopru. V vas pa so se priselili, tako kot tudi sicer v Slovensko Istro, ljudje od vsepovsod. Največ seveda iz hrvaške Istre in celinske Slovenije, veliko pa tudi iz Hrvaške in Bosne. Vas je bila del župnije Pomjan, kjer je pred pol stoletja služboval največji pesnik Slovenske Istre, duhovnik Alojz Kocjančič. Zaradi strme poti do Pomjana in nove ceste proti Kopru se je vas navezala na mesto.  Prefarali so ga Manžan so zato prefarali, kot bi rekli po domače, in ga pripojili stolni župniji v Kopru. Kolovozna pot do Pomjana, po kateri se je med drugo svetovno vojno peljal celo nemški vojaški tovornjak, se je spremenila v malodane planinsko pot – edina prevozna sredstva po njej so le še redka gorska kolesa in hrumeči športni motorji, ki vozijo po ilegalni gozdni motokros progi. Spa...

Carigrad: Bizanc Carigrad je edino velemesto na svetu, ki leži na dveh celinah. V zgodovini so ga oblikovale tri civilizacije in mu dale vsaka svoje ime: v antiki je bil Konstantinopel, v srednjem veku Bizanc, v novem veku Istanbul, po naše Carigrad. Na svidenje, Evropa, in dober dan, Azija, bi lahko rekli. In obratno. Očarljivo in romantično orientalsko mesto premore številne umetnine, ki jih večina turistov ne opazi. Carigrad je bil glavno mesto Vzhodnorimskega (Bizantinskega) cesarstva, ki je se je po propadu Rima obdržalo še tisoč let. To obdobje je zaznamovano z grško kulturo in vzhodnim krščanstvom. Veliko umetnin se je ohranilo do danes, tudi veliki zid in cerkev sv. Modrosti, ki ju poznamo tudi iz Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem. V turističnih vodnikih ni veliko zapisanega o tem obdobju in obiskovalec velikokrat dobi občutek o pretežno islamskem mestu. Razmeroma redki turisti se sprehodijo po nekdanji grški četrti Fener, kjer so v cerkvah (danes muzejih a...

V zimskih dneh, ko ima na Vipavskem burja mlade, je dolina pod Čavnom kot opustela. Vipavci ostajajo v hišah, saj vedo, da nima prevelikega smisla nastavljati se vetru, ki je v davnini premagal že večtisočglavo rimsko vojsko. Kjer je bilo leta 396 bojno polje, niso arheologi doslej našli še ničesar. Zato pa na tistem mestu danes stojita kamniti grobnici, ki sta bili izklesani že tri tisoč let pred samo bitko. Njuna osamljenost na zimski burji je še toliko bolj velika, če pomislimo, da si enako grobnico v londonskem Britanskem muzeju dnevno ogleda več tisoč ljudi. Lavrinov portret, ki ga hranijo njegovi vipavski sorodniki Hrovatini Vipava, ki slovi po rečnem izviru v obliki delte, treh gradovih in odličnemu vinu, pa hrani svojo najstarejši in po mnenju mnogih tudi največjo dragocenost na pokopališču. Gre za staroegipčanska sarkofaga, v katerih sta bila pokopana egipčanski princ Junmin in faraonov zaupnik Raver . Poleg teh dveh so arheologi našli še štiri take, ki jih danes hranij...

Avtodom, hišica na kolesih, ki smo jo še pred nekaj leti videli skoraj izključno v tujini, postaja vse bolj priljubljen. Omisliti si avtodom pa ne pomeni le izbiro za ta način preživljanja počitnic. To je način življenja. Sodobni nomadi potujejo v kombijih, preurejenih v prave potujoče hišice. Čeprav je cena avtodoma precej visoka, pa izkušnje lastnikov potrjujejo smotrnost nakupa. V Sloveniji še ni ljudi, ki bi, tako kot v Ameriki, namesto v stanovanju živeli v avtodomu. Vsaj naši sogovorniki, slovenski “avtodomarji”, ne poznajo še nikogar. Je pa že nekaj Slovencev, ki avtomobila nimajo več, oziroma imajo avtodom kot prvo svoje prvo vozilo. Avtodom je hišica s potujočim razgledom Na slovenskih cestah je potujočih hišic vsak dan več. Še pred petnajstimi leti pa ni bilo tako. Le redki so si ga lahko privoščili, nekateri navdušenci pa so si ga izdelali sami: bodisi tako, da so preuredili kombi, bodisi tako, da so počitniško prikolico postavili na tovornjak. Na vrhu črnogo...

Slovenija je pri vpisovanju svojih znamenitosti na seznam svetovne dediščine precej počasna. Vpis Škocjanskih jam izpred četrt stoletja je še vedno edini, če zanemarimo, da se je Slovenija pridružila Švici, ki je v sklop alpskih kolišč uvrstila tudi Ljubljansko barje. Možnih predlogov za nove vpise pa je še, posebej na Primorskem, kar nekaj. Trenutno pa na ministrstvu za izobraževanje, znanost kulturo in šport pripravljajo le tri projekte: Idrija, Dinarski kras in Plečnikova arhitektura. Slovenija ima še vedno samo dva vpisa na seznamu svetovne dediščine Unesca: Škocjanske jame (1986) in prazgodovinsko kolišče Ljubljansko barje v okviru alpskih kolišč (2011). Pred tremi desetletji, ko je nalogo, naj vsaka republika takratne Jugoslavije pripravi projekt za en vpis na seznam Unesca dal partijski vrh v Beogradu, so v Ljubljani razmišljali v treh smereh. Vsi trije predlogi so bili v celoti ali delno na Primorskem: Notranjski trikotnik (Planinsko polje-Cerkniško jezero-Postojnska jam...