Mwoja besejda

V Ajdovščini ob avtocesti so danes ugledali luč sveta oglasi Zavoda živim, ki so v Ljubljani doživeli grobo cenzuro. Poteptana je bila ustavna kategorija svoboda govora. Poteptana je bila svoboda tržnega gospodarstva, ravno tako zaščitena z ustavo.

Po sporni odstranitvi plačanih oglasov na ljubljanskih mestnih avtobusih samo zato, ker se ljubljanska in slovenska oblast ne strinjata z vsebino, se je odzval znanstvenik in podjetnik dr. Aleš Štrancar. Zavodu Živim, ki je doživel brezobzirno cenzuro, kakršne svobodni svet ne pozna, je napisal naslednje pismo: "Spoštovani, oglas na ljubljanskih mestnih avtobusih, ki so Vam ga prepovedali, bi radi vrteli na naši stavbi 2 meseca (brezplačno), slika spodaj.Lahko, prosim, uredite vse tehnične podrobnosti z vodjo našega marketinga, če se seveda z zadevo strinjate. Hvala in lep dan, Aleš Štrancar" Ajdovski direktor mednarodnega podjetja je tako pokazal, da je svoboda izražanja nad samovoljo župana Zorana Jankovića, ki svojo ozko ideologijo …

Tu so oddaje Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost v četrtek, 17. januarja ob 19.15. Hvala za vse komentarje in delitve teh informacij. Samo državljani lahko s širjenjem pravih informacij po spletu naredimo kaj zoper medijsko enoumje v državi.

Atentat na Ivana Krambergerja na sodišču ni bil pojasnjen. Z današnje perspektive pa je tudi jasno, da so v ozadju bili naročniki, ki so tudi s tem umorom utemeljili globoko državo. Zakaj? Ker je bil edini demokratični politik v zgodovini neodvisne Slovenije, ki je močno pobiral tudi volilce levice.
(Faktor 228, v četrtek, 17. januarja ob 19.15 na TV3, O umoru predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja)

100 dni vlade. Šarec pravi, da ni še nič mogel narediti. Je pa močno posegel v medijsko svobodo. Z novim letom bo začel delati, je napovedal. Kaj se nam torej šele obeta, prepoved opozicije Slovenija od leta 1990 do danes še ni bila tako blizu totalitarizmu, saj se je začelo drastično omejevati …

Včeraj so mediji povsem na robu objavili, da se je Slovenija spet zadolžila. Ves proračunski presežek in denar od prodane NLB namreč nista bila dovolj, da bi lahko plačali tekoče kredite. Zato, da bo država odplačala kredite, bo zdaj vzela kredit.  Milijardo in pol evrov. Ogromen znesek: celoletni proračun, ki vzdržuje zdravstvo, šolstvo ceste itd, znaša 30 milijard.
1500 milijonov evrov samo zato, da z novim kreditom poplačaš kredit. To pomeni, da je vlada Marjana Šarca samo včeraj mojo družino zadolžila za 5250 evrov. Ali drugače povedano: Vas spoštovani bralec ali bralka, je vlada včeraj zadolžila za 750 evrov. Kdaj in kako Vam jih bo vzela iz žepa, boste kmalu opazili.
Takšna je torej politika Marjana Šarca, opisana preprosto, da jo razume tudi teleban. Povedano hudomušno, kakopak. Žal pa naslov nima samo enega pomena, parodije na odlične rumene knjige, ki na preprost način opisujejo zapletene stvari (Internet za telebane, denimo). V naši državi se mediji resnično obnašajo tako, kot…

Takšnega silvestrovanja pa še ne. Ne le zaradi odlične večerje moje drage in prazničnega družinskega vzdušja ob božičnem drevesu, ampak predvsem zaradi prvih minut novega leta.
Iz naše hiše se vidi kar lep kos koprske in tržaške okolice, ki je opolnoči zagorela. Eksplodirala. Zažarela. Pravzaprav niti ne vem, s katerim izrazom bi opisal pogled na množico ognjemetov, posejanih po novoletnem nebu. Pojav ožarjene noči je bil precej dolg. Tudi kakšnih dvajset minut po polnoči je bilo istočasno v zraku vsaj kakšnih ducat živobarvnih pirotehničnih okraskov. Celo naš Ljubljančan, ki tako rad preganja mularijo in zaradi petard klicari policijo, je imel svoj ognjemet. Blagostanje Kaj je vzrok, da ljudje v nekaj minutah poženemo v zrak tako množico svetlečih petard? Očitno je recesije konec. Take zadevščine so namreč veliko predrage, da bi si jih privoščili v deželi, kjer naj bi bili ljudje lačni. Juhu! Za konec recesije bi si tudi sam kupil petardo. No, ja, verjetno niso vsi enakega mnenja. Več…

Dragi Miklavž,
Oprosti, da te imenujem s tvojim prvotnim imenom, ki si si ga ob selitvi z ZDA spremenil. Res je sicer, da gre samo za okrajšavo iz Nicholas v Claus. In res je tudi, da so si zate povsem novo ime izmislili pravzaprav Slovenci. Če bi to storili Marsovci, ki nič ne vedo, bi razumel. Slovenci pa so tvoje ime in identiteto pozanli, zato ne vem, zakaj so tvoje ime "prevedli" iz Santa Claus v Božiček.
No, kakorkoli že. Ker v Ameriki darila nosiš nekaj tednov kasneje kot v Evropi, sem se spomnil, da ti lahko pri ljudeh, ki imajo vse, in jih ne moreš več z nobenim darilom presenetiti, pomagam. Z novo idejo za darilo, ki ga velika večina nima. Rodovnik.
Ne misli, da gre samo za komercialo. Pred dnevi smo pri maši za evangelij brali Jezusov rodovnik. Tak velik pomen dajemu rodovniku, ki v bistvu sploh ni resničen, saj je bil sv. Jožef Jezusov krušni, ne pa biološki oče! Torej je prav, da damo pomen tudi svojemu lastnemu, resničnemu in zgodovinsko dokazljivemu rodovniku.
…

Franc Bole je
Prejemnik Častnega priznanja Boruta Meška 2018 za življenjsko delo
Obrazložitev V Sloveniji bi težko našli človeka, ki je toliko naredil in žrtvoval za svobodo medijev kot Franc Bole. Da je njegovo delo v medijih pomembno za propad diktature in nacionalno osamosvojitev mu je nenazadnje priznala tudi slovenska država, ko je iz rok predsednika republike prejel red za zasluge. Duhovnik Franc Bole je bil rojen v času fašizma in v šoli ni imel niti ene same ure slovenskega jezika. Po študiju na ljubljanski Teološki fakulteti in duhovniškem posvečenju je v Postojni ustanovil revijo Ognjišče. Medžupnijsko glasilo je hitro postalo najbolj bran slovenski mesečnik, pa čeprav so oblasti Boleta in njegove sodelavce poskušale na vse načine onemogočiti. Tajna policija je ustvarjalce Ognjišča budno spremljala. »Zmanjkalo« je tudi papirja za tisk. Boletu so za tri leta odvzeli tudi potni list: v demokratični in svobodni tujini je namreč vedno dobil ogromno idej, ki jih je uvajal tostran ž…

Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) bo Častna priznanja Boruta Meška za leto 2018 podelilo v sredo, 19. decembra ob 17. uri v dvorani Slovenske matice na Kongresnem trgu 8 v Ljubljani. Slovesnost je odprta za javnost. Podelitev je vsako leto decembra zaradi Svetovnega dneva človekovih pravic in v spomin na dan, ko so hudo bolnega novinarja Boruta Meška vrgli iz službe v Slovenski tiskovni agenciji (STA). Častna priznanja podeljuje odbor za priznanja Združenja novinarjev in publicistov od leta 2011 naprej. Lani sta meškovo priznanje za življenjsko delo dobila akademik Alojz Rebula in dr. Zora Tavčar, predlani pa akademik Boris Pahor. Pred njimi pa še: dr. Marko Kremžar, Milan Gregorič, Justin Stanovnik in Viktor Blažič.  Odbor za priznanja je med nominiranci izbiral prejšnji teden. Imena bodo prvič objavljena šele na podelitvi. Na tem blogu bodo imena skupaj z utemeljitvami objavljena 19. decembra ob 18. uri.

Proces se je začel že davno. Ne šele po drugi svetovni vojni ali v zadnjih desetletjih. Invazija feminizma in obabljenih moških se je pričela že veliko prej.
Fran Levstik je leta 1858, pred 160 leti napisal: »Kar so se obabili možje, je vsaka baba neumna, katera se omoži.« Besede je položil v usta nemške cesarice v zgodbi Martin Krpan, ki je to izrekla v času turškega obleganja Dunaja. To pa je bilo leta 1683. Pred 335 leti. Citat iz Krpana bo zaradi ”politične korektnosti” in ”enakopravnosti” bržkone kmalu izginil iz knjige, zato si ga velja zapomniti. Tovrstna ”pravoverna” cenzura otroške literature, ki je bila zelo pogosta v rajnkem komunizmu, namreč tudi po letu 1990 ni izginila. Širjenje ideologije skozi mladinsko literaturo je pač lastno vsem ideologijam, tako odkritim (fašizem in komunizem), kot prihuljenim (feminizem in genderizem). Nadaljevanje kolumne: KLIK Debato na to temo pa bova imela s Sonjo Lokar na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani: KLIK

Pred leti sem obesil novinarstvo na klin. Velikokrat me ljudje vprašajo, zakaj. Zaradi mobinga, cenzure in zaprtega medijskega prostora. Sedaj tu in tam napišem kak članek. Živim pa od izdelovanja družinskih dreves.
Napisal bi več, a medijskega prostora ni. Ali pa so honorarji smešno nizki. Zato sem hvaležen Novemu Glasu, Domovini in Vipavski, ki imajo vedno odprta vrata.
Septembra sem napisal prvo ponudbo nekemu mediju, da bi zanje pisal tedensko kolumno. A so se zahvalili. Do pogovora o višini honorarja sploh nismo prišli. Zato nisem uspel niti povedati, da sem pripravljen honorar vezati na branost kolumne. Honorar naj bo dober le, če bo kolumna dobro brana.
Potem se je zgodba ponovila še pet (5) krat. Zdaj bom poslal ponudbo sedmemu mediju. Priznam, da nisem optimist, he, he.