Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na september, 2010

Boris Pahor poziva k spremembi himne

Pisatelj Boris Pahor je že večkrat pozval k spremembi besedila slovenske himne, saj gre za edino himno na svetu, ki ne poje o svojemu narodu in državi. V nedeljo mu je na forumu Draga na Opčinah pritegnil tudi Drago Jančar. Slovenija je namreč edina država, ki v himni slavi druge narode, svojega pa niti ne omenja. Slavni pisatelj, ki so ga Slovenci zares začeli ceniti šele v zadnjih letih, Boris Pahor , je v zadnjem mesecu vsaj trikrat javno omenil problem, da v slovenski himni ni Slovencev. Običajno je to navedel kot dokaz, da Slovenci sebe ne cenijo. Poudaril je tudi, da Slovenci državno zastavo uporabljajo le za navijanje na nogometnih tekmah, za nacionalne praznike pa je ne izobešajo. “Če še po dvajsetih letih Slovenci ne čutijo potrebe ob državnem prazniku izobesiti zastavo, kje je potem narodova zavest,“ se je vprašal na praznovanju svojega 97. rojstnega dne. Ne gre za nacionalizem, ampak za narodno zavest ali “naraven in pozitiven občutek pripadnosti nekemu narodu“ , pojasnjuje

Govor Borisa Pahorja v Štanjelu

Objavljan neavtoriziran govor pisatelja Borisa Pahorja v Štanjelu na spominski slovesnosti evropskega dneva žrtev totalitarizmov 23. avgusta 2010. Zapis objavljam, ker so mediji precej površno spremljali dogodek, nekateri pa povsem prezrli. Tino Mamić   "Spoštovani pričujoči, rekel bi, da bi se moral čutiti počaščen ob vabilu, da spregovorim o totalitarizmu XX. stoletja, a priznam, da mi je nerodno, ker o teh velikih nesrečah za človeški svet bolj ali manj poudarjeno govorim in pišem ves povojni čas. Začenši z revijo Zaliv, ki sem jo z ženino pomočjo izdajal 24 let. Takrat je šlo za odklon komunistične vladavine, za zavzemanje za svobodo, ker smo po junaškem boju za svobodo doživeli nesvobodo in celo novo podložništvo. A bil je obenem upor proti povojnemu nadaljevanju fašistične mentalitete v razmerju do slovenskega prebivalstva v italijanski republiki. Bil je hkrati opomin, naj ne bodo pozabljena nemška taborišča, kjer je postalo pepel dobrih treh milijonov političnih