Objavljan neavtoriziran govor pisatelja Borisa Pahorja v Štanjelu na spominski slovesnosti evropskega dneva žrtev totalitarizmov 23. avgusta 2010.
Zapis objavljam, ker so mediji precej površno spremljali dogodek, nekateri pa povsem prezrli.
Tino Mamić
"Spoštovani pričujoči,
rekel bi, da bi se moral čutiti počaščen ob vabilu, da spregovorim o totalitarizmu XX. stoletja, a priznam, da mi je nerodno, ker o teh velikih nesrečah za človeški svet bolj ali manj poudarjeno govorim in pišem ves povojni čas. Začenši z revijo Zaliv, ki sem jo z ženino pomočjo izdajal 24 let. Takrat je šlo za odklon komunistične vladavine, za zavzemanje za svobodo, ker smo po junaškem boju za svobodo doživeli nesvobodo in celo novo podložništvo. A bil je obenem upor proti povojnemu nadaljevanju fašistične mentalitete v razmerju do slovenskega prebivalstva v italijanski republiki. Bil je hkrati opomin, naj ne bodo pozabljena nemška taborišča, kjer je postalo pepel dobrih treh milijonov političnih deportirancev, to je tako imenovanih rdečih trikotnikov, opozicije proti nacizmu v skoraj vseh evropskih narodih skupaj s slovenskim. Prav tako je bil govor o fašističnih taboriščih, kjer so, kot v znani pesmi priča pesnik Igor Gruden, celo skrili v slamo, na kateri so spali, mrtvega tovariša, da so naslednjega dne prejeli njegovo porcijo kruha. In tako je tam tudi mati skrila mrtvega otroka.
0 vsem tem kompleksu sem v imenu pozabljenih in prezrtih mrtvih nastopil večkrat na Slovenskem in zadnji dve leti v 160. mestih v srednjem in severnem delu italijanske republike.
Zato danes namreč moja zadrega, ker se sprašujem, čemu je vse to ponavljanje služilo. Lahko bi rekel, da sem zadoščen, ker sem imel na tisoče tudi mladih poslušalcev, a vtis imam, da se je človeška družba tako izmaličila, da se je na tako imenovano zlo, naj bo moralno, socialno ali politično tako navadila, da jemlje današnji nastali trend kot nekaj normalnega.
To drži seveda tozdi za slovensko dražbo, ki je izgubila pravo vrednotenje svoje zgodovine in svoje bližje preteklosti, izgubila zavest, da smo kot številčno skromno prebivalstvo v razmerju do drugih res neizmerno drago plačali preizkušnje, ki so nam jih naprtili vsi trije totalitarizmi prejšnjega stoletja. In če dobro premislimo, kakšno je bilo prestano hudo, potem lahko rečemo, da nam je najbolj stregel po življenju fašizem.
Zato je torej tukaj moja naloga, da spet navedem to, kar sem že drugje in o čemer govori jutri Il Corriere delta Sere, ki mi je - in nam je tako naklonjen, da objavi napoved izida v italijanščini knjige, kateri sem dal naslov Trg Oberdan in se v nji bavim s črno diktaturo.
Morebiti kdo poreče, da pretiravam, ko ob nacističnem zlu dajem prvo mesto črni diktaturi, vendar je treba vzeti v poštev resnico, da je nacizem imel opraviti z nami kot z odraslimi ljudmi, medtem ko se je fašizem lotil naših otrok v vrtcu in potom v osnovni šoli, kjer je majhno bitje, če ni znalo hitro postati italijansko čuteče, doživljalo razne kazni, od udarcev s črtalom po prstnih členkih, klečanja na morski soli do pljuncev v usta učitelja Sottosantija v Vrhpolju. Res da so družine nastoplale s protstrupom narodne zavesti, vendar si lahko predstavljamo, koliko krat je bil trud zaman in koliko naših mladih je bilo za nas odpisanih.
Na mizi imam, ko to pišem, delo znanstvenika, trikratnega doktorja iz Benetk, ki se imenuje Miro Tasso, delo z naslovom Onomasticido, kar je v našem jeziku Imenocid, umor jezikov. Prosi me, da bi napisal kratko spremno besedo. Na podlagi raznih raziskav je namreč ugotovil, da je Mussolinijev režim z dekretom spremenil v italijansko obliko 2141 priimkov, tako, da je na podlagi še drugih raziskav ugotovil, da je bilo v tržaški provinci več kot 50.000 priimkov poitalijančenih.
Ne gre za prvo obravnavo tega vprašanja, že glasbenik Ubald Vrabec je v Zalivu našteval imena, potem publicist p. Parpvel in slovenski avtorji, a zdaj imam na mizi spisek z navedbo enega za drugim po vrsti 2141 priimkov, ki so, kot je takrat pisalo, spet dobili prvotno italijansko obliko.
Nekako je videti, kot da omenjam antropološko, sociološko, psihološko zadevo, namesto, da bi štel ječe, procese, streljanja. In je res, vendar ali ni absurdno, da smo na tako ponižanje, zaničevanje pozabili, namesto da bi oskrumbo človeškega dostojanstva dali pred sodišče za človekove pravice? Saj bi jih lahko dali tudi zdaj, takšni zločini namreč ne zastarajo. Kako se torej čutimo Evropejci 21. stoletja?
Tako smo se navadili na sprejemanje in na potuhnjenost, kot se, na primer, spominjamo in počastimo spomin na osvobodilni boj, puščamo pa ob strani Tigrovce, ki so pripravljali pravo vstajo, kot priča Borut Rutar na podlagi prevedenih zapiskov pričevanj zapornikov v delu Iz primorske epopeje, Mirko Brovč in narodna vstaja v letih 1938-1941. To je leta velikega procesa, ko je fašizem že zasedel del Slovenije, od koder so pripeljali na proces v Trst prof. Lavra Čermelja, znanstvenika, ki je že leta 1937 v angleščini in potem v francoščini prikazal Evropi fašizem pri nas v Julijski krajini. Proces leta 1941, ko je nastajala Italijanska provinca Ljubljana s 350.000 prebivalci od katerih jih je 30.000 moralo v taborišča Rad, Gonars, Visko, Chiesa, Nuova, Renicci in še nekatera. In ker, je v Gorici Mussolini besen zakričal, naj uničijo vse samce tega prekletega plemena, so kriminalni generali to tudi počeli, tako da je število žrtev 13.000, od katerih 3.000 talcev. Njih se lepo spominja in navaja števila vojaški kaplan Pietro Bignoli v knjigi Santa messa per i miei fucilati, Sveta meča za moje ustreljene. Če k temu dodamo 12.773 uničenih hiš in 8.850 poškodovanih ter vzamemo v poštev več milijardno imetje uničeno na Primorskem, dobimo potrdilo na trditev, da je bil od vseh treh evropskih kug (La peste Camusmu) za nas najhujša fašizem.
0 tem sem poročal v knjigi, ki mi jo je predlagala italijanska pomembna založba, zato mi ostaja še zahteva glede slovenskega sveta. Rekel bi, da kot humanist in pisatelj pričakujem, da bo slovenska oblast zahtevala javno potrditev in veljavnost Poročila slovenske italijanske zgodovinsko kulturne komisije o slovensko-italijanskih odnosih l880-1961. Poročilo je potrebovalo 7 let nosečnosti, a je bilo podpisano soglasno. Omenjeno poročilo, naj pride v šole, kot sta v podobnem primeru storila Francija in Nemčija. Seveda bi taki objavi prej ali slej sledil nastop predstavnikov obeh držav. Ali pa bi se nastop dogodil pred objavo.
A po mojem je še bolj pomembno, da slovenska mladina spozna iz knjig vso preteklo zgodovino, medvojno in tudi predvojno, to se pravi tudi usodo Primorske, ker o tem vlada nestrinjanje, ignoranca. Seveda je skoraj preveč kaj takega zahtevati tam, kjer državna zavest prihaja na dan pri nogometnih tekmah, ni pa zastav ob državnih praznikih ali pa se prenaša na pet let slovesno praznovanje priključitve Primorske. Nič čudnega seveda, če sama državna himna ne omenja, da gre za Slovence. Prešeren se namreč zelo jasno vpraša: "Komu najpred veselo zdravljico, bratje, č'mo zapet'?" In prav tako jasno odgovori: "Bog živi našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!“
Dvakrat sem pital Društvu slovenskih pisateljev, naj pošlje v poslansko zbornico predlog, da bi se besedilo himne glasilo:
Bog našo nam deželo,
B živi ves slovenski svet.
Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat' dan
da, koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan!
Prejel sem odgovor, da ni mogoče predlagati takšne spremembe, ker bi bile težave tudi glede glasbe. Ne vem, rekel bi, da je v bistvu vprašanja zavesti, ki je v času prejšnjega režima v Sloveniji ni smelo poudariti. To se pravi, da narod, ki je bil stoletja odvisen od nemškega sveta, v dveh Jugoslavijah manjšina in ki ima zdaj kot država, troje sestavnih delov svoje zgodovine in svoje kulture zunaj svojih mej, v svoji himni zanika, proti svojemu pesniškemu geniju, svoj obstoj in kot anonimnež hvali dobro sosedstvo!
Dobro, sam bom predlagal Državnemu zboru, a morala bi me podpreti ljudska zavest, ki razlikuje narodni princip od nacionalizma.
Ker to žal je na Slovenskem, tudi zunaj države, še problem. A v državi bi bil že skrajni čas, da se ta zadeva reši posebno v zvezi z mladino. In če gospodje profesorji, ki so bili šolani v Kardeljevem internacionalizmu, ne marajo obravnavati problema, naj nas povabijo, ker bomo radi v podarjeni uri razložili, da je narodna zavest naravna in pozitivna, ker je proti individualizmu in za sožitje, medtem ko je nacionalizem ošabna samozavest o svoji veličini in omalovaževanju drugih. To je nekoč že ugotavljal Kafka, ko je zapisal, da je "Narodno gibanje odpor proti grobemu vmešavanju.
civilizacije".
Taka, nova civilizacija naj bi bila tista, ki jo prinaša globalizem, kar pa je v resnici deloma novi totalitarizem, dominacija kapitala, bank in borz. Totalitarizem, ki nima svojega sedeža, kot so jih imeli tisti 20. stoletja, ta ima svoj sedež povsod, tako da, ko se pri svojih kalkulacijah ušteje, nastaja totalna tudi kriza.
Seveda tudi o tem pogubnem svetovnem zlu bi morali biti mladi poučeni, saj bi morali kot ustvarjalci novega sožitja poskrbeti, da vi globalizem na pokopal vrednot, brez katerih bi svet postal pošastna banalna puščava.
A to je problematika, ki naj se je loti kdo drug, rekel bom samo, da bo reševanje ekonomsko-socialnega vprašanja težavno, ker so komunisti skoraj pokopali idejo socialne družbe s svojo diktaturo, tajno policijo in taborišči. In niso vzeli v poštev narodnega vprašanja, kot je že prva
povojna leta ugotovil Nobelov nagrajenec Alber Camus v svoji knjigi Uporni človek. Prav nič ne bo lahko vse reorganizirati v demokratičnem ključu.
Rad pa bi sklenil z besedo o naši ožji domovini Primorski. Ne gre za nikakršen lokal - patriotizem, vendar je le res, da smo mediteranski ljudje na kraški zemlji s teranom in oljkami in z morjem pred
pragom ali vsaj v bližini. Čisto po nepotrebnem se je vse življenje državnega slovenstva usmerilo v Koperščino in opustilo vsakršno zanimanje za kraško tržaški del od nekdaj povezanega na tržaško mesto.
To je dvakratni nesmisel, ki ga bo treba odpraviti, v prvi vrsti, ker se bo v prihodnosti Trst spet uveljavil in zaledje bo moralo biti zraven, slovenski ljudje pa smo Trstu ne samo zraven, ampak v njem,zato je dodatni nesmisel nas nekako izločevati iz slovenske usode.
A to, kar je zdaj nujno, je težiti k temu, da bo kraški svet obdržal svojo identiteto takšno, kakršno si jo v preteklosti pridobil.
Ker nas oblast ob vstopu v Združeno Evropo ni zaščitila, kot je na primer Danska, glede novih naselitev, smo dolžni sami, s pomočjo gospodov županov in medijev, da varujemo naš življenjski prostor in z njim našo kulturo in naš jezik.
V tem ni nič neprijateljskega do naših sosedov , kot mediteranci smo bili zmeraj odprti in prijateljski, dokler se ni uveljavilo zaničevanje, poniževanj ter ovzem človečanskih pravic. V takšni luči nas danes sprejema evropski človek. Zato smo navsezadnje la lahko ponosni."
Zapis objavljam, ker so mediji precej površno spremljali dogodek, nekateri pa povsem prezrli.
Tino Mamić
"Spoštovani pričujoči,
rekel bi, da bi se moral čutiti počaščen ob vabilu, da spregovorim o totalitarizmu XX. stoletja, a priznam, da mi je nerodno, ker o teh velikih nesrečah za človeški svet bolj ali manj poudarjeno govorim in pišem ves povojni čas. Začenši z revijo Zaliv, ki sem jo z ženino pomočjo izdajal 24 let. Takrat je šlo za odklon komunistične vladavine, za zavzemanje za svobodo, ker smo po junaškem boju za svobodo doživeli nesvobodo in celo novo podložništvo. A bil je obenem upor proti povojnemu nadaljevanju fašistične mentalitete v razmerju do slovenskega prebivalstva v italijanski republiki. Bil je hkrati opomin, naj ne bodo pozabljena nemška taborišča, kjer je postalo pepel dobrih treh milijonov političnih deportirancev, to je tako imenovanih rdečih trikotnikov, opozicije proti nacizmu v skoraj vseh evropskih narodih skupaj s slovenskim. Prav tako je bil govor o fašističnih taboriščih, kjer so, kot v znani pesmi priča pesnik Igor Gruden, celo skrili v slamo, na kateri so spali, mrtvega tovariša, da so naslednjega dne prejeli njegovo porcijo kruha. In tako je tam tudi mati skrila mrtvega otroka.
0 vsem tem kompleksu sem v imenu pozabljenih in prezrtih mrtvih nastopil večkrat na Slovenskem in zadnji dve leti v 160. mestih v srednjem in severnem delu italijanske republike.
Zato danes namreč moja zadrega, ker se sprašujem, čemu je vse to ponavljanje služilo. Lahko bi rekel, da sem zadoščen, ker sem imel na tisoče tudi mladih poslušalcev, a vtis imam, da se je človeška družba tako izmaličila, da se je na tako imenovano zlo, naj bo moralno, socialno ali politično tako navadila, da jemlje današnji nastali trend kot nekaj normalnega.
To drži seveda tozdi za slovensko dražbo, ki je izgubila pravo vrednotenje svoje zgodovine in svoje bližje preteklosti, izgubila zavest, da smo kot številčno skromno prebivalstvo v razmerju do drugih res neizmerno drago plačali preizkušnje, ki so nam jih naprtili vsi trije totalitarizmi prejšnjega stoletja. In če dobro premislimo, kakšno je bilo prestano hudo, potem lahko rečemo, da nam je najbolj stregel po življenju fašizem.
Zato je torej tukaj moja naloga, da spet navedem to, kar sem že drugje in o čemer govori jutri Il Corriere delta Sere, ki mi je - in nam je tako naklonjen, da objavi napoved izida v italijanščini knjige, kateri sem dal naslov Trg Oberdan in se v nji bavim s črno diktaturo.
Morebiti kdo poreče, da pretiravam, ko ob nacističnem zlu dajem prvo mesto črni diktaturi, vendar je treba vzeti v poštev resnico, da je nacizem imel opraviti z nami kot z odraslimi ljudmi, medtem ko se je fašizem lotil naših otrok v vrtcu in potom v osnovni šoli, kjer je majhno bitje, če ni znalo hitro postati italijansko čuteče, doživljalo razne kazni, od udarcev s črtalom po prstnih členkih, klečanja na morski soli do pljuncev v usta učitelja Sottosantija v Vrhpolju. Res da so družine nastoplale s protstrupom narodne zavesti, vendar si lahko predstavljamo, koliko krat je bil trud zaman in koliko naših mladih je bilo za nas odpisanih.
Na mizi imam, ko to pišem, delo znanstvenika, trikratnega doktorja iz Benetk, ki se imenuje Miro Tasso, delo z naslovom Onomasticido, kar je v našem jeziku Imenocid, umor jezikov. Prosi me, da bi napisal kratko spremno besedo. Na podlagi raznih raziskav je namreč ugotovil, da je Mussolinijev režim z dekretom spremenil v italijansko obliko 2141 priimkov, tako, da je na podlagi še drugih raziskav ugotovil, da je bilo v tržaški provinci več kot 50.000 priimkov poitalijančenih.
Ne gre za prvo obravnavo tega vprašanja, že glasbenik Ubald Vrabec je v Zalivu našteval imena, potem publicist p. Parpvel in slovenski avtorji, a zdaj imam na mizi spisek z navedbo enega za drugim po vrsti 2141 priimkov, ki so, kot je takrat pisalo, spet dobili prvotno italijansko obliko.
Nekako je videti, kot da omenjam antropološko, sociološko, psihološko zadevo, namesto, da bi štel ječe, procese, streljanja. In je res, vendar ali ni absurdno, da smo na tako ponižanje, zaničevanje pozabili, namesto da bi oskrumbo človeškega dostojanstva dali pred sodišče za človekove pravice? Saj bi jih lahko dali tudi zdaj, takšni zločini namreč ne zastarajo. Kako se torej čutimo Evropejci 21. stoletja?
Tako smo se navadili na sprejemanje in na potuhnjenost, kot se, na primer, spominjamo in počastimo spomin na osvobodilni boj, puščamo pa ob strani Tigrovce, ki so pripravljali pravo vstajo, kot priča Borut Rutar na podlagi prevedenih zapiskov pričevanj zapornikov v delu Iz primorske epopeje, Mirko Brovč in narodna vstaja v letih 1938-1941. To je leta velikega procesa, ko je fašizem že zasedel del Slovenije, od koder so pripeljali na proces v Trst prof. Lavra Čermelja, znanstvenika, ki je že leta 1937 v angleščini in potem v francoščini prikazal Evropi fašizem pri nas v Julijski krajini. Proces leta 1941, ko je nastajala Italijanska provinca Ljubljana s 350.000 prebivalci od katerih jih je 30.000 moralo v taborišča Rad, Gonars, Visko, Chiesa, Nuova, Renicci in še nekatera. In ker, je v Gorici Mussolini besen zakričal, naj uničijo vse samce tega prekletega plemena, so kriminalni generali to tudi počeli, tako da je število žrtev 13.000, od katerih 3.000 talcev. Njih se lepo spominja in navaja števila vojaški kaplan Pietro Bignoli v knjigi Santa messa per i miei fucilati, Sveta meča za moje ustreljene. Če k temu dodamo 12.773 uničenih hiš in 8.850 poškodovanih ter vzamemo v poštev več milijardno imetje uničeno na Primorskem, dobimo potrdilo na trditev, da je bil od vseh treh evropskih kug (La peste Camusmu) za nas najhujša fašizem.
0 tem sem poročal v knjigi, ki mi jo je predlagala italijanska pomembna založba, zato mi ostaja še zahteva glede slovenskega sveta. Rekel bi, da kot humanist in pisatelj pričakujem, da bo slovenska oblast zahtevala javno potrditev in veljavnost Poročila slovenske italijanske zgodovinsko kulturne komisije o slovensko-italijanskih odnosih l880-1961. Poročilo je potrebovalo 7 let nosečnosti, a je bilo podpisano soglasno. Omenjeno poročilo, naj pride v šole, kot sta v podobnem primeru storila Francija in Nemčija. Seveda bi taki objavi prej ali slej sledil nastop predstavnikov obeh držav. Ali pa bi se nastop dogodil pred objavo.
A po mojem je še bolj pomembno, da slovenska mladina spozna iz knjig vso preteklo zgodovino, medvojno in tudi predvojno, to se pravi tudi usodo Primorske, ker o tem vlada nestrinjanje, ignoranca. Seveda je skoraj preveč kaj takega zahtevati tam, kjer državna zavest prihaja na dan pri nogometnih tekmah, ni pa zastav ob državnih praznikih ali pa se prenaša na pet let slovesno praznovanje priključitve Primorske. Nič čudnega seveda, če sama državna himna ne omenja, da gre za Slovence. Prešeren se namreč zelo jasno vpraša: "Komu najpred veselo zdravljico, bratje, č'mo zapet'?" In prav tako jasno odgovori: "Bog živi našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!“
Dvakrat sem pital Društvu slovenskih pisateljev, naj pošlje v poslansko zbornico predlog, da bi se besedilo himne glasilo:
Bog našo nam deželo,
B živi ves slovenski svet.
Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat' dan
da, koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan!
Prejel sem odgovor, da ni mogoče predlagati takšne spremembe, ker bi bile težave tudi glede glasbe. Ne vem, rekel bi, da je v bistvu vprašanja zavesti, ki je v času prejšnjega režima v Sloveniji ni smelo poudariti. To se pravi, da narod, ki je bil stoletja odvisen od nemškega sveta, v dveh Jugoslavijah manjšina in ki ima zdaj kot država, troje sestavnih delov svoje zgodovine in svoje kulture zunaj svojih mej, v svoji himni zanika, proti svojemu pesniškemu geniju, svoj obstoj in kot anonimnež hvali dobro sosedstvo!
Dobro, sam bom predlagal Državnemu zboru, a morala bi me podpreti ljudska zavest, ki razlikuje narodni princip od nacionalizma.
Ker to žal je na Slovenskem, tudi zunaj države, še problem. A v državi bi bil že skrajni čas, da se ta zadeva reši posebno v zvezi z mladino. In če gospodje profesorji, ki so bili šolani v Kardeljevem internacionalizmu, ne marajo obravnavati problema, naj nas povabijo, ker bomo radi v podarjeni uri razložili, da je narodna zavest naravna in pozitivna, ker je proti individualizmu in za sožitje, medtem ko je nacionalizem ošabna samozavest o svoji veličini in omalovaževanju drugih. To je nekoč že ugotavljal Kafka, ko je zapisal, da je "Narodno gibanje odpor proti grobemu vmešavanju.
civilizacije".
Taka, nova civilizacija naj bi bila tista, ki jo prinaša globalizem, kar pa je v resnici deloma novi totalitarizem, dominacija kapitala, bank in borz. Totalitarizem, ki nima svojega sedeža, kot so jih imeli tisti 20. stoletja, ta ima svoj sedež povsod, tako da, ko se pri svojih kalkulacijah ušteje, nastaja totalna tudi kriza.
Seveda tudi o tem pogubnem svetovnem zlu bi morali biti mladi poučeni, saj bi morali kot ustvarjalci novega sožitja poskrbeti, da vi globalizem na pokopal vrednot, brez katerih bi svet postal pošastna banalna puščava.
A to je problematika, ki naj se je loti kdo drug, rekel bom samo, da bo reševanje ekonomsko-socialnega vprašanja težavno, ker so komunisti skoraj pokopali idejo socialne družbe s svojo diktaturo, tajno policijo in taborišči. In niso vzeli v poštev narodnega vprašanja, kot je že prva
povojna leta ugotovil Nobelov nagrajenec Alber Camus v svoji knjigi Uporni človek. Prav nič ne bo lahko vse reorganizirati v demokratičnem ključu.
Rad pa bi sklenil z besedo o naši ožji domovini Primorski. Ne gre za nikakršen lokal - patriotizem, vendar je le res, da smo mediteranski ljudje na kraški zemlji s teranom in oljkami in z morjem pred
pragom ali vsaj v bližini. Čisto po nepotrebnem se je vse življenje državnega slovenstva usmerilo v Koperščino in opustilo vsakršno zanimanje za kraško tržaški del od nekdaj povezanega na tržaško mesto.
To je dvakratni nesmisel, ki ga bo treba odpraviti, v prvi vrsti, ker se bo v prihodnosti Trst spet uveljavil in zaledje bo moralo biti zraven, slovenski ljudje pa smo Trstu ne samo zraven, ampak v njem,zato je dodatni nesmisel nas nekako izločevati iz slovenske usode.
A to, kar je zdaj nujno, je težiti k temu, da bo kraški svet obdržal svojo identiteto takšno, kakršno si jo v preteklosti pridobil.
Ker nas oblast ob vstopu v Združeno Evropo ni zaščitila, kot je na primer Danska, glede novih naselitev, smo dolžni sami, s pomočjo gospodov županov in medijev, da varujemo naš življenjski prostor in z njim našo kulturo in naš jezik.
V tem ni nič neprijateljskega do naših sosedov , kot mediteranci smo bili zmeraj odprti in prijateljski, dokler se ni uveljavilo zaničevanje, poniževanj ter ovzem človečanskih pravic. V takšni luči nas danes sprejema evropski človek. Zato smo navsezadnje la lahko ponosni."
Komentarji
Objavite komentar
Sprejeti bodo samo komentarji brez žalitev in s pravim podpisom (ime, priimek in kraj)