Preskoči na glavno vsebino

Kristjani so na robu. Prostovoljno.

Edini od treh predsedniških kandidatov z neoporečno politično zgodovino, brez afer in velikih napak, ki pa je vendarle dobil le četrtino glasov, je eden redkih slovenskih politikov, ki si je upal povedati, da je doživel poraz. 
Politiki se namreč vedno razglašajo za zmagovalce, tudi če dobijo samo desetino napovedanih glasov. Milan Zver je v slogu svoje kampanje, ko je svoja stališča izražal odkrito in brez izmikanja, po objavi volilnih rezultatov z dvignjeno glavo povedal, da je žalosten in da je to njegov osebni poraz. A s slednjim se ne bi strinjal. V naši državi lahko namreč strici iz ozadja kadarkoli na volilni plakat postavijo kogarkoli, a bo vseeno vedno dobil več kot četrtino glasov. V deželi, kjer so mediji skoraj v celoti naklonjeni levi politični opciji, je politična bitka nedemokratična, saj nimajo vsi kandidati enakih možnosti. Zato četrtina glasov desnosredinskemu predsedniškemu kandidatu ni kandidatov poraz, ampak poraz nacije. V nedeljo ni doživel poraza Milan Zver, ampak slovenska nacija. Več kot tretjina državljanov je volila človeka, ki za letalsko karto plača 90.000 evrov davkoplačevalskega denarja in podeljuje državna odlikovanja aktivnim nasprotnikom demokracije.
Dosmrtna ječa ni isto kot smrtna kazen
Sledi drugi krog odločanja. Veliko ožji izbor. Nekdanja komunista, ateista, ki sta v preteklosti podprla precej kristjanom sovražnih političnih odločitev. Kristjan lahko torej izbira le še manjše zlo. Pričakovati je torej, da bo udeležba kristjanov nižja. Tisti, ki ne vidijo razlike med dosmrtno ječo in smrtno kaznijo, bodo ostali doma.
Prav to razlikovanje pa postaja nov in zelo pomemben dejavnik slovenske politike. Slednjič se je slovenska levica, po 22 letih demokracije, ločila na dve struji. Na trdo in mehkejšo. Na skrajno levico in levico. Tega doslej ni bilo. Levica je vedno – v vseh pomembnih in ključnih trenutkih – držala skupaj kot monolit. Tega na demokratičnem političnem polu ni bilo nikoli: SLS je bila vedno bližje sredini kot SDS in NSi, na skrajni desnici pa je dolga leta kraljevala SNS. Vsaka pomladna stranka je bila demokratična in se je vedno samostojno odločala, medtem ko so levičarske stranke vključno z vsemi sateliti ubogale strice iz ozadja. Ali partijo, kot se je stricem iz ozadja reklo nekoč. In njihovim nečakom in vnukom (kot je slikovito dejal dr. Aleš Štrancar).
Slednjič razdeljena levica
Tokrat vse kaže, da se je vsaj Borut Pahor z nekaj somišljeniki otresel monolitnosti. To sicer še v sanjah ne pomeni, da bodo postali sredinska politična opcija. A vendar gre za neko bolj liberalno levico, ki bi nekoč utegnila napraviti celo to, kar je doslej povsem nepredstavljivo: da bi levičarska stranka šla v koalicijo z enako močno ali močnejšo desnosredinsko. 
Velika škoda pa je, da tokratne volitve znova niso prinesle prevetritve pri agencijah za ustvarjanje javnega mnenja. Največje slovenske agencije namreč še vedno bolj ustvarjajo kot beležijo javno mnenje. A še vedno se ni našel junak, ki bi zakričal, da je cesar nag. Razen ene so vse ankete kazale na zmago Danila Tuerka. To kaže, da je z merjenjem, ki je trdi levici vedno namerilo več kot pomladnikom, nekaj narobe. Zakaj se tega nihče strokovno ne loti? Anketa Dela je »izmerila«, da se bo volitev udeležilo najmanj 61 odstotkov volivcev, da bo Tuerk dobil 44, Pahor pa 31 odstotkov. In da Pahorju podpora še pada, Tuerku pa raste. Po takem fiasku bi pričakoval najprej opravičilo uredništva časnika, da je izbralo tako neverodostojno agencijo in objavilo tako zgrešeno anketo in napoved. Takoj zatem pa moral slediti odstop šefa agencije. A zgodilo se ni nič od tega. Še več. Ista agencija bo »merila« mnenje še naprej. Pa saj smo že navajeni, da pri nas nikoli nihče ne odstopi.
Kristjani bi imeli večino, če...
V taki politični situaciji se zdi, da so kristjani povsem odrinjeni na rob. A resnica je obrnjena. Zaradi vse nižje volilne udeležbe glas enega volivca šteje vedno več. Če hodi redno k maši 10 odstotkov prebivalstva in če jih nadaljnjih 15 odstotkov prihaja občasno, je to četrtina prebivalstva. To je dovolj glasov za gladko zmago že v prvem krogu predsedniških volitev. V drugem krogu pa bi tudi le nedeljniki sami lahko izbrali novega predsednika. 
A velik del slovenskih praktičnih kristjanov – na Primorskem bi rekli: tistih, ki hodijo k maši – ne razmišlja tako. Politika je nekaj umazanega, odločitev na volitvah pa preveč odgovorna in lahko napačna (grešna). Bog ne daj vprašati koga za nasvet! Najbolje je obrniti se stran in ne narediti nič. Pa čeprav Sveto pismo pravi, da je vera brez del mrtva in da talenta ne smemo zakopati, ampak ga uporabiti. »Ker nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust,« jasno piše v Razodetju.
Tino Mamić



Uvodnik v mesečniku Slovenski čas, 25. novembra 2012

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost septembra. Hvala za vse komentarje in delitve teh informacij. Samo državljani sami lahko s širjenjem pravih informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.
Oddaja VVFaktor je pomembna oživitev politično enostranske medijske krajine v državi. Lani sem bil zelo skeptičen, ko je vodenje prevzel Aljuš Pertinač, a se je izkazalo, da sem se zelo motil. (VVFaktor 158, KLIK in KLIK)
Trump je dosegel več, kot bi si lahko želel. Umiril je odnose z Rusijo in za pogajalsko mizo spravil Kima III. Seveda si je to to Kim Kako-mu-je-že-ime želel, ker so ga sankcije stisnile ob zid, a vendar gre za izjemen diplomatski dosežek. Dogodek desetletja.
(VVFaktor 153, KLIK, KLIK in KLIK)
Idiotizem je, da levica z davčnim sistemom prepoveduje luksuz. Bogati so vedno kupovali drage stvari in naš sistem jih sili, da to počnejo v drugih državah. (VVFaktor 148, KLIK)
Aktualna vlada ima sreč…

Moj volilni program (33+)

Z Bojanom Požarjem sva se dogovorila, da kot kandidat zagovarjam svoja stara in znana stališča, s katerimi se tudi sam strinja. Glede kanabisa sva že oba povedala, da sam legalizaciji odločno nasprotujem. A Lista novinarja Bojana Požarja (LNBP) je demokratična in neideološka stranka, ki je nastala, da bi razgradila globoko državo. Tu pa teme kot so partizani, evtanazija, legalizacija marihuane, splav ipd. ne igrajo nobene vloge. Levičarji tovrstne teme vedno lansirajo tik pred volitvami, da se potem kandidati prerekajo o tem, kdo je začel državljansko vojno leta 1941 in nimajo časa za predstavitev svojih gospodarskih programov. Mi na ta trik ne bomo nasedli. 33+ Bojan Požar se strinja tudi z mojimi programskimi dodatki, ki so sicer vsi v duhu programa njegove stranke, ki se bori proti korupciji in birokratizaciji. Programu Požarjevih 33 točk zato na tem mestu javno dodajam svoje poudarke. Najpomembnejša je: Šolska reforma Takoj zmanjšati obseg obveznega znanja za polovico. Učbeniki …