Sirski uporniki, ki so del Al Kaide, so pred leti zasedli Malulo. Mestece s 5000 kristjani so precej poškodovali, čeprav je 2000-let stara kulturna dediščina pod zaščito Unesca. Padle so tudi mnoge žrtve. Prebivalci Malule govorijo aramejsko, Jezusovo materinščino. Jezik, v katerem je nastal očenaš. Bo aramejščina izumrla?
O Maluli, kjer sva se z Mojco v grko-katoliškem samostanu sv. Sergija leta 1994 zaročila, je v mesečniku Ognjišče izšel potopis (1999). Čeprav gre za revijo, ki je takrat imela četrtmilijonsko branost, pa v spomin na sirske kristjane na tem mestu ponovno objavljamo reportažo.
O Maluli, kjer sva se z Mojco v grko-katoliškem samostanu sv. Sergija leta 1994 zaročila, je v mesečniku Ognjišče izšel potopis (1999). Čeprav gre za revijo, ki je takrat imela četrtmilijonsko branost, pa v spomin na sirske kristjane na tem mestu ponovno objavljamo reportažo.
Malula
je vasica, stisnjena pod veliko skalo. Nič posebnega, če ne bi bila tako zelo povezana s krščanstvom.
Sirija je arabska muslimanska dežela. Kristjani so obrobna manjšina, čeprav jih je po nekaterih virih kar petina vsega prebivalstva. Razdeljeni so (obredno) na maronite, rimokatolike, grškokatolike in pravoslavne. Malula leži petdeset kilometrov severno od Damaska. Na pot smo se odpravili s pisanim lokalnim avtobusom, ki je na zunaj spominjal na božično drevo. Razbijaška arabska glasba, hreščeče tuleči zvočniki in nenavadne vonjave so vožnjo skozi puščavo naredile kar zanimivo.
Vasico Malulo obiskujejo številni jezikoslovci, saj prebivalci govore aramejski jezik, ki ga je govoril Jezus Kristus. Nekaj svetopisemskih knjig je bilo najprej napisanih prav v aramejščini. Ta jezik govori le še kakšnih 18.000 ljudi, katerih tretjina živi v Maluli.
Prebivalstvo vasice je večinoma grškokatoliške veroizpovedi (to so vzhodni kristjani, ki priznavajo papeža), čeprav država skuša z gradnjo novih mošenj vasici dati islamski videz... V mestu sta dva samostana, povezana s sv. Teklo.
Po tej ozki soteski se danes pride do samostana na vrhu skale, ki je posvečen mučencu sv. Sergiju iz Rufusa. Samostan so zgradili takoj po letu 313 na mestu rimskega Apolonovega templja. Tu je bil od prvih krščanskih časov vse do prejšnjega stoletja sedež škofije.
V samostanski cerkvici svetega Sergija najdemo oltar posebne, polkrožne oblike. Po vsej verjetnosti sta dva oltarja prav iz začetka četrtega stoletja.
Kot vsi starodavni pravoslavni samostani, tudi malulski hrani stare ikone. Najstarejša naj bi bila preslikava prvi ikone, ki naj bi jo naslikal sv. Luka Evangelist. Zelo lepe ikone je naslikal Mihael Kretski v začetku prejšnjega stoletja. Zadnje ikone pa je daroval poljski general Anders, ko je bil v drugi svetovni vojni rešen iz ruskega ujetništva.
Prijazni patri v samostanu so nas pogostili z domačim, žlahtnim vinom in nam zavrteli trak z »originalnim« očenašem v aramejščini.
Naša pot (treh slovenskih študentov julija 1993) po Siriji
Opisi ob fotografijah:
Očenaš v aramejščini.
Polkrožni oltar v cerkvi sv. Sergija.
Začetek soteske, kamor se je zatekla sv. Tekla.
Sirski kovanec nenavadne oblike.
/pod besedilom/ tloris cerkve sv. Sergija
Grob sv. Tekle naj bi bil po izročilu vdolben v skalo.
Ikonostas pred apsido z oltarjem v samostanski cerkvi.
Kupola in zvonik cerkvice sv. Tekle.
Ikona, sveta podoba Mihaela Kretskega z mučencema Sergijem in Bakhom.
besedilo in fotografije: Tino Mamić
Aramejščina
Vasico Malulo obiskujejo številni jezikoslovci, saj prebivalci govore aramejski jezik, ki ga je govoril Jezus Kristus. Nekaj svetopisemskih knjig je bilo najprej napisanih prav v aramejščini. Ta jezik govori le še kakšnih 18.000 ljudi, katerih tretjina živi v Maluli.
Prebivalstvo vasice je večinoma grškokatoliške veroizpovedi (to so vzhodni kristjani, ki priznavajo papeža), čeprav država skuša z gradnjo novih mošenj vasici dati islamski videz... V mestu sta dva samostana, povezana s sv. Teklo.
Dve tisočletji kulture in zgodovine
Sem se je po izročilo zatekla krščansko dekle Tekla, ki je zaradi svoje vere bežala pred starši in rimskimi vojaki. Ko je prišla do velike skale, se je ta razprla in Tekla je po ozki soteski ušla. Devica in mučenka sv. Tekla je sicer doma iz Male Azije, kjer je bila učenka apostola Pavla.Po tej ozki soteski se danes pride do samostana na vrhu skale, ki je posvečen mučencu sv. Sergiju iz Rufusa. Samostan so zgradili takoj po letu 313 na mestu rimskega Apolonovega templja. Tu je bil od prvih krščanskih časov vse do prejšnjega stoletja sedež škofije.
V samostanski cerkvici svetega Sergija najdemo oltar posebne, polkrožne oblike. Po vsej verjetnosti sta dva oltarja prav iz začetka četrtega stoletja.
Kot vsi starodavni pravoslavni samostani, tudi malulski hrani stare ikone. Najstarejša naj bi bila preslikava prvi ikone, ki naj bi jo naslikal sv. Luka Evangelist. Zelo lepe ikone je naslikal Mihael Kretski v začetku prejšnjega stoletja. Zadnje ikone pa je daroval poljski general Anders, ko je bil v drugi svetovni vojni rešen iz ruskega ujetništva.
Prijazni patri v samostanu so nas pogostili z domačim, žlahtnim vinom in nam zavrteli trak z »originalnim« očenašem v aramejščini.
Naša pot (treh slovenskih študentov julija 1993) po Siriji
Opisi ob fotografijah:
Očenaš v aramejščini.
Polkrožni oltar v cerkvi sv. Sergija.
Začetek soteske, kamor se je zatekla sv. Tekla.
Sirski kovanec nenavadne oblike.
/pod besedilom/ tloris cerkve sv. Sergija
Grob sv. Tekle naj bi bil po izročilu vdolben v skalo.
Ikonostas pred apsido z oltarjem v samostanski cerkvi.
Kupola in zvonik cerkvice sv. Tekle.
Ikona, sveta podoba Mihaela Kretskega z mučencema Sergijem in Bakhom.
besedilo in fotografije: Tino Mamić
Komentarji
Objavite komentar
Sprejeti bodo samo komentarji brez žalitev in s pravim podpisom (ime, priimek in kraj)