Preskoči na glavno vsebino

Cimer

Ne maram tujk. Tujih besed, kakopak. Tujke in tujci me namreč ne motijo. Tuje besede, ki so se vtihotapile v našo ljubo materinščino in povsem brez potrebe zamenjale naše originalne.
Ha, pa smo tam. Originalnost je tudi tujka. Ki je brez pravega razloga nadomestila izvirno izvirnost. Pravzaprav je naredila dvojno škodo, saj je hkrati nadomestila dve zelo podobni a hkrati različni besedi. Izvirnost in izvornost.
A vsako pravilo ima izjeme, ki, kot pravimo, pravilo le še potrjujejo. In tu je odgovor na vprašanje, zakaj sem, zaljubljenec v materinščino, že v sam naslov postavil - tujo besedo. Saj vem, da se pravilno reče sostanovalec, ne pa cimer. A cimer ni samo sostanovalec. Cimer je sostanovalec v študentski sobi. Ko «odrasteš» in prenehaš biti študent (starostne omejitve sicer ni…), svojemu sostanovalcu ne rečeš več cimer. Seveda tudi tu obstajajo izjeme, a v veliki večini to velja. Besedi sostanovalec in cimer si pomensko torej nista povsem enaki. V tem primeru, posebej ko gre za čustveno obarvano besedilo, postane raba tujke umestna. Če bi v naslovu napisal besedo sostanovalec, bi to ne zvenelo tako posebno in ne tako študentsko.

Nostalgična beseda

Če kdo reče, da cimer ni lepa slovenska beseda, mu ne dam prav. Res je, ni slovenska. Je pa lepa. Resda je beseda cimer lepa predvsem zato, ker nas spominja na stare študentske čase z vsem tistim, kar spada zraven. Kaj vse to, kar spada zraven, je, pa na tem mestu ne bom našteval. Moja hči se je namreč pred dnevi v študentskem naselju v ljubljanski Rožni dolini vselila v sosednji blok od «mojega»…
Skorajda isti dan, ko je moja princeska postala študentka v Rožni, se mi je zgodilo nekaj izjemno neobičajnega. Telefonirala mi je mama in povedala, da se je mimo oglasil moj nekdanji cimer in pustil steklenico viskija. Da mi je v študentskih časih bil obljubil, da mi bo plačal pijačo, ko bo diplomiral. A sva izgubila stik, potem pa me je nedavno nekje, verjetno na svetovnem spletu, našel. In se je oglasil s pijačo. Ne vem, ali mu je slučajno ratalo, a prinesel mi je točno tisti viski, ki ga imam najraje, CC. 
Najprej se nisem mogel spomniti, kateri cimer bi to bil. Cimrov sem namreč imel celo vrsto. Še preštet jih ne znam več, a vsekakor več kot 15. Razlog je preprost: v sobi nisem hotel stanovati s kakim prijateljem, ampak raje z neznancem, saj sem bil potem bolj v miru pri svojem delu.

Cimer Janez

Cimer je mami pustil svoje ime, Janez Zemljič. Po govorici sodeč pa je bil Štajerec. A ta dva podatka mi nista pomagala. Moj spomin ima več lukenj kot švicarski sir. 
A po kakem dnevu sem se spomnil. Vem, da je to bil neki sproščen cimer iz Slovenskih Goric. Menda iz Lenarta ali okolice. Spomnil sem se ga, ker mi je povedal za njihov zanimiv družinski običaj. Njih rodbina se enkrat letno odpravi na družinski izlet. Ker jih je veliko, najamejo kar avtobus. Ideja mi je bila izredno všeč, zato sem si jo tudi zapomnil.
Potem sem sedel za mizo in malce zajadral po svetovnem spletu. Poskusil sem najti kak kontakt mojega prijaznega cimra. Da se mu zahvalim in ga povabim na kozarec vina. Ups. Oprostite. Minister za zdravje opozarja, preveč alkohola škoduje zdravju. Povabiti sem ga mislil na - kavo. 
A nisem bil uspešen. Na fejstbuku je kar nekaj Janezov Zemljičev, v enciklopediji pa sem našel celo enega režiserja s temi imenom in priimkom. Na portalu Statističnega urada sem nato ugotovil, da trenutno v državi živi enajst Janezov Zemljičev. Kateri Janez od teh je cimer Janez? Žal nimam take sreče kot moj cimer, da bi imel namreč cimra, ki je edini Tino Mamić v državi.
Zaenkrat mi je tako ostal lep spomin in steklenice saj-vemo-česa-in-kaj-minister-za-zdravje-opozarja. Prepričan pa sem, da ga bom prej ali slej našel, saj je svet z internetom postal izjemno majhen. Ali pa bo on ponovno našel mene…

PS: Za svojo hči sem zgoraj napisal princeska. Da jo malo pojezim, kakopak.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah.  Starejši INTERVJU  z Vilijem Ščuko  o marihuani: KLIK Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, k

FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost danes ob 19.15.  Hvala za vse komentarje in delitve teh informacij. Samo državljani lahko s širjenjem pravih informacij po spletu naredimo kaj zoper medijsko enoumje v državi. Duhovniki doživljajo velike pritiske. Zaradi demografskih sprememb in birokracije so vse bolj obremenjeni. Večinoma preobremenjeni, velikorkat izgoreli. A ostajajo tiho in delajo naprej. Mediji so do njih neprizanesljivi in velikokrat sovražni.  V zadnjih letih pa jim največ škode naredi peščica homoseksualno aktivnih duhovnikov, kar je glavni vzrok za pedofiliske zločine. Slovenski škofje bi zato morali duhovnike bolj zaščititi, predvsem tako, da bi brezkompromisno začeli boj proti homoseksualnemu lobiju. (Danev v Faktorju ob 19.15.) Šoltes je kot politik zelo priljuden in všečen. Daje vtis zmernega in razumnega politika. To je za Slovenijo dobro. Hkrati pa to pomeni tudi, da gre bolj za politika ki go

Dr. Aleš Štrancar, vnuk partizana, piše Turnšku

Dr. Aleš Štrancar, znanstvenik in gospodarstvenik, ustanovitelj in direktor mednarodnega visokotehnološkega podjetja BIA Separations s sedežem v Ajdovščini, je napisal Titu Turnšku, predsedniku zveze takoimenovanih borcev (ZZB) pismo kot ponosni vnuk sodelavca Osvobodilne fronte (OF). Tovariš Tit Turnšek, Tvoji napadi na dr. Možino in dr. Dežmana presegajo vse meje dobrega okusa in sramotijo vse resnične borce za svobodo, vključno mojega starega očeta, ki je štiri leta nosil glavo na tnalu, ko je zbiral sredstva za OF ter hrano za partizane. Nikoli, prav nikoli pa se ni strinjal z medvojnimi in povojnimi ideološkimi poboji. To je bilo delo krvavih zveri, tako na eni, kot na drugi strani. Kot njegov vnuk, ponosen na dejanja svojega starega očeta, ti prepovedujem, da govoriš v imenu VSEH borcev. V kolikor s takimi nizkotnimi napadi ne boš prenehal te bom prisiljen kazensko ovaditi saj v slovenskem narodu vzpodbujaš in širiš sovraštvo ter hujskaš ljudi. Verjamem, da ti je današnja slov