Bogdan Žorž: Razvajenost, rak sodobne vzgoje

Rana sodobne družinske vzgoje je razvajenost. Katera vzgoja je ustreznejša: bolj trda in stroga ali popustljivejša?

Kako otroka vzgojiti v odgovorno osebnost in ga zavarovati pred vsemi zankami življenja? Na vsa taka in podobna vprašanja, ki si jih postavljajo starši, vzgojitelji, kateheti in sorodniki išče odgovore psiholog Bogdan Žorž. O tem govori njegova knjiga Razvajenost - rak sodobne vzgoje. Postavili smo mu nekaj vprašanj.

Kaj pomeni razvajenost?

Pod besedo razvajenost običajno razumemo prekomerno zahtevnost v materialnem pogledu, prekomerno izbirčnost v hrani, morda še neko lenobnost, neurejenost glede pospravljanja in podobno. Vendar je razvajenost že od nekdaj bila veliko širši pojem. O razvajenosti govorijo pravljice, pa tudi Sveto pismo. Pravljice govore o razvajencih dokaj posmehljivo. V večini so razvajenci v pravljicah orisani kot nekoliko omejeni, neiznajdljivi, nesamostojni ljudje, obenem pa svojeglavi, zahtevni, zamerljivi, ozki... V znani pravljici o Pepelki so to hčere Pepelkine mačehe, ki so samo posedale, se lišpale in čakale na bogatega ženina. Podobne like najdemo v pravljicah vseh ljudstev povsod po svetu, in ta lik kar dobro, čeprav pravljično karikirano, upodablja razvajenca. Modri Sirah nas v Svetem pismu resno svari pred razvajanjem z besedami: »Kdor sina razvaja, mu bo moral obvezovati rane in ob slehernem kriku bo vztrepetalo njegovo srce.« In še: »Kar razvajaj otroka, pa boš strmel, igračkaj se z njim, pa te bo spravil v žalost.« Tako modrost pravljic, kot tudi svetopisemska modrost učita, da je razvajenost pogubna za ene kot za druge: za starše, ki razvajajo, in za razvajene otroke. Bistvo razvajanja in razvajenosti je v tem, da starši v vzgojnem procesu otroka ne naučijo (raz-vaditi lahko razumemo kot ne navaditi, ali, še bolje, narobe, nasprotno navaditi), da zna sam poskrbeti zase, da prevzema odgovornost za svoja dejanja. Razvajenec pričakuje, da bodo zanj skrbeli drugi, da so zanj odgovorni drugi!

O razvajenosti pa strokovnjaki ne govorijo veliko?

Pojem razvajenost je bolj znan v pedagogiki kot v psihologiji ali psihoterapiji in sem ga prav zaradi tega uporabil v svoji knjigi. Psihoterapevti veliko raje govorijo o travmah, nevrozah, zavrtostih in podobno. Toda tudi razvajenost vključuje vse to, čeprav je težko prepoznavno. Običajno mislimo, da razvajajo starši, ki imajo otroka zelo radi. V resnici pri tem ne gre za pravo ljubezen. Saj starši z razvajanjem otroka prikrajšajo za pomembne izkušnje, brez katerih v življenju zelo težko shaja. Ne vzgojijo ga v samostojno osebnost, ampak v človeka, ki samostojnega, odgovornega življenja ni zmožen.

Ali sodobni starši po vašem vzgajamo ali bolj razvajamo?

Starši v glavnem vzgajamo v najboljši veri, da vzgajamo dobro in v želji, da bi svoje vzgojno poslanstvo opravili čim bolje. Pri tem nehote ponavljamo vzgojne vzorce, ki smo jih bili deležni kot otroci, ki so jih uporabljali že naši starši pri naši vzgoji. Nekateri starši se zavestno skušajo izogibati napakam, ki so jih počeli njihovi starši in pri tem pogosto gredo v drugo skrajnost. Starši, ki so bili sami trdo vzgajani, v današnjem času pogosto nehote začnejo razvajati - ker nočejo biti tako trdi, strogi, kot so bili njihovi starši. V današnjem času pa je mnogo razvajanja tudi na neki način medijsko pogojenega. V zadnjih desetletjih se je namreč zelo izostrila splošna občutljivost za otrokove pravice, izostrila se je tudi kritičnost do nasilja pri vzgoji. Vse to je sicer čudovit dosežek naše dobe - a spet se dogaja, da v preveliki vnemi in skrbi za otrokove pravice pravzaprav otroke razvajamo. Svoje pa seveda doda še blagostanje, hiter materialni razvoj naše zahodne civilizacije, kar še povečuje izzive, skušnjave in pasti za razvajanje. Žal nimamo na voljo uporabnih raziskav o tem pojavu, iz izkušenj pa si upam trditi, da je razvajanja danes veliko več kot pred desetletji. Tudi psihoterapevti po svetu vse bolj opozarjajo, da je vse več takšnih, ki trpijo zaradi razvajenosti.

Kako razvajen otrok (mladostnik) dojema okolje in družbo? 

To je pravzaprav ključno vprašanje. Pogosto zelo zmotno mislimo, da so razvajenci srečni, zadovoljni, brezskrbni ljudje. To še posebej mislimo o otrocih. Pogosto slišimo izjavo v slogu: »Dokler je otrok, je še lahko brezskrben, naj bo srečen, saj ga čakajo težave, ko odraste!« Takšno govoričenje ima dve temeljni zmoti. Prva je mišljenje, da je razvajen otrok srečen, zadovoljen. Brezskrben je sicer res, nič ga ne skrbi, z ničemer se ne obremenjuje - a to je tudi vse. Razvajeni otroci, s katerimi se srečujem, trpijo za nekakim kroničnim nezadovoljstvom. Kar naprej nekaj želijo, kar naprej jim nečesa manjka, največkrat pa še sami ne vedo, kaj si pravzaprav želijo - in od tod njihovo kronično nezadovoljstvo. Modro vzgojeni otroci znajo biti razposajeni, živahni. Razvajeni pa niso več razposajeni, ampak razbrzdani, saj gre njihova (lažna, navidezna) razposajenost preko vseh meja. Če bi to nekoliko karikirano opisal, bi dejal nekako takole: Razvajen otrok ne ve, kaj si v resnici želi, saj se ni naučil prepoznavati svojih želja, vendar pričakuje, da mu bodo to izpolnili drugi, saj so ga starši tako naučili. In ker se to ne dogaja, ker pravzaprav niti ne ve, ali so mu drugi njegove želje izpolnili ali ne (ker jih ne pozna) - je kronično nezadovoljen. Ker razvajenec pričakuje, da bodo njegove probleme reševali drugi, je do okolja zelo zahteven. Najprej se ta zahtevnost kaže v odnosu do staršev, potem do učiteljev... Razumljivo je, da tak razvajenec nima nikakršnega socialnega čuta. Če opravlja kako socialno dejavnost, je to neke vrsta igra, nastopanje, niso pa to pristna dobra dela. Ker razvajenec ne pozna meja, meni, da mu je vse dovoljeno. Razvajenec torej živi, kot da je ves svet, vse vesolje, ustvarjeno samo zanj, samo zato, da služi njemu.

In okolje?

Dokler je otrok majhen, je ljubek, tudi če je razvajen. Sploh so nekateri tipi razvajanja takšni, da oblikujejo zelo ljubke otroke. Pa tudi, če so trmasti, zahtevni in uporni, se to staršem včasih zdi imenitno - pravijo, da bo imel otrok »močan karakter«. Prave težave se začnejo pri večini razvajencev kasneje, v najstniški dobi, ko naj bi so otrok začel osamosvajati - pa tega pravzaprav ne zmore. Takrat ga začne okolje običajno obsojati.

V čem vidite rešitev? V ustvarjalnosti?

Radovednost otroka žene naprej, k odkrivanju novega, neznanega, ga poganja k dejavnosti. Ustvarjalnost je že nekako izpopolnjena, kultivirana, višje razvita radovednost. S spodbujanjem radovednosti pripomoremo tudi k razvoju ustvarjalnosti. Razvajeni otroci imajo to vrojeno potrebo po radovednosti zatrto, zakrnelo. Od tod izvira problem, s katerim se tako zelo težko ubadajo učitelji, vzgojitelji in kateheti: da današnjo mladež tako zelo - nič ne zanima! Razvajenim otrokom je vse »brez veze«, da uporabim kar sodobno najstniško frazo. Poleg tega je za zadovoljevanje radovednosti in za ustvarjanje potreben napor, in napor postane nekaj dobrega, pomembnega, koristnega! Za razvajence pa je napor nekaj krutega, nesmiselnega, nepotrebnega!

Kaj pa duhovni razvoj?

Tudi duhovni razvoj. Pravzaprav ustvarjalnost sama sega z enim delom že v področje duhovnosti. Ko govorim o duhovnosti, običajno mislim o zadovoljevanju temeljnih potreb po smislu (Kdo sem? Od kod sem? Zakaj sem?...) udejanjanju svoje svobode, odgovornosti in ljubezni. Vse to se pri otroku po naravni danosti začne prebujati že zelo zgodaj, morda najprej v obliki radovednosti, ki sem jo že zgoraj omenil. Potrebno pa je, da otroku okolje (starši) nudi oporo pri tem duhovnem razvoju. Razvajenec takšne opore nima. Starši, ki otroka razvajajo, se obnašajo do njega, kot do zelo malega otroka, ko se ta duhovnost še ne javlja, in otrok ostane duhovno zakrnel. Tudi če takšni starši prakticirajo vero in če otroka učijo živeti po verskih načelih, ostaja ta vernost le na ravni nekih verskih obrazcev, ne pride do ponotranjenja. Zato se razvajeni otroci v najstniški dobi tako zlahka povsem oddaljijo od vere. 

Kako se srečujete z razvajenostjo pri svojem delu? 

Kot psihoterapevt in vzgojni svetovalec se čedalje pogosteje srečujem z razvajenostjo. Pri mlajših otrokih je razvajenost pogosto v ozadju učnovzgojnih težav, nemirnosti, neprilagodljivosti, konfliktnemu vedenju... Pri najstnikih se vse te težave le še stopnjujejo in se kažejo v odklanjanju šole in drugih obveznosti, brezvoljnosti, prekomerni zahtevnosti do staršev, v begih od doma, prekomerni zahtevi po prostosti, pa tudi kot nasilniško obnašanje. Zanimivo je, da se srečujem z razvajanjem tudi v povezavi z nasiljem v družini, tudi z zlorabami. Še posebej rad pa opozarjam na razvajanje pri otrokih s posebnimi potrebami. Sam temu pravim »institucionalno razvajanje«, saj ga pogosto zagrešijo strokovnjaki, ki starše (utemeljeno in upravičeno!) opozarjajo, da je njihov otrok drugačen, da ga je potrebno razumeti - in spet se včasih zgodi, da gredo starši predaleč, da v silni želji, da bi otroka razumeli in mu pomagali - ga v resnici začnejo razvajati.

Ali je razvajenost ozdravljiva? 

Kot človek in kot psihoterapevt sem nepoboljšljiv optimist. Torej verjamem, da je vsak problem rešljiv - vprašanje je le, kako, kdaj in za kakšno ceno. Izkušnje me učijo, da je tudi razvajenost ozdravljiva - a zelo težko! Pri manjšem otroku gre lahko vse dokaj hitro in uspešno. Vendar so tu običajno problem starši: le redki zmorejo sprejeti resnico, da namreč svojega otroka razvajajo. Starši najstnikov so že bolj pripravljeni to sprejeti - a tu je že težje. Razvade so namreč zelo utrjene, najstnik sam pa nima nikakršne motivacije, da bi karkoli spremenil: on le zahteva, da se okolje obnaša tako, kot on želi. Problem tiči torej v motivaciji!

novejši intervju z Bogdanom Žoržem

Pogovarjal se je Tino MAMIĆ
Objavljeno v reviji Ognjišče avgusta 2002