Preskoči na glavno vsebino

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Starejši INTERVJU 
z Vilijem Ščuko 
o marihuani: KLIK
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu.
Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne?
Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem okolju, je povsem enaka. Ne glede na strokovnjake. Sam gledam na vse skupaj malce širše, saj me zanima socialni prostor Slovencev. Kakšni so socialni vzorci otrok v Sloveniji in v čem so različni od otrok v Avstriji ali Italiji? Tu iščem dodatke za splošne ugotovitve teoretikov.

Slovenec zaradi materialnosti pozablja na otroke

In, so slovenski otroci kaj drugačni od avstrijskih ali italijanskih?
V prejšnjem sistemu enoumja, kot pravimo, so bili Slovenci v drugačnem položaju kot drugi Jugoslovani zaradi večje odprtosti meja z zahodom. Zato so se navzeli občudovanja Zahoda in potrošništva. Takoj, ko smo dobili lastno državo pa smo se tega oprijeli z vsemi štirimi. Slovenec je vedno hotel imeti čimbolj nove in moderne materialne dobri ne. Slovenec materialne dobrine tako neverjetno ljubi, da pozabi na prvenstven na men vzgoje in družine, ki ni materija, ampak ljubezen: najprej brezpogojna ljubezen mame do otroka, potem pa odgovornost, ki jo daje oče. Tu se nam je zalomilo. Kot tipičen zahodnjaški narod - nismo namreč vzhodnjaški - pa smo še vedno daleč od tistega, kar so na Zahodu že dognali najprej Finci, nato drugi Skandinavci, v zadnjem času pa tudi Nemci in Francozi. Prebiti se skozi potrošniški neoliberalizem. Uvedba kapitalizma še ne pomeni zrelosti. Ne, ne. S tem smo potešili samo eno ali dve kategoriji osebnosti: telesno in deloma razumsko ali duševno. Zapostavili pa smo tretjo ka tegorijo, ki je izrazito človeška, zavest o sebi. Nekoč smo jo imenovali duhovno st. Slovenci o tem zelo redko govorimo. Ne moremo je meriti, saj ni znanstvena ka tegorija. A samo zavest o sebi nam omogoča raz mišljati in potem pametno in modro ravnati. To, česar živali ne morejo. V tem smo Slovenci še zelo daleč. Mno gi izobraženci to razumejo, a mi ne verjamejo preveč. Še vedno so namreč z eno nogo v materialnem, saj je velika hiša ali nov avtomobil pred pogoj vsega in vzrok, da ni mamo časa za otroke. Lažje je plačati krožke in vzgojo prepustiti učiteljem. Če o ozaveščanju govorim deka nu pedagoške fakultete, me sploh ne razume, saj tega ni v načrtu in fakulteta je samo znanstvena ustanova. Slo venci smo se odrekli nekim starim vrednostnim siste mom in smo v novo, evrop sko okolje prišli brez po stavljenih vrednot.
Kaj so naredili Finci?
Ko sem o tem pisal, so mi univerzitetni krogi očitali, da sem posnemal finski model. Pa čeprav zanj sploh vedel nisem. Sedaj, ko ga proučujem, pa vidim, da je res zelo podoben. Vsi ima mo namreč ista izhodišča. Tako Finci kot mi imamo v možganih 200 milijard živčnih celic, ki jih lahko na tak ali drugačen način po vezujemo. Finski model se je začel uveljavljati pred ka kimi 20 leti s ciljem zma njšati alkoholizem in samo morilnost. Oblikovanje za vesti o sebi pa je nato bila tudi podlaga za finski go spodarski čudež. Posnemati so jih začeli Švedi, Nor vežani, Danci, Nizozemci. Tudi pri nas se premika, saj nismo nič na slabšem kot Francozi ali Nemci. A imamo eno slabost. Ker smo Slovenci, domačih strokovnjakov raje ne upoštevamo in hodimo občudovat Fince. To je tipično slovensko. Majhnost. Prejšnje ministrstvo za šolstvo ga je odklonilo, sedanje mu je bolj naklo njeno. Občutek imam, da so ga strokovnjaki ministrstva sprejeli. A denarja zanj vseeno ni.
Kaj ste konkretno predlagali?
Gre za urjenje zmožnosti. Če hoče kdo igrati na klavir, mora veliko vaditi. Če hočeš postati rokodelec, se moraš v nečem izuriti. Isto velja, če se hočeš razviti v osebnost. Urjenje je v različnih kulturah različno. Skandinavci so prednost dali ekologiji, odnosu do narave, sebe, alkohola, drog. Pri nas sem postavil pet zmožnosti, pet kategorij: občutek varnosti, ozaveščenost, pripadnost, smiselnost in učinkovitost. Malce sem se zgledoval tudi po nemških in ameriških sistemih.

Otrok je kot polžek

Zakaj začnete ravno z občutkom varnosti?
Varnost je osnovna človekova potreba. Kadar jo razširim na vsa področja, postane zmožnost, kompe tenca. Pri otrocih to z izkustvenimi delavnicami delamo leto ali dve. Otrok je kot polžek, ki si mora zgraditi svojo hišico. Ko stegne rožičke iz hišice in tvega zaupanje okolice, ga ni strah, saj ima hiško, v katero lahko smukne takoj nazaj.
Je to samozavest?
Tudi. Občutek lastne vrednosti. Občutek varnosti skušamo otroku vzbuditi zgodaj, v prvih treh razredih osnovne šole. Primerno pa je tudi za višje razrede. Ko sem te delavnice prakticiral za srednješolce prvega let nika, sem ugotovil, da so povsem nesamostojni. Še vedno nimajo hišk. Še vedno se skrivajo v hiške svojih staršev. V sebi si niso zgradili občutka varnosti.
Kje se vidi posledice?
V nesamostojnosti in nezaupanju do drugih. Pos ledica je strah pred tvega njem. Že pri otrocih opažam vse klinične znake strahu: anksioznost ali občutek tes nobe, psihosomatske mot nje, kot denimo lulanje v posteljo, grizenje nohtov, glavobol, bruhanje pred odhodom v šolo itn. Čus tvene motnje se kasneje kažejo tudi kot vedenjske motnje in absolutna nesa mostojnost. Mladi niso spo sobni sprejemati lastnih odločitev.
Kako starši dojemamo varnost?
Starši morajo otroke pre pustiti njihovemu razvoju. Ljudje smo vendar dva ali tri milijone let stara bitja in vse to je v človeku že genetsko dano. Namesto tega pa ima jo starši velikokrat otroka pri petnajstih še vedno »na doj ki«. Ali pa »na popkovnici« pri dvajsetih. Na delavnicah tudi opažam, da postanejo otroci navdušeni, saj začuti jo občutek svobode. Tu ne gre za anarhično svobodo, ampak za odgovorno.
Se to, kar starši ne na redimo v petnajstih letih, da nadoknaditi z nekaj delavnicami?
Ne ravno z nekaj delav nicami. Naše redne tedenske delavnice trajajo nekaj let. Sodelovati morajo tako učitelji kot starši. Starši lah ko svojo vzgojo tako preus merijo. A prav starši sode lovanje velikokrat tudi od klonijo. Potem jih otroci opozarjajo rekoč: mama, pusti me, to bom naredil sam. Ali pa: pusti mojo šolo, to je moja zadeva, saj hodim jaz v šolo, ne ti.
S takim odnosom se otroci začno zavedati sa mega sebe?
Ja. Naslednja kategorija je ozaveščenost. To je duhov nost, svoboda. Sposobnost doživeti sebe. Se sprejeti kot osebnost, ki ni samo telo in razum, ampak celota, ki tudi čustvuje, ima vrednote in osmišlja svoje življenje. Se znati pogledati v ogledalu. Če se opica pogleda v ogle dalo ve, da je tam opica. A ne ve, da je to ona. Človek pa ve, da v ogledalu ni samo neki človek, ampak, da je to prav on sam. Tega je zmožen samo človek, ki uporabi kakih osem milijard živčnih celic, da se ozavesti. Za pisanje matematične na loge potrebuje kakih deset ali petnajst milijard živčnih celic. Opica jih niti nima toliko, čeprav se temu počasi približuje, saj gre evolucijski razvoj pri vsej se salcih naprej.
Kaj pomeni, če človek ni ozaveščen?
Tipična posledica neoza veščenosti je potrošništvo. Bolščanje v prazno in po tiskanje vedno večjih in večjih nakupovalnih vo zičkov po supermarketih. Nakupovanje krame, ki jo potem doma zmečeš stran, vse to samo zato, ker je na kupovanje velik užitek. Če bi se vprašal, kaj počnem in ali res to potrebujem, bi prišel do sebe. Ozavestil bi se. A človek tega ne mara. Skriva se pred seboj. Zapira oči pred seboj. Mladi bi temu rekli, da je odštekan. Mi te mu rečemo neozaveščenost ali odtujenost sebi. Odtu jenost je bolezen sodobne civilizacije. Slovenci posta jamo vedno bolj odtujeni sebi.
Ampak ravno v času recesije nam politiki in go spodarstveniki pravijo, naj trošimo čim več, da bomo tako prišli iz gospodarske krize?
“Slovenec materialno
tako neverjetno ljubi,
da pozabi na prvenstveni
namen vzgoje in družine”
Narobe. Tudi država razmišlja potrošniško. Ekonomisti še vedno menijo, da je razvoj človeštva v kapitalu, gospodarski rasti in bruto domačem proizvodu. Ne. Razvoj človeštva je vedno v razvoju sebe kot bitja. In to le, če razvija vse tri danosti: telesno, duševno in duhov no. La tak človek je zdrav človek. Če gledam širše medicinsko, je človek, ki je samo potrošnik, bolnik.
Je to podobno odvisnosti od iger na srečo ali drog?
Seveda, to je odvisnost od materialnih dobrin. Imamo nujne potrebe za preživetje. Brez vode, zraka in hrane ne moremo preživeti. Lahko pa preživimo brez vseh igrač, flopijev, kinderjajc, igric, so kov in čipsov. Seveda bi to varne, ki to proizvajajo, manj delale, če bi se ljudje ozavestili. A se bodo morale preusmeriti. Gre za razvoj človeštva.

Urnike skrajšati in plače znižati

Bi tako obrnili trend, da kljub vedno naprednejši tehnologiji delamo vedno več časa?
Urniki bi se lahko skrajšali, vendar bi se človek moral sprijazniti z manjšo plačo. Dalo bi se živeti tudi z nižjimi plačami. Slovenci govorimo, da težko živimo. Potem pa gre pol milijona Slovencev na počitnice v Dalmacijo. Jaz nisem šel niti za en dan. To je namreč noro. Denar bom raje po rabil za knjige ali za kakšno koristno potovanje. Pozimi Slovenci mislijo, da morajo kupiti najnovejšo smučar sko opremo in iti na smučanje v Italijo ali Av strijo. To je nečimrnost. Če bi se ozavestili, bi videli, da nimamo tako slabega stan darda, kot jamramo. Za tak standard bo treba več delati, čeprav so sindikati proti po daljšanju delovne dobe. Naj malce razmislijo! Naša življenjska doba se daljša, storilnost pa veča. Saj človek pri sedemdesetih še ni bol nik, da bi moral v dom za ostarele in na voziček. Do 65. leta lahko dela. Ne izha jati samo iz sebe, ampak tudi iz drugih. Vprašanje je, kakšen je naš odnos do dela. Ker nismo ozaveščeni, doživljamo delo kot prisilo in obveznost, ne kot dejav nost za uveljavljanje sebe.
Kaj pa delo za tekočim trakom? Tu bi težko govorili o uživanju v delu.
Delo za tekočim trakom je sicer avtomatizirano, a ga ozaveščen delavec opravlja brez odporov Zelo veliko lju di dela enolična dela. A kljub temu je njihov odnos do dela pozitiven. Dopoldne si v tovarni, popoldne greš na sprehod. Ne pa v su permarket, da bom zapravil, kar sem dopoldne zaslužil. Sprehod nič ne stane. Sonce je še vedno zastonj. Drevesa in trava nam še vedno bre zplačno ponujajo na ogled svoje lepe barve. Povsem smo zgrešili, če iščemo za dovoljitev v novi obleki ali avtomobilu. Skandinavci hodijo petnajst let v istih hlačah in nosijo čevlje, do kler se ne strgajo. Začeli so manj trošiti. Naša in finska plača srednjega razreda sta približno enaki. A Slovenci porabimo samo za avtomo bil eno tretjino plače, Finec pa eno trinajstino. V tem je velika razlika. Mi trošimo za luksuzne in nepotrebne stvari tudi do četrtino plače, Finec pa pet odstotkov. Fin ci trošijo veliko več za re kreacijo, ples, ribarjenje.
A vendar gre človek raje v trgovino kot v hribe?
Več kot dve tretjini Evro pejcev razmišljata tako. Iščejo srečo v nakupovanju, a na koncu ugotavljajo, da v tem ni sreče. Opeharjeni bo do, ko bodo spoznali, da multinacionalke izrabljajo njihove oprane možgane. Sreča je v iskanju sebe. Smisel pa je v pomoči drugim.

Raje imamo mačke kot ljudi

Od sebe k drugim?
Ja. O tem govori tretja točka, pripadnost. Najprej družini. Potem razredu, šoli, kraju, pokrajini, narodu. Ljudje smo vendar socialna bitja, in iščemo bližino sočloveka. Občutek pripadnosti je v ljudeh vedno šibkejši. Namesto, da bi ljudje pripadali drug drugemu, se raje družimo s psi in mačka mi.
Zakaj?
Zaradi odtujenosti. Strah nas je bližine drugega, ko bi se morali drugim razkrivati. Ljudje pa ne maramo, da nam sogovornik v obraz po ve, kar si misli. Tega nismo več vajeni. Ne znamo se pri jazno nasmejati in si pri tem pogledati v oči. Na cesti si ne rečemo več dober dan. Po gledamo v tla in gremo mi mo. A kako lepo je srečati človeka in ga pozdraviti! Živim v zelo majhnem sta novanjskem bloku v Novi Gorici. Najstarejši stanoval ci se pozdravljamo in nas mejemo. Novi, ki prihajajo, gledajo v tla. Nekaj let po trebujejo, da začnejo odz dravljati. To je odtujenost civilizacije, kjer se ljudje ne čutijo pripadnosti drug dru gemu. Zato postaja tudi so dobna slovenska družina le še prebivališče odtujenih posameznikov. Kraj, kjer ne ka mama še vedno skuha večerjo, člani družine pa živijo drug mimo drugega. Da bi znali dati otroku res nično in brezpogojno lju bezen ter jih naučili odgo vornosti, potrebujemo čas in zrelost. Tega se v super marketu ne da naučit, saj je stvar osebne zrelosti. Zato je ljubezni in vez med ljudmi vedno manj. Ne gre samo za pomanjkanje partnerske ljubezni. Govorim tudi o lju bezni do ljudi, narave, so rodnikov, bližnjih. Ljubezen tudi sicer zelo radi vežemo samo na spolnost. A ljube zen je tako velika vrednota, da spolnost skoraj nima kaj iskati zraven. Svoje prijatelje ljubiš, a nikoli ne pomisliš, da bi jih spolno izrabil, mar ne?
Je odtujenost vzrok za družinske krize?
Mislim, da. Mlade ni nihče učil, kako razvijati osebnost. Ko se mladostnik zaljubi, ga biološke danosti, nagon po razmnoževanju, vodijo v spolnost. Zaljublje nost je premalo, je le čustvo, ne pa vrednota kot je lju bezen. Lahko sta dva nora drug na drugega, a čez nekaj let opazita, da to ni tisto, kar želita. Takrat pa so lahko tudi že otroci vmes. Par gre narazen in razvez je vedno več. Še nedavno je bilo raz vez 25, danes jih je že 40 odstotkov. Kmalu bomo kot Američani, kjer je zakonskih razvez že več kot polovica.
Upada pa tudi število samih porok?
Da. Trdnost zakonske zve ze sicer tudi včasih ni bila kdo ve kako čvrsta. Nedavno so v urbarjih na Bavarskem odkrili, da so bili ljudje pred petsto leti bolj divji. Ženske so bežale stran od moških, ker so bili pregrobi, nasilni, odvisni od alkohola, prete paški. Polovica zakonskih zvez je razpadla. Ena tretjina ljudi pa sploh ni bila po ročena, saj so jo predsta vljali vojaki, menihi in re dovnice. Elita je bila takrat sicer drugačna, bolj odgo vorna do otrok in zakoncev. Današnja zakonska zveza je v primerjavi s tisto v re nesansi veliko bolj trdna. Ozaveščanje mladih pome ni, da postanejo bolj zreli in da v zakonsko zvezo vsto pajo bolj odgovorno. Ne gre toliko za zvestobo partner ju, kolikor za zvestobo do otrok. Zanje naj bi bil od govoren. Zato je urejena družina vsaj do pubertete zelo dobra podlaga za njiho vo odraščanje Če pa otroka že pri dveh letih vzgajam tako, da ga posadim v vo ziček in ga v nedeljo do poldne prevažam po super marketu, je to presneto sla ba popotnica za njegovo življenje.
Kako priti ven iz tega začaranega kroga? S prepovedjo nedeljskega dela trgovin, ali kako?
Ne, ne. Trgovine so lahko odprte 24 ur na dan. Treba je ljudem odpreti oči. S prepovedjo ne dosežeš ničesar. Alkohol in tobak nista prepovedana. Od človeka sa mega je odvisno ali bo kadil in pil. Hudo pa je, ko nekaj postane samo navada. Če greš v trgovino ali v cerkev samo iz navade, je nesmisel. Tako kot ni smiselno piti ali kaditi iz navade, razvade. To namreč pomeni, da človek ni ozaveščen tega, kar počne.

Ozaveščenost je pot iz droge

Je torej ozaveščenost pot iz odvisnosti? Nekateri strokovnjaki namreč trdijo, da se telesne odvisnosti od droge ali alkohola raz meroma hitro in uspešno odvadiš, medtem ko psihološka odvisnost ostane vse življenje?
Mislim, da to ni res. Veliko sem delal z odvisniki. Fizično se resnično hitro rešiš odvisnosti. V enem letu sem v Novi Gorici pomagal iz odvisnosti od heroina 150 ljudem. In to brez metadona, da ne bo pomote! To sicer ni bilo všeč zagovornikom metadona, ki še ve dno trdijo, da je metadon rešitev za odvisnike. Jaz vztrajam, da je rešitev v ozaveščanju sebe, zato sem se raje umaknil. Res je, telesne odvisnosti se lahko rešiš lažje, kot bi si mislil. (Več o drogi v starejšem intervjuju: KLIK)
Zakaj se je to zgodilo? Zaradi uspešne pomoči odvisnikom ste morali projekt opustiti? Ali ne bi moralo biti ravno obratno, saj ste pomagali tolikim ljudem?
Slovenska doktrina je me tadonska. Ker se z njo nisem strinjal, sem moral oditi. A pustimo to za kdaj drugič. Z nekaterimi odvisniki sem delal kasneje še s socialnimi programi. Pomagal sem jim ozavestiti se. Ne vem, koliko je bila ta metoda uspešna, vsekakor pa po mestu vidim gotovo vsaj 40 ali 50 nek danjih odvisnikov, ki so da nes zdrave osebnosti. Vidim jih, ko se sprehajajo z otroškimi vozički, kako poz dravijo in pogledajo v oči. Naj se vrnem k alkoholu. Ozaveščeno pitje je povsem odvisno od moje svobodne volje. Če sem ozaveščen, se brez problema lahko odpo vem kozarcu vina. Če to se veda hočem. V taki po trošniški družbi neoza veščenih ljudi, je zdravljenje odvisnosti zelo težko. Stro kovnjaki, pedagogi in psiho logi namreč ne upoštevajo tretje dimenzije človeka, njegove duhovnosti. Samo z medicinskimi sredstvi in ra zumom se ne da ozdraviti odvisnosti.
Je naša družba naklo njena odvisnostim tudi za radi zunanje naravnanosti – denimo v gostilni je bevanda najbolj zdrava pijača, saj so tudi stoodstotni sadni sokovi polni škodljivih dodatkov, ustekle ničena voda pa ekološko sporna?
(smeh) Ne pijem bevande ampak raje kozarec vina in nato kozarec vode. Pijem pa zmerno, ker ne želim biti omamljen. Zato tudi ob vsa kem kozarcu vina popijem še kozarec vode. V pijanosti človek ni več ozaveščen. Bolj kot pijem, bolj je moja za vest ozka. Morda pa ljudje želijo imeti zoženo zavest? Bolj kot je zavest zožena, bolj je pivec podoben se salcem. Opici, denimo. Na koncu pa postane že žival, zverina. Nekateri ženo pretepejo v veliki pijanosti.
Kaj pa rahla okajenost? Ko se človek z alkoholom le sprosti, zapoje in ne po stane agresiven?
Ne verjamem pregovoru, ki pravi, da je v vinu resnica. Mislite, da zavore padejo sa mo, ko je človek pijan? Naj boljše sredstvo za brisanje zavor je ozaveščenost. Tudi naši šolarji, ki jih učimo oza veščanja, se znajo zabavati brez alkohola. Seveda tudi brez droge in brez tobaka. Sami pri sebi to preizkušajo in vidijo, da gre. Preprosto gredo v naravo, se prepus tijo svojim čutom: vidu, sluhu, tipu, vonju, okusu in gibanju, da začutijo sebe. To je tisto, kar naredi človeka sproščenega.
Varnosti in ozaveščanju sledi vaša tretja kategorija, smiselnost. Kaj je to?
Smiselnost je že precej za pletena kategorija. Do nje pridemo po štirih ali petih letih dela z otroci, ko so že ozaveščeni, in ko so že vzpostavili stik s seboj. Gre za preverjanje lastne vesti in lastnega načina mišljenja, ter sposobnost izražanja svojega mnenja in doživljanja. Naše življenje se dogaja, je niz dogodkov. Če gledam duhovno, pa dogodek lahko tudi doživim. To na znanstveni način težko opišem, saj potrebujem poetični jezik, ki omogoča izražanje v prispodobah.
Je to nujno povezano z religijo ali človekovo ver nostjo?
Ne, ni nujno. Tudi nevernik lahko doživlja. Je pa po vezano, saj je verovanje vezano na doživljanje in ne na razumevanje.
Se da to doseči tudi brez religije? 
Seveda. Osebno se religij malce bojim zaradi slovenske naravnanosti do religij. Izhajamo iz balkanskega ko tla, kjer je zaradi religij umrlo na stotisoče ljudi. Tudi pri nas je zaradi ideologij in religij med drugo svetovno vojno prišlo do državljanske vojne. Saj ni šlo samo za osvoboditev izpod okupatorja, ampak tudi za bratomorno vojno. Tega se bojim, ko postanemo levi in desni, črni in beli, naši in vaši. Pri šolskih otrocih zato nočem nikakor vpletati religij v šole. V mojih projektih se religij ne dotikam, ker otroci prihajajo iz različnih okolij. Iščem vrednote, ki so sprejemljive za vse. Medicinsko, kot zdravnik, si želim, da bi ljudje bili odprti, široki in strpni, hkrati pa zdravi. Da ne bi trošili energije za norosti kot je ubijanje ali vojna. Kot zdravnik si zato želim, da bi bila šola neideološka. Na lastni koži sem izkusil obe ideologiji: najprej v nunski šoli, potem pa v komunistični. Pranja možganov je bilo veliko.
Je naša šola neideološka?
(premolk) Dobro vprašanje. Današnja šola ne bi smela biti ideološka. Mislim, da ni. Od naših učiteljev se namreč ne zahteva članstvo v neki politični stranki. Učitelji so lahko vsi, ne gle de na veroizpoved ali svetovni nazor.
Kaj pa pri pouku zgodovine, kje je namreč še vedno nekaj ideologije? Ali na Fakulteti za družbene vede, kjer sem velikokrat slišal profesorje, ki so od krito blatili ene politike, druge pa hvalili? Ali pri učiteljih, ki na potrošništvo ali druge sodobne vzorce obnašanja gledajo povsem nekritično?
To je možno, če šola ne dovoli dialoga. Poučevanje bi moralo biti tudi pogovarjanje. Učenci bi morali z učitelji izmenjevati mnenje. Ozko politično gledanje ni opravičljivo. Sovražiti soseda samo zaradi politične opredelitve, svetovnega nazora, barve kože ali spolne usmeritve je popoln nesmisel. Kot zdravnik se ne želim opredeljevati niti politično, niti ideološko. Nikomur nimam pravice prati možga nov. Tudi tistemu, ki verjame v potrošništvo, pustim njegovo prepričanje. Z dialogom pa mu skušam do kazati nevarnosti potrošniških sistemov in ne oliberalističnih ekonomskih vrednot. Povedal mu bom, da se gospodarske krize ne bodo nehale, če se ne bomo spremenili mi. Enako velja za učitelja v šoli: ravnati bi moral po svoji vesti. Če jo ima, seveda.
To je precej težko?
Težko je izprašati si lastno vest. Če potrošnika vprašam, kaj je smisel nje govega življenja, ne zna od govoriti. Ko vprašam kolege – star sem skoraj 73 let – kaj počno, mi odgovorijo, da so doma, ker so v pokoju. Po tem me vprašajo, kaj pa jaz, in jim rečem, da še vedno delam. Prav v tem, da po magam drugim s svojim znanjem sem našel smisel življenja. To me ohranja, drži na nogah, in mi vrača svežino. Zato sem srečen. Pa ne morejo razumeti. Tudi šolarji ne morejo razumeti, zakaj morajo v šolo ali zakaj se morajo učiti. Starši bi jim morali odgovoriti s protiv prašanjem: kaj misliš, da je moja dolžnost in kaj tvoja? Otroci si takih, čeprav po membnih vprašanj ne zas tavljajo več. Otroci naj bi spoznali, da je dolžnost staršev vzgajati, njihova dolžnost pa učiti se.
Odrasli da imamo svoje dolžnosti?
Seveda. Dolžnost ljudi bi naj bila poštenost, odprtost do drugih, resnicoljubnost, dobronamernost, pomoč ljudem v stiski itd. V tem mi je blizu deset sinajskih božjih zapovedi. Mislim, da je primerneje učiti jih teh zapovedi kot pa jih navajati k lažem in jim pisati lažna opravičila za šolo. To so ve liki grehi. Ne le, da lažeš, ampak da še otroka učiš lagati!

Laž je laž

Kaj pa male, dobrona merne laži? Ali ni mala laž različna od velike?
Nikakor ne. Laž je laž. A najbolj nevarna laž je ble betanje, mlatenje prazne slame oz. govorjenje v praz no. V angleščini se uporablja izraz, oprostite izrazu, 'bul lshit', ali po naše, sranje.
Zakaj?
Laž naleti pri ljudeh hitro na odpor. Ko človek naleti na laž, se upre. Posebej no vinar. (nasmeh) Laž ima na mreč kratke noge. Blebeta nja pa je toliko, tudi v me dijih, da me je groza. Ni ga veliko le v šolah, politiki in na televiziji, ampak žal tudi med duhovščino in znan stveniki. Ko se npr. znanost napihuje s praznimi bese dami in ko mlatijo prazno slamo visoko izobraženi in pomembni ljudje. To je že nevarno, ker postaja ob tem poslušalec utrujen in apa tičen, s tem pa omogoča, da blebetajo dalje.
Je tako govorjenje pot do učinkovitosti, vaše pete kategorije?
Učinkovitost se meri tudi po jasnosti in odločnosti v delu, odločitvah in načinu govora oz. sporazumevanja. Pa ne samo to. Predvsem je učinkovit tisti, ki je gospo dar svojih strasti, hotenj in nagnjen, ki zmore v pravih merah uživati in izrabiti svoj prosti čas, ki zna oblikovati zase zdrav življenjski slog, braniti svoje vrednote in na zore ter zmore dopustiti drugim njihove vrednote. Učinkovitost se meri tudi v načinu varovanja zdravja in okolja, ustreznem odzivanju na strese, preprečevanju iz gorelosti ter v skrbi za javne dobrine. Slovenci se bomo morali naučiti pohvaliti učinkovite soljudi, ne pa jim zavidati. Protestanti pravijo: “Če je sosedova trava bolj zelena, pognoji svojo!”


Komentarji

  1. Nisem še gledal, iz tega zornega kota, dobro povedano.

    OdgovoriIzbriši
  2. Res, zelo dobro povedano. Tale gospod ve, kaj govori. Uspešno delo še naprej!

    OdgovoriIzbriši
  3. včeraj sem poslušal pogovor na radiju Ognjišče in tako dobro povedanega že dolgo nisem slišal

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

brez žalitev in samo s pravim podpisom (ime, priimek in kraj)

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost v tednu po 26. novembru. Hvala vsem za komentarje in delitve informacije. Samo državljani sami lahko s širjenjem informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.

Če je bil kak novinar na volilno nedeljo po prvi izjavi Marjana Šarca ob 19.05 presenečen, da bo ustanavljal parlametnarno stranko, je bil bodisi neinteligenten bodisi se je delal neumnega.
(VV Faktor 39, O rezultatih volitev za novega predsednika RS, KLIK in KLIK; O tej temi govori tudi moja kolumna: KLIK)
Problem Andreja Šiška je bil, ker slovenski novinarji, ko slišijo za domoljubje ali nacionalizem, ne vedo, kako bi se obnašali. Domoljubje je tabu tema za slvoenske medije. Tudi sicer slovenska levica ne ve, kaj bi z državo Slovenijo, saj ji je neodvisnost padla z neba.  (VV Faktor 35, O kandidaturi Andreja Šiška KLIK in KLIK)
V nobeni normalni državi ne bi prišlo do resne možnosti, da bi 39-letnik brez…

Odšel je Peter Bajc

Nadvse presenetila, prav šokirala, nas je vest, da je umrl Peter Bajc (55) iz Žapuž. Šturski rojak, velik Slovenec, ponosen Vipavec. Zgled pokončnosti, odločnosti in vztrajnosti. Sotrudnik civilne iniciative Čaven.
Težko je najti besede ob tem hudem dogodku. Čeprav sem prepričan, da smo dobili priprošnjika v deželi onkraj, to žalosti ne more zmanjšati.
Zato naj zakličemo le poslednji pozdrav, ki ga je izrekel šturski rojak in mučenec Filip Terčelj, s katerim se je Peter gotovo že srečal in poklepetal:
Na svidenje nad zvezdami.
Soprogi Martini in vsem njegovim v imenu ekipe Čavna izrekam globoko sožalje.
Namesto cvetja, ki ga svojci hvaležno odklanjajo, bom njemu v čast daroval dar za mašo za domovino.
Pogreb dragega Petra bo v sredo ob 18. uri.

Tino in čavenski prijatelji