Jeruzalem na Soči

V Las Vegasu imajo veliko več igralnic kot v Sloveniji. Zgradili so jih v vseh mogočih oblikah. V vsej poplavi kiča, ki spremlja igralnice po vsem svetu, pa verjetno ne bomo našli prav nobene, ki bi jo uredili kar v - mrliški vežici. V tem je Slovenija edinstvena.

Gorico so včasih zaradi močne judovske skupnosti, ki je živela tam, imenovali kar Jeruzalem na Soči. Goriški Judje so bili prisotni v mestu že ob njegovem nastanku in se kljub preganjanjem ohranili vse do danes. Najhujše je bilo v času druge svetovne vojne, ko je holokavst terjal žrtve tudi v fašistični Italiji.

Nekaj let zatem, ko je bil članek objavljen, so novogoriške
občinske oblasti iz vežice vendarle umaknili casino in
prostore prepustili - baru. To je verjetno edini bar na
svetu, kjer lahko človek popije kavo v mrliški vežici.

Goriški geto

“Judje so se ukvarjali v glavnem z denarnimi posli in trgovino. Njihovo prvotno domovanje je bilo v starem delu mesta, stisnjeno v pobočje pod gradom, konec 17. stoletja pa so jim mestne oblasti dodelile nov prostor za naselitev - geto v današnji Ascolijevi ulici. Vrata geta so se zapirala ob sončnem zahodu. Tako so goriški Judje živeli povsem ločeno od someščanov,” pripoveduje Novogoričan po rodu iz Vrtojbe, magister zgodovine Renato Podbersič.

Se pa je položaj goriških Judov skozi čas izboljševal, pravi novogoriški zgodovinar: “Sredi 19. stoletja so v getu živeli le najrevnejši, ki so predstavljali le dobro petino goriške judovske skupnosti. Bogatejši so se naselili na prestižnih mestnih lokacijah, na Korzu in na Travniku. V glavnem so sprejemali italijanske politične cilje in iredentistično gibanje.”

Podbersič ocenjuje maloštevilno judovsko skupnost (največja je bila leta 1850, ko je štela 314 ljudi) kot zelo pomemben dejavnik mestnega življenja.

Obračun

Ko je fašistična oblast na predvečer druge svetovne vojne sprejela protijudovsko zakonodajo, je ta prizadela tudi Gorico. Priljubljeni zdravnik Silvio Morpugro, član ene najuglednejših starih meščanskih družin, ni smel več javno opravljati svojega poklica. Nato so ulico v nekdanjem getu, imenovano po goriškem jezikoslovcu Graziadiu Isaiu Ascoliju (1829-1907) preimenovali v Via Tunisi. Pomlad leta 1942 je za Jude prinesla prisilno delo. Nadzor resda ni bil najstrožji, a moški so morali delati na solkanski žagi, ženske pa v glavnem šivati za vojsko.

Po kapitualciji Italije in prihodu nemške vojske so se začele aretacije. Nekaj goriških Judov je zato pobegnilo na jug Italije ali na podeželje, znana brata Giacomo in Tulio Donati pa sta padla v partizanih.

Končni obračun so Nemci sprožili 23. novembra 1943 zvečer. S pomočjo policijskih seznamov so v raciji zajeli 29 Judov, ki so svojo kalvarijo začeli v goriških zaporih, nadaljevali v tržaškem Coroneu in sklenili v zloglasnem koncentracijskem taborišču Auschwitz. Iskanje pa se je še nadaljevalo, tako da so na enosmerno pot z vlakom skupaj poslali 48 ljudi. Ta pregon sta preživela le dva. Najmlajša žrtev uničevalnega taborišča je bil štirimesečni Bruno Farber. Premoženje goriških Judov je bilo med drugo svetovno vojno zaplenjeno. Svete knjige, obredno posodje in arhiv so raznesli. Pri tem so pomagali tudi nekateri goriški meščani.

Pokopališče je simbol

Judovsko pokopališče v Rožni Dolini je simbol skupnosti, ki je v vihri druge svetovne vojne skoraj povsem izginila. Goriški Judje so svoje umrle pokopavali na posebnem kraju, kot sta to zahtevala krščanski odnos do Judov in pa tudi judovsko izročilo (talmud), ki veleva pokop izven naselja.

Na nagrobnikih danes imen ni več veliko. Se torej sploh ve, kdo je tu pokopan? “Prvi popis grobov leta 1876 beleži 692 nagrobnikov, ki so bili kasneje tudi označeni. Ta seznam grobov, pozneje večkrat izpopolnjen, hrani tržaška judovska skupnost. Tržaški rabin namreč danes skrbi za maloštevilne goriške Jude. Goriški Judje so pokopališče uporabljali do razmejitve leta 1947, ko so grobovi dosegli število 900,” odgovarja Podbersič.

Nagrobniki so iz različnih obdobij. “Najstarejši so stari več kot 700 let in so bili v Rožno Dolino prineseni od drugod, celo iz Maribora. Tamkajšnjo judovsko skupnost so prizadela srednjeveška preganjanja, tako kot številne judovske skupnosti po Evropi, in preživeli so se zatekli tudi na Goriško. Od tod izvira znani goriški judovski priimek Morpurgo,” pojasnjuje Podbersič. Na starejših nagrobnikih najdemo napise v hebrejščini, na tistih izpred sto let pa tudi v italijanščini ali nemščini. Na nagrobnikih najdemo tako nemške (aškenazitske) kot tudi španske (sefardske) vplive.

Holokavst je uničil nekdanjo cvetočo judovsko skupnost ob Soči. Še danes pa se Judje od drugod zbirajo v Rožni Dolini v dneh pred judovskim novim letom (rosh-ha-shana), da z molitvijo (kaddish) počastijo spomin na umrle.

Tudi turisti iz Izraela niso prav redki gosti. V Rožni Dolini so namreč pokopane tudi znamenite osebnosti goriške judovske skupnosti: filozof in pesnik Carlo Michelstaedter, rabin Izak Samuel Regio, pisateljica Carolina Coen Luzzato in zdravnik Silvio Morpurgo.

Ob pokopališču v Rožni Dolini je tudi mrliška vežica iz leta 1929. Porušeno vežico je judovska skupnost leta 1977 predala krajevni skupnosti, nato pa so v njej odprli - igralnico. Že več let krajevne oblasti obljubljajo, da bo tega kmalu konec. Kdaj se bo to res zgodilo, pa je težko napovedati.

TINO MAMIĆ