Vodopivska Amerika

Ob pripravi na zapisovanje nekaj spominskih utrinkov z vodopivske turneje po Kanadi in ZDA, sem iz omare potegnil nekaj sto diapozitivov in vžgal diaprojektor. Otroci so bili navdušeni, saj je diaprojektor zanje zelo zanimiva starinska naprava, ki je s hrumenjem pričarala pot v preteklost. 

Diasi, zgodovinski relikt

Da je leto 1993 že zelo daleč, sem kmalu ugotovil tudi sam. Ob mnogih diapozitivih s(m)o se namreč spraševali, zakaj neki je nastal? Posebej, ker smo takrat v primerjavi z današnjimi časi zelo malo fotografirali, saj si za vsak posnetek porabil eno šestintridesetino razmeroma dragega filma. Vedno znova sem tako moral otrokom pojasnjevati, zakaj sem fotografiral tako nesmiselne motive: stekleno stolpnico, avtobanko, kliniko za živali, stekleno dvigalo, veliko veleblagovnico. Takrat je to za nas bilo nekaj posebnega. Malce nejeverno je moja mularija pogledovala na mojo razlago, saj je njim to nekaj običajnega. Skratka, ugotovil sem, da bi sedaj vsaj desetino diasov moral zavreči.

"Ne sendičev na letalo!"

Tudi letalo je bilo za mnoge nekaj posebnega. Sam sem letel prvič. Danes zveni smešno, ampak pred odhodom je predsednik zbora dejal: »Pa da ne bo kdo vzel kakih sendvičev s sabo!« Vsi nismo bili prepričani, da vemo, zakaj nam je to zabičal, he, he. Polet je bil seveda sanjski. Do Dunaja z avtobusom, nato let do Londona in slednjič prek oceana v Toronto. Med nekajurnim čakanjem v prestolnici ob Temzi smo iz letališke stavbe hoteli na zrak. A nas, neobrite študentarije v teniskah, britanski možje v črnem niso spustili ven – da ne bi slučajno kdo ostal v državi. Že takrat je bilo to za nas smešno, danes pa sploh. Britanci, pač.

Poljub tal

Kanada je druga največja država na svetu, saj meri skoraj deset milijonov kvadratnih kilometrov, toliko kot vse evropske države skupaj. Toliko kot 500 Slovenij skupaj. Malo lažje si to lahko predstavljaš skozi okence letala. Rjavo zelena ravnina do koder seže pogled, prepredena z blagimi vijugami dolgih modrih rek. Po pristanku na drugi celini je kolega poljubil zemljo. Pravzaprav beton. To so bili časi, ko je tako pozdravljal vsako novo deželo papež Janez Pavel II. Seveda smo mu nekateri sledili, pokleknili in poljubili ameriško zemljo. Pravzaprav beton.

Če bi z eno besedo moral opisati ameriško turnejo, bi se verjetno vsi udeleženci turneje strinjali z besedo GOSTOLJUBNOST. V Kanadi še bolj kot v ZDA. Fantje so bili navdušeni nad sprejemom kanadskih rojakov. Slovenske družine so nas vzele za svoje. Fantje smo svoje gostitelje poimenovali kar mame in tate. "A veš, naša mama pa je danes naredila joto." Ali: "Danes me bo prišel iskat naš tata z jaguarjem." Pa tudi hvalili smo se drug pred drugim, kako smo kletnih prostorih, vseh po vrsti urejenih za zabavo (vključno s šankom in celo vrsto viskijev), vase zlivali litre in litre pijače.

Zaparkati karo

Veliko smeha je bilo tudi zaradi simpatičnega narečja kanadskih Slovencev.

»Sem zaparkou karo u gerič in puol sem šou zafonat.«

»An kolku ma namber tuoja tjeta?«

»One - two - tri - pjt - štjr - six -one."

»Kolku? Ma dej, ugasni to mjuzik. Je too much naglas.«

Po drugi svetovni vojni je v Kanado prišlo še več Slovencev, ki so morali domovino zapustiti iz političnih razlogov. Tu so se zgledno organizirali, ustanovili so več kulturnih, političnih in cerkvenih organizacij in društev. Redna slovenska maša, slovenski pevski zbori, folklorne skupine, ansambli in dramske skupine so ohranjali slovensko zavest v taki meri, da ji lahko še v domovini le zavidamo. V času osamosvajanja Slovenije so skupno nastopili in nudili veliko materialno pomoč novi državi. Množično pa so tudi pritiskali na svoje oblasti, naj čimprej priznajo neodvisno Slovenijo. Celo demonstracije so organizirali pred vladno palačo.

Nas pa so peljali na najvišjo zgradbo sveta, stolp CN Tower. Kar grozljivo je bilo gledati navzdol. A smo kljub temu zapeli in zatopotali DAJERATABA.

Iz Toronta smo pot nadaljevali v Cleveland in nato Chicago. Z avtobusom. Če se danes z avtomobilom voziš po nekaterih cestah ob Velikih jezerih, lahko opaziš, da cesta nenadoma zavije brez pravega vzroka. V ravnini bi cesta lahko potekala brez vsakršnih ovinkov. Prav po isti poti je namreč  še pred dvema stoletjema tekla cesta, ki so jo uporabljale ogromne črede bivolov. Bivoli so iz neznanih vzrokov spreminjali smer svoje poti in bioenergetiki so odkrili, da so se izogibali neugodnim zemeljskim silnicam. Geodeti so pri gradnji avtocest tudi to izkušnjo upoštevali in moderne ceste speljali po starih utečenih smereh. Bivoli so bili za Indijance velikega pomena zaradi prehrane.

Bled v miniaturi

Ena redkih fotografij Rožmanovega
groba iz Lemonta, ki je bila v Sloveniji
kdaj objavljena. Foto: Tino Mamić

Pred skoraj natančno pred dvema desetletjema smo prispeli v Lemontu, manjši kraj južno od Chicaga, kjer so se zbirali Slovenci v velikem domu poleg frančiškanskega samostana. Navduševali smo se nad njihovo podjetnostjo in posledično velikim imetjem, ki so ga ustvarili. Med sprehodom po velikem posestvu okoli slovenskega romarskega središča smo se čudili ogromnemu ribniku z otokom in cerkvico na sredi. Da so izkopali ribnik in zgradili kopijo Blejskega otoka, se nam je zdelo prav nenavadno. Po mnogo pogovorih pa smo spoznali, kako so ti ljudje, ki so zaradi diskriminacije ali revščine odšli v Novi svet, goreli za svojo domovino in hrepeneli po njej. 

V okolici Lemonta smo nekajkrat nastopili. Nastopili smo tudi pred kakimi petsto dekleti v mini krilih. Peli smo namreč na nekem dekliškem kolidžu, kjer je bilo v anglosaški maniri kratko nabrano krilce del šolske uniforme. Precej na skrivaj smo trije študenti zgodovine med pavzo šli do samostanskega pokopališča. Tam je bil pokopan ljubljanski škof Gregorij Rožman, ki so ga imeli naši gostitelji v lepem spominu. Eden od naših gostiteljev, dr. Karlo Bonutti, ki se je pred leti vrnil na rodno Goriško, je potem tudi največ naredil (v to je prepričal predsednika Milana Kučana), da je so škofa letos spomladi pokopali doma. Trojka smo se odkradli, a smo vseeno po povratku bili deležni pikrih opazk.

Fotografija z letala na New York skozi okno ni
najbolj posrečena, je pa zgodovinska. Foto: Tino Mamić

V Clevelandu, nekoč največjemu slovenskemu mestu (kjer je pred stoletjem živelo več Slovencev kot v Ljubljani), nas je na neki hiši v slovenski četrti pričakala dvignjena ameriška zastava. Sestra pokojnega duhovnika Vinka Kobala, ki se je v mestu mudil istočasno z nami, je namreč tako počastila obisk rojakov. Izobešena zastava je znak slovesnega praznovanja. Veliko nas je vozil okoli dr. Bonutti, častni konzul naše države v Clevelandu. Nepozaben je bil obisk pri amiših, petje na univerzi, v slovenskem domu…

Do naše zadnje postaje, New Yorka, smo šli z letalom, ki je bilo za tiste čase nepredstavljivo poceni. Sto dolarjev, s katerimi si lahko kupil toliko kot danes z vsaj 200 evri. Pogled iz zraka na s soncem obsijan Manhattan, kip Svobode, Brooklynski most in Ellis Island je bil seveda izjemen. Danes se zdi, kot da smo se dotikali zgodovine, saj smo se povzpeli tudi na sloviti svetovni trgovinski center (WTC).
Na Dvojčkih po prvem napadu

Polkilometrska stolpa, ki sta se sesula v prah 11. septembra 2001, nekaj deset minut zatem, ko so se samomorilski islamski skrajneži z ugrabljenima potniškima letaloma zaleteli vanju, sta bili nekoč najvišji stavbi planeta. Simbol uspešnega, bogatega in demokratičnega Zahoda, katerega blaginja pa ne seže na vse konce sveta. Stavbi sta ob postavitvi leta 1973 v višino merili ena 417, druga pa 415 metrov; skupaj z anteno pa kar 526 metrov. Za boljšo predstavo: 110 nadstropij, kar približno ustreza višini Sabotina. Vtis, ki smo ga dobili že v avli velikanske stavbe, pa lahko povzamemo samo impresivno. Še danes se dobro spomnim občutka iz dvigala, ki je 107 nadstropij prešlo v poldrugi minutki. Nepozaben je bil tudi pogled z razgledne ploščadi južnega stolpa na betonsko džunglo največjega mesta severnoameriške celine. Kip svobode pred obalo je bil kot igračka. Enako je veljalo za Elisov otok, nekdanjo karanteno in vstopno točko za številne priseljence (v ZDA ima slovenske korenine pol milijona ljudi). Impresivne so bile tudi številke: 50.000 zaposlenih, 200.000 obiskovalcev dnevno, 500 podjetij in organizacij iz 60 držav, 198 dvigal, 0,8 milijona kvadratnih metrov površine. In kakih 25 vodopivcev.

Vodopivci na strehi newjorškega dvojčka (z leve):
 Jožko Fornazarič, Tino Mamić, Marijan Zimic,
Boštjan Furlan, Gregor Kobal in Renato Podbersič.
Foto: Jože Možina

Le nekaj tednov pred obiskom vodopivcev, februarja 1993, je islamski skrajnež v parkiranem tovornjaku postavil bombo. Ta je ubila šest ljudi in predrla šest nadstropij. Tik pred našim prihodom so tako že uvedli obvezen osebni pregled.

Namenoma med tem nizanjem spominov ne naštevam vseh nastopov in vseh ogledov. Da ne bi bilo preveč dolgočasno se raje posvečam nekaterim trenutkom. Med rajžanjem, pevskimi, kulinaričnimi in tekočimi užitki naj omenim le še enega. Med ogledom svetovno znanega metropolitanskega muzeja smo se zbrali v velikanski vhodni avli. Nastopa nam niso dovolili, zato smo ga naredili ilegalno. Zbrali smo s v krog in zapeli. Ljudje so obstali, varnostniki pa si niso upali ubranega petja prekinjati. Nepozabno.

Nepozabno je bilo še marsikaj. Denimo kilogrami, ki sem jih prinesel v trebuhu. Ti so bili zelo obstojni in so me še leta spominjali na tiste prelepe tri pomladne tedne ob ameriških Velikih jezerih.

PS: Nad Ameriko smo bili navdušeni vsi. A eden še posebej. Tako, da se je tjakaj preselil in poročil z eno od gostiteljic.

PPS:

Žal v arhivu nimam drugih skeniranih fotografij s turneje kot priložene. Če bi bil kdo pripravljen kakih 400 diapozitivov skenirati, mu v zameno z veseljem odstopim vse avtorske pravice.. tino.mamic@gmail.com

Članek je bil v okrajšani obliki objavljen v brošuri ob 60. obletnici Primorskega akademskega zbora Vinko Vodopivec maja 2013