Boris Pahor poziva k spremembi himne

Pisatelj Boris Pahor je že večkrat pozval k spremembi besedila slovenske himne, saj gre za edino himno na svetu, ki ne poje o svojemu narodu in državi. V nedeljo mu je na forumu Draga na Opčinah pritegnil tudi Drago Jančar. Slovenija je namreč edina država, ki v himni slavi druge narode, svojega pa niti ne omenja.

Slavni pisatelj, ki so ga Slovenci zares začeli ceniti šele v zadnjih letih, Boris Pahor, je v zadnjem mesecu vsaj trikrat javno omenil problem, da v slovenski himni ni Slovencev. Običajno je to navedel kot dokaz, da Slovenci sebe ne cenijo. Poudaril je tudi, da Slovenci državno zastavo uporabljajo le za navijanje na nogometnih tekmah, za nacionalne praznike pa je ne izobešajo. “Če še po dvajsetih letih Slovenci ne čutijo potrebe ob državnem prazniku izobesiti zastavo, kje je potem narodova zavest,“ se je vprašal na praznovanju svojega 97. rojstnega dne. Ne gre za nacionalizem, ampak za narodno zavest ali “naraven in pozitiven občutek pripadnosti nekemu narodu“, pojasnjuje pisatelj. Zadnjič je to misel omenil na študijskih dnevih Draga 2010 na Opčinah pri Trstu: “V naši himni Slovencev ni. Prešeren je rekel ‘Bog živi nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!’ A Kardelj je to vrgel ven. Prva demokratična vlada pa je to ponovila. Če bi se sosedje obrnili na nas, bi se nam zahvalili, da jih omenjamo v himni, a nas hkrati vprašali, kdo pravzaprav smo?” Opensko občinstvo, med katerimi je bila večina kulturnikov iz Slovenije, zamejstva in izseljenstva, ga je ob tem prekinila z dolgim aplavzom. Tudi v Ljubljani je 26. avgusta, na rojstni dan v knjigarni Konzorcij, ostro velel: “Mi še v svoji himni ne priznamo, da smo Slovenci. Poglejte samo Francoze: Allons enfants de la Patrie! Domovina je omenjena takoj, že v prvem verzu.”

Na spominski slovesnosti ob evropskem dnevu žrtev totalitarizmov v Štanjelu 23. avgusta pa je Pahor kot “višek vseh absurdov” označil, da “narod, ki je bil stoletja odvisen od nemškega sveta, ki je bil v dveh Jugoslavijah manjšina in ki ima zdaj kot država, troje sestavnih delov svoje zgodovine in svoje kulture zunaj svojih meja, v svoji himni zanika - proti svojemu pesniškemu geniju - svoj obstoj in kot anonimnež hvali dobro sosedstvo!”

Prešeren nazdravlja najprej Slovencem

Pahor ne dvomi v to, kaj je pesnik mislil: “Prešeren se namreč zelo jasno vpraša: ‘Komu najpred veselo zdravljico, bratje, č'mo zapet?’ In prav tako jasno odgovori: ‘Bog živi našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!’” Krivda je na strani komunistov, ki so “antinacionalni ali vsaj anacionalni,” pravi Pahor, zato so zadnjo kitico dali na prvo mesto.

Drugi veliki slovenski pisatelj z mednarodnim ugledom, v Mariboru rojeni Drago Jančar, je na Dragi Pahorjevo idejo o spremembi himne dopolnil z mislijo, ki je sprožila salve smeha. Repliciral je namreč, da je problem druge kitice in verza “Bog živi ves slovenski svet!” dvojni. Najprej, ker je moteč Bog, je ocenil Jančar. A to mogoče niti ni tak problem, je nadaljeval. Problem je beseda “slovenski”, je rekel in sklenil, da bi bilo vse v redu, če bi pesnik zapisal “Bog živi ves ljubljanski svet!”.

Kako je nastala himna

Zdravljica je slovenska himna postala precej spontano, konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Ko je socialistična skupščina sprejela ustavne amandmaje septembra 1989, je za himno določila Prešernovo Zdravljico. Brez napeva in brez določenega besedila, se spominja takratni predsednik skupščine Miran Potrč, saj naj bi to kasneje določil zakon. Potrč pove tudi, da so ob sprejetju skupščinski delegati spontano vstali zapeli sedmo kitico Zdravljice. Besedilo in napev (primorskega skladatelja Stanka Premrla) himne je tako določil šele prvi slovenski parlament leto kasneje (1990). Potrč se z veseljem spominja tudi soglasja in navdušenja pri sprejemanju himne, saj prave razprave sploh ni bilo. Takrat so se na ustavni komisiji pogovarjali le, kako bodo na novo himno gledali naši sosedje, in kako bodo ljudje vedeli, kdaj se poje himna in kdaj napitnica, še omeni Potrč.

Miran Potrč (SD), ki je danes podpredsednik državnega zbora, nima nič proti razpravi o spreminjanju himne. Opozarja pa, da je sedanja del naše zgodovine in da se himne ne spreminja kar tako. Omeni tudi, da mora biti himna kratka. V šali pa doda, da je v tem času veliko pomembnejših vprašanj za razpravo.

Sprememba

Če pred dvajsetimi in več leti ni bilo nobene dileme glede besedila himne, pa je tema postala aktualna danes. Boris Pahor predlaga, da bi nekoliko spremenili besedilo himne ali pa ji dodali nekaj verzov. “Naša himna hvali obstoj dobrih sosedov. Ampak normalno je, da te sosedje potem vprašajo, kdo sploh si,” je pripomnil Pahor v Dragi in doživel aplavz.

Tržaški pisatelj je že dvakrat pisal Društvu slovenskih pisateljev, naj parlamentu predlaga spremembo besedila himne. Sam je predlagal, da bi pred sedanje besedilo himne vrinili verza “Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet”. A pisatelji so mu odgovorili, da ni mogoče predlagati takšne spremembe, ker bi bile težave tudi glede glasbe. “Ne vem, nisem glasbenik, a rekel bi, da je v bistvu vprašanja zavest, ki se je v času prejšnjega režima v Sloveniji ni smelo poudariti,” je komentiral Pahor.

In naprej? Pahor je v Štanjelu napovedal: “Dobro, sam bom predlagal državnemu zboru, a morala bi me podpreti ljudska zavest, ki razlikuje narodni princip od nacionalizma.”

A predlog se slovenske politike doslej še ni dotaknil. Politiki predloga obširneje še niso komentirali. Pojavil se tudi ni noben podoben predlog, ki bi glasbeno bolj ustrezal - da bi himna imela dve kitici, drugo in sedmo, denimo. Za zdaj ostaja razprava o himni domena internetnih forumov. Dokler politika ne bo Borisa Pahorja vzela resno, bo, kot kaže, pač tako.

Zdravljica je nedeljiva celota

Ddr. Igor Grdina, znanstveni svetnik ZRC SAZU, ki predava o kulturni zgodovini tudi na novogoriški univerzi, je že pred leti dejal, da je Zdravljica veliko več od ene kitice, ki jo je politika vzela za himno.

Imamo več verzij Zdravljice. V prvi je naslov celo Zdravica, ne Zdravljica. V uporabi pa sta vse do danes obe verziji. Kateri izraz je pravi?

“Leta 1844 je Prešeren pesem naslovil z Zdravica, štiri leta pozneje pa jo je prvič objavil kot Zdravljico. Tudi v rokopisu Poezij, ki ga je pesnik predložil cenzuri, se najde druga verzija naslova. Avtorska volja je torej jasna: Prešeren je želel, da ljudje njegove verze (s)poznajo pod drugim naslovom.”

Ali ni Prešeren spreminjal besedila tudi zaradi nuje ali samocenzure?

“Prešeren je besedilo spreminjal zaradi notranje nuje: kadar s prvotnimi formulacijami ni bil zadovoljen, je iskal nove - ustreznejše svojim predstavam, mislim in čustvom. Tako je za objavo v Poezijah korenito spremenil Sonetni venec. Z Zdravljico ni ravnal nič drugače kot z drugimi svojimi pesmimi.”

Himne so običajno kratke, zato je v slovenski samo ena kitica. A vendar, je sedma kitica tudi najbolj sporočilna?

“Kolikor sam poznam himne, so večinoma kar obsežne; seveda pa se ob protokolarnih priložnostih večinoma igra ali poje skrajšana verzija - nekaj kitic namesto vseh.

Prešernove Zdravljice sporočilno ni mogoče zreducirati na sedmo kitico: če bi bila samo ta dovolj, bi pesnik gotovo ne zapisal ostalih. Prešeren je ustvarjalec besedne koncentracije, ne inflacije. Ne pozabimo, da je iz Poezij umaknil celotno Zdravljico, ker ji je cenzor Fran Miklošič prečrtal eno kitico. Pesem je po vsej pravici imel za nedeljivo.”

Ali ni mar Prešeren v prvi vrsti nazdravljal družbi in Slovencem, sosede pa je omenjal v širšem kontekstu?

“Zdravljica je himna v obliki napitnice. V sebi je popolna. Njena vsebina je, preprosto povedano, dobra misel na ves svet - od najbližjega, osebnega, do nacionalnega in planetarnega. Posebej je poudarjeno, da v tem mozaiku ne sme manjkati svoboda slehernega Slovenca.”

O himni za sosede ste tudi vi že polemizirali. Kaj menite o misli Borisa Pahorja, da bi morali besedilo himne zamenjati?

“Oh, saj ni bilo prave polemike; le opozoril sem, da je Zdravljica mnogo več kot to, kar je politika razglasila za himno. Ljudje, ki se imajo za pametnejše od Prešerna, so se seveda čutili izzvane. Njihova gostobesednost pa je bila le španska stena za patološko sovraštvo do Boga, ki se priklicuje v 2. kitico. Desetletja netolerantnosti, ki se je kazala v nenehnih histeričnih kampanjah proti vsem mogočim fizičnim in metafizičnim sovražnikom, so pač zapustila nespregledljivo sled.

Boris Pahor je imel velikokrat prav; po mojem mnenju se tudi tokrat ne moti. Naj Zdravljica ostane, kakršno nam je zapustil Prešeren. Kdor misli, da ni dovolj dobra, naj sam napiše kaj boljšega - če seveda more. Prešernovo delo pa je živo, kakršno je. Tudi Premrlovi uglasbitvi Zdravljice ni treba ničesar dodajati ali odvzemati.”

Kaj bi vi predlagali? Drugo ali sedmo kitico? Ali nemara kar celotno?

“Treba se bo odločiti: ali bomo zvesti Prešernovemu geniju ali pa tistim, zaradi katerih bi morali svojo zastavo permanentno izobešati na pol droga, ker bi nenehno žalovali za pametjo in normalnim odnosom do sebe in drugih, predvsem do svojih velikanov.”

besedilo in fotografije: Tino Mamić

 (objavljeno v Primorskih novicah 11-9-2011)