Pod vrhom tisočletja (ocena)

drugi članki o Rebuli

Rebulov zadnji dnevnik Pod vrhom tisočletja (Mladika, Trst, 320 str., 25 evrov) je dragoceno pričevanje o zadnjih petih letih minulega tisočletja, kot jih je doživljal umetnik, mislec, kulturnik, kristjan, Primorec in soprog.

Še kakšno lastnost uglednega akademika Alojza Rebule bi našli in prepoznali med branjem utrinkov zadnjih let pred jubilejnim svetim letom 2000. Kako pomembno je bilo in kako napačno so ga nekateri razumeli, je pisatelj razkril že v romanu Maranatha (Celovec 1996), ki ga prav z nekaterimi razmišljanji iz dnevnika sedaj bolje razumemo.

Pravzaprav so prav njegovi dnevniki - kar osem jih je že uzrlo luč sveta, poleg teh, ki redno izhajajo v Zvonu - ključ do razumevanja ozadij njegovega plodnega literarnega ustvarjanja. Rebulovi romani namreč nimajo uvodov ali spremnih besed, zato bralci o resničnih imenih junakov lahko le ugibajo. Rebula pa tudi ne govori prav veliko o svojih delih; v svoji skromnosti se celo ponatisov otepa.

Nekaj drobcev o ustvarjanju pa najdemo tudi v knjigi. V dnevniku zaznavamo pisateljev verski čut, ki mu ga nekateri literarni kritiki v stari maniri povojnih let tako zamerijo in zaradi katerega ga tudi del javnosti in založnikov povsem ignorira. “Za Mladinsko knjigo ne obstajam,“ mimogrede omeni v dnevniku pisatelj, ki je dobil vrsto literarnih nagrad doma in v tujini. Tudi sicer Rebula jezika ne “špara “, čeprav se včasih izogne imenom. Njegova kritika sodobne slovenske družbe je ostra in neposredna, a argumentirana in nežaljiva. Prav zato bi bilo dobro, če bi Rebulo vzeli v roke tudi tisti kulturniki, ki niso prebrali še nobenega njegovega dela. Teh namreč v slovenski kulturni srenji sploh ni malo, kljub vrsti visokih priznanj in nagrad, ki jih je dvakratni akademik prejel.

Glavni “junaki“ dnevnika so poleg avtorja njegova soproga Zora Tavčar, njegovi sorodniki in osebni prijatelji, pa tudi nekateri pomembni politiki, kulturniki in javnosti dobro znane osebnosti. Pisatelj je v svojih zapisih jedrnat. Dogodkov velikokrat ne opisuje podrobno, ampak jih le omenja, včasih pomeni to tudi samo eno poved. Kdor ne pozna pisatelja in njegovega dela, pa tudi temeljnih (osnovnošolskih) pojmov iz krščanstva in slovenske zgodovine, bo dnevniku očital hermetičnost. Dnevnik bralcu prinaša dvoje, s čimer pa se ne more pohvaliti prav veliko tovrstne literature. Poleg  poznavanja pisateljevega pogleda na dnevno dogajanje je tu še žlahtnost slovenske besede. Izbran jezik, pripovedno bogat, je sicer stalnica vsega avtorjevega besednega ustvarjanja. Ki pa v poplavi nizkokakovostnega jezikovnega izražanja natisnjene slovenske besede sveti kot svetilnik v megli. Ali kot velika svečka na torti. Na Rebulovi jih je namreč pred kratkim gorelo kar 85. Tržaška Mladika je knjigo izdala prav v počastitev tega jubileja.

besedilo in fotografije (s predstavitve v Trstu, na njegovi desni Zora Tavčar, na levi Tatjana Rojc): TINO MAMIĆ

objavljeno v Primorskih novicah