Preskoči na glavno vsebino

Pod vrhom tisočletja (ocena)


Rebulov zadnji dnevnik Pod vrhom tisočletja (Mladika, Trst, 320 str., 25 evrov) je dragoceno pričevanje o zadnjih petih letih minulega tisočletja, kot jih je doživljal umetnik, mislec, kulturnik, kristjan, Primorec in soprog.
Še kakšno lastnost uglednega akademika Alojza Rebule bi našli in prepoznali med branjem utrinkov zadnjih let pred jubilejnim svetim letom 2000. Kako pomembno je bilo in kako napačno so ga nekateri razumeli, je pisatelj razkril že v romanu Maranatha (Celovec 1996), ki ga prav z nekaterimi razmišljanji iz dnevnika sedaj bolje razumemo.
Pravzaprav so prav njegovi dnevniki - kar osem jih je že uzrlo luč sveta, poleg teh, ki redno izhajajo v Zvonu - ključ do razumevanja ozadij njegovega plodnega literarnega ustvarjanja. Rebulovi romani namreč nimajo uvodov ali spremnih besed, zato bralci o resničnih imenih junakov lahko le ugibajo. Rebula pa tudi ne govori prav veliko o svojih delih; v svoji skromnosti se celo ponatisov otepa.
Nekaj drobcev o ustvarjanju pa najdemo tudi v knjigi. V dnevniku zaznavamo pisateljev verski čut, ki mu ga nekateri literarni kritiki v stari maniri povojnih let tako zamerijo in zaradi katerega ga tudi del javnosti in založnikov povsem ignorira. “Za Mladinsko knjigo ne obstajam,“ mimogrede omeni v dnevniku pisatelj, ki je dobil vrsto literarnih nagrad doma in v tujini. Tudi sicer Rebula jezika ne “špara “, čeprav se včasih izogne imenom. Njegova kritika sodobne slovenske družbe je ostra in neposredna, a argumentirana in nežaljiva. Prav zato bi bilo dobro, če bi Rebulo vzeli v roke tudi tisti kulturniki, ki niso prebrali še nobenega njegovega dela. Teh namreč v slovenski kulturni srenji sploh ni malo, kljub vrsti visokih priznanj in nagrad, ki jih je dvakratni akademik prejel.
Glavni “junaki“ dnevnika so poleg avtorja njegova soproga Zora Tavčar, njegovi sorodniki in osebni prijatelji, pa tudi nekateri pomembni politiki, kulturniki in javnosti dobro znane osebnosti. Pisatelj je v svojih zapisih jedrnat. Dogodkov velikokrat ne opisuje podrobno, ampak jih le omenja, včasih pomeni to tudi samo eno poved. Kdor ne pozna pisatelja in njegovega dela, pa tudi temeljnih (osnovnošolskih) pojmov iz krščanstva in slovenske zgodovine, bo dnevniku očital hermetičnost. Dnevnik bralcu prinaša dvoje, s čimer pa se ne more pohvaliti prav veliko tovrstne literature. Poleg  poznavanja pisateljevega pogleda na dnevno dogajanje je tu še žlahtnost slovenske besede. Izbran jezik, pripovedno bogat, je sicer stalnica vsega avtorjevega besednega ustvarjanja. Ki pa v poplavi nizkokakovostnega jezikovnega izražanja natisnjene slovenske besede sveti kot svetilnik v megli. Ali kot velika svečka na torti. Na Rebulovi jih je namreč pred kratkim gorelo kar 85. Tržaška Mladika je knjigo izdala prav v počastitev tega jubileja.

besedilo in fotografije (s predstavitve v Trstu, na njegovi desni Zora Tavčar, na levi Tatjana Rojc): TINO MAMIĆ

objavljeno v Primorskih novicah

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost v tednu po 26. novembru. Hvala vsem za komentarje in delitve informacije. Samo državljani sami lahko s širjenjem informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.

Če je bil kak novinar na volilno nedeljo po prvi izjavi Marjana Šarca ob 19.05 presenečen, da bo ustanavljal parlametnarno stranko, je bil bodisi neinteligenten bodisi se je delal neumnega.
(VV Faktor 39, O rezultatih volitev za novega predsednika RS, KLIK in KLIK; O tej temi govori tudi moja kolumna: KLIK)
Problem Andreja Šiška je bil, ker slovenski novinarji, ko slišijo za domoljubje ali nacionalizem, ne vedo, kako bi se obnašali. Domoljubje je tabu tema za slvoenske medije. Tudi sicer slovenska levica ne ve, kaj bi z državo Slovenijo, saj ji je neodvisnost padla z neba.  (VV Faktor 35, O kandidaturi Andreja Šiška KLIK in KLIK)
V nobeni normalni državi ne bi prišlo do resne možnosti, da bi 39-letnik brez…

Odšel je Peter Bajc

Nadvse presenetila, prav šokirala, nas je vest, da je umrl Peter Bajc (55) iz Žapuž. Šturski rojak, velik Slovenec, ponosen Vipavec. Zgled pokončnosti, odločnosti in vztrajnosti. Sotrudnik civilne iniciative Čaven.
Težko je najti besede ob tem hudem dogodku. Čeprav sem prepričan, da smo dobili priprošnjika v deželi onkraj, to žalosti ne more zmanjšati.
Zato naj zakličemo le poslednji pozdrav, ki ga je izrekel šturski rojak in mučenec Filip Terčelj, s katerim se je Peter gotovo že srečal in poklepetal:
Na svidenje nad zvezdami.
Soprogi Martini in vsem njegovim v imenu ekipe Čavna izrekam globoko sožalje.
Namesto cvetja, ki ga svojci hvaležno odklanjajo, bom njemu v čast daroval dar za mašo za domovino.
Pogreb dragega Petra bo v sredo ob 18. uri.

Tino in čavenski prijatelji