DEŽELA FARAONOV (potopis po Egiptu)

NA POT

Za potovanje v Egipt smo se odločili predvsem zaradi bojazni pred islamskim fundamentalizmom, ki iz dneva v dan narašča. Zaradi tega bo skoraj gotovo čez par let to potovanje nemogoče izpeljati. Posebej velja to za od centra bolj odmaknjene predele po Nilu navzgor. Potovanje smo načrtovali za poletje, kar pomeni za Egipt pasjo vročino, a tudi nižje cene in manjšega števila turistov.

Na pot smo šli z letalom iz Trsta, ker nam je to najbližje in najbolj poceni (padec lire). Letalska družba Alitalia ima za razliko od Adrie Airways študentske popuste. Tako smo leteli Trst-Rim-Kairo in točno čez mesec dni nazaj. Vozovnica je bila okrog 600 DEM, enomesečno potovanje pa nas je prišlo še 700 DEM po osebi.

Za Egipt smo potrebovali vstopni vizum, ki smo ga dobili na Egiptovski ambasadi na Dunaju. Najbolj smo si pomagali (pred in med potovanjem) z vodnikom Lonely Planet - Egypt, kjer smo dobili podatke o najugodnejših cenah in storitvah.

Na pot smo odšli: dve Mojci, Mateja, Bogdan in Tino.

LUČKE, LUČKE

Potovanje z letalom ni  nič kaj posebnega, posebej pa ne nad morjem in nad oblaki, kot je bilo naše. Ko smo prileteli nad Afriko je bila že noč. In potem čudovit prizor: Nilova delta. Do koder je segel pogled, same lučke. Vseh barv. Kakih štirideset milijonov ljudi živi v Nilovi delti, ki je velika kot Slovenija. Praktično eno samo naselje.

Resnični Egipt ni kvadrataste oblike, kot se vidi z zemljevidov. Je dolga, ozka dolina ob Nilu, ki se razširi le ob Naserjevem jezeru na jugu in Delti na severu. Oblika poseljenega Egipta spominja na lotosov cvet, simbol ljubezni. Življenje je odvisno od Nila. Do koder sežejo njegove vode, je rastlinje bujno in zeleno. Vse ostalo je rumena, mrtva puščava.

Najlepše je bilo leteti nad Kairom, ki smo ga poznali le z zemljevida. Z lahkoto smo prepoznavali posamezne četrti in avenije. "Kot na dlani," če uporabim pogosto frazo. Nato pa spust. Želodce smo imeli že v goltancu, ko se je avion ustavil. Končno na tleh črne celine.

Od lani smo že pozabili, kako izgledajo arabske carinske formalnosti. Hladen tuš je prišel hitro. Potne liste nam je odvzel nek policaj in se z besedami "ten minuts" oddaljil. Ko je minilo ne-vem-kolikokrat "ten minuts" smo se poskušali približati temu policaju, ki pa jo je vsakokrat, ko nas je videl, da se mu približujemo, na hitro ucvrl. Igrica bi postala prav zabavna, če ne bi v tem času vse carinske formalnosti opravili vsi potniki treh letal, ki so prišli za nami. Bog obvaruj, da bi se začeli s kom pričkati ali kaj zahtevati; v tem primeru bi se s prvim letalom morali vrniti v Evropo. No, kaki dve uri je trajalo.

Lahko smo šli po prtljago. Prvi vprašani uradnik nas je napotil k tekočemu traku številka 17. Ker tam naše prtljage ni bilo, nas je naslednji napotil na številko 5. In tako nam je v petem poskusu uspelo. Osvojili smo prvo pravilo: vsak Arabec vedno odgovori na tvoje vprašanje, čeprav se zlaže.

Takoj, ko zapustimo carino, nas obdata kaka dva ducata taksistov. Ponujajo najcenejši in najboljši taksi, hotel, vodiča, menjavo in še in še. Do centra Kaira moramo dobiti prevoz, zato izberemo "najcenejšega" ponudnika in se zbašemo v njegov kombi z air-conditionom (ki ga seveda ni bilo) in polnim mačjih očes, lučk in nalepk. Izkaže se, da gresta z nami dva. Eden vozi, drugi pa nam ponuja vse mogoče. Na vsak način bi me med čvekanjem držal za roko. Seveda mu (moškemu!!) tega ne dovolim, on pa se ne da in prosi, če bi se držala za roko vsaj eno minuto. Vse mi je postalo jasno, ko je Mojci užaloščen potožil: "You have a better boy-friend then I have."

Doma smo večkrat slišali zgodbice, kako so Arabci hoteli kupiti kako Evropejko za čredo kamel. Na našem potovanju je izpadlo, da sva bila fanta v večji nevarnosti kot dekleta. Nepozabno pa je bilo, ko sem se začel podivjano dreti na - mislim, da se je imenoval tako - Ahmeda, ko me je za slovo v hotelu prosil, če mu bi dal "ljubčka".

V arabskem svetu je homoseksualnost precej domač pojav. Družba je namreč izrazito deljena po spolu. V javnosti žensk skoraj ni, če pa že, so v ženski družbi. Zelo so zakrite, nekatere popolnoma, druge samo z ruto na glavi. Moški so oblečeni bolj evropsko, nekateri po zadnji visoki modi. Skoraj vsi imajo dolge rokave in nihče kratkih hlač. Še vedno so v rabi prastare "galabije", to so nekakšne spalne srajce do gležnjev.

Pri arabski kulturi me najbolj moti njihova netolerantnost do drugačnosti. Muslimanke v Evropi povsod nosijo rute ali celo feredže (zagrinjala čez obraz). V Italiji so lahko zakritega obraza celo na sliki v potnem listu. Ženska v kratkih hlačah (do kolen!) pa v vsem arabskem svetu zbujajo javno pohujšanje. Čeprav je na najbolj turističnih točkah in v dragih hotelih dovoljeno, je to le zaradi dobička - prezir do tujcev ostaja.

Vožnja do centra mesta je bila divja. Izsiljevanje in hupanje je nekaj povsem običajnega. Semaforji in prometni znaki so samo dekoracija. Voznik rdeče luči sploh ne opazi. Na tripasovnici vozi tudi pet avtomobilov vštric. Avtomobilski žarometi so tudi le za okras. Nekateri jih prebarvajo v rdeče ali zeleno, drugim celo stalno utripajo. Povsod same trgovine in lokali, kljub polnoči vse odprto in razsvetljeno. Več kot je pisanih lučk ali svetlečih napisov, lepše je. Lučke, same lučke.

GARDEN CITY - REPREZENTANČNA ČETRT

Dobili smo sobo v hotelu streljaj od Nila, v nekoč evropskem in reprezentančnem predelu Kaira - Garden Cityju. Na predrevolucijski blišč metropole še danes spominjajo velikanska pročelja številnih stavb. Danes je vse razmajano, umazano, pokvarjeno. Oaze v umazaniji so le številna veleposlaništva in konzulati. Naš hotel je bil eno ulico stran od slovenske ambasade in dve ulici oddaljen od slovenskega misijona šolskih sester. Na slovenski ambasadi nas je sprejel kar naš veleposlanik in najbolj smo si zapomnili, kako smo z užitkom pili Jupi.

Najlepše spomine pa imamo na slovenske šolske sestre. Tu smo poleg odlične hrane in prijazne besede bili deležni tudi duhovnega okrepčila in spodbude. Stari ljudje povedo ogromno. A svete osebe (in to slovenske sestre gotovo so) še toliko bolj. Te sestre so prestale tri revolucije in totalitarizme: fašistično, komunistično in islamsko.

Slovenske misijonarke so v Egiptu že več kot stoletje. Zanimivo, da niso prišle zaradi Arabcev, ampak zaradi Slovenk. Veliko slovenskih deklet (predvsem Primork) je čez morje prišlo v Egipt v prejšnjem in v začetku tega stoletja s trebuhom za kruhom. Tu so se zaposlile kot dojilje, služkinje, uslužbenke. Posel je cvetel, saj je bila dežela pod britanskim protektoratom. Posebej veliko Evropejcev je živelo v Aleksandriji in tu je bilo največ možnosti za zaslužek. Zato so se te Slovenke imenovale aleksandrinke. Sem so prihajale za par let in domov pošiljale denar, s katerim so se preživljale številne družine. To so bile poročene in neporočene žene ter dekleta. Večina se jih je vrnila domov, veliko pa jih je ostalo tudi tukaj, kjer so se nekatere tudi poročile. Ni bilo malo primerov, da si je aleksandrinka ob vrnitvi kupila kmetijo in si tako omogočila poroko in finančno samostojnost. Preprosta kmečka dekleta se ob prihodu v pristanišče niso takoj znašla in bila so lahek plen raznih prevarantov. Zato so v Egipt prišle tudi slovenske redovnice. Aleksandrinkam so tu pomagale z nasveti in prenočišči predvsem v prvih dneh, kasneje pa je bila hiša sester  zbirališče ob koncu tedna. Aleksandrinke so se prišle sem poveselit, se srečat z rojaki in si tako druga drugi pomagale. Tu je bila maša v slovenščini, sestre so vodile razna društva, pevski zbor, tu so bila vsa praznovanja.

Danes Aleksandrink ni več. Po islamski revoluciji leta 1952 je Egipt začel propadati, večina Evropejcev se je morala odseliti, naše sestre pa so ostale. Dve hiši imajo: eno v Kairu, drugo v Aleksandriji. V prvi imajo dekliški študentski dom za muslimanska dekleta, v Aleksandriji pa ženski dom za ostarele. Ta je edini dom za ostarele in onemogle v državi. Skrbno urejeni hiši sta zgled urejenosti in poštenosti sredi arabskega nereda. Morebitno spreobračanje muslimana v krščanstvo pa je oblast strogo prepovedala.

Med sestrami pa niso same Slovenke. Srečali smo sestro Dolorozo iz Bosne in par domačink, Egipčank. Najbolj zanimivo pa je, ker so se naučile slovenskega jezika in slovenske kuhinje. Take potice, kot jo je naredila egičanka sestra Angelina, že dolgo nisem jedel.

PIRAMIDE

Po obilnem kosilu pri sestrah smo se odpravili na rob Kaira, kjer se začenja puščava. Na avtobusu smo se spoznali z nekim domačinom in prvič slišali tipično zgodbico, ki ti jo povsod pripovedujejo. Ima brata v Ameriki, njegovo dekle je Evropejka, zaposlen je v državni službi, a trenutno ima dopust. Njegov dober prijatelj je lastnik trgovine s papirusi, pozna pa tudi nekoga, ki nudi zelo poceni ježo s kamelami.

Naplahtal nas je tako, da je kar smrdelo. Oboje -kamele in papiruse - smo preplačali za dvakrat. Bili pa smo toliko "pametni", da pri količini nismo pretiravali, saj smo kasneje slišali za precej bolj kritične primere. Vseeno pa je bila ježa s kamelami med piramidami ob sončnem zahodu nepozabna.

Notranjost piramid smo si ogledali naslednji dan. Pravzaprav ni nič posebnega - dolgi nizki hodniki, množica znojnih Američanov in Japoncev, v središču pa kamnit sarkofag, kjer je počival faraon. Dokler niso grobnice izropali.

Precej bolj veličasten je pogled na piramido od zunaj. Ogromne skale, nakopičene druga na drugi. Stopničavost je nastalo kasneje, ko je marmorna obloga odpadla. Plezanje je prepovedano, sicer pa zanimivo in težavno.

V Gizi (tako se imenuje ta predel Kaira) so tri velike piramide in šest majhnih (visokih "le" kakih pet nadstropij). Zraven je še znamenita sfinga - ležeča levinja s človeško glavo. Sfinga je simbolizirala faraonovo moč in je varovala grobove pred roparji. Najvišja piramida je visoka kot petinpetdesetnadstropna stolpnica (147m). Bila je grobnica faraona Keopsa, postavljena pred 4600 leti. Drugi dve sta bili za njegovega sina Kefrena in vnuka Mikerinosa. Ko je bil tu Napoleon, je izračunal, da bi z materialom, ki je v teh treh piramidah, okrog celotne Francije zgradili tri metre visok zid. Šest malih piramid, ki stojijo ob strani, pa so zgradili za kraljice, faraonove žene.

Do Nila vodi Sveta ulica, dolga enajst kilometrov. Obnovili in napravili spet vozno so jo v prejšnem stoletju, da se je po njej lahko s kočijo peljala francoska cesarica Evgenija. Tlakovali pa so jo, ko je v Kairo prišel ameriški predsedik Carter. Dobro, da imamo na svetu vladarje, kajne?

Vse do danes arheologi in zgodovinarji niso ugotovili, na kakšen način so stari Egipčani vse to gradili. Uganke verjetno ne bodo nikoli razvozlali. Stari Grki so poznali sedem čudes sveta, med njimi tudi piramide v Gizi, ki so se edine med sedmerico ohranile do danes. Kateri turist jih ne bi želel videti vsaj enkrat v življenju?

KOPTI

Po propadu stare egipčanske države in po vpadih številnih barbarskih ljudstev je sem prišel Aleksander Veliki. Oklical se je za faraona in božjega sina sončnega boga Ra. Po Aleksandrovi smrti so si njegov imperij razdelili njegovi generali. Egipt je pripadel Ptolomeju, ki je postal ustanovitelj dinastije ptolomejcev. Za njimi so postali vladarji Rimljani in naredili Egipt za žitnico svetovnega cesarstva. Tu se je zgodila ljubezenska zgodba Kleopatre z Julijem Cezarjem, po njegovi smrti pa še z Antonijem. Cesar Oktavijan Avgust je napadel Egipt, da bi onemogočil Antonija. Ko je bil poraz na dlani pa sta Kleopatra in Antonij naredila samomor. Okrog leta 40 po Kr. je evangelist sv. Marko razširil krščanstvo ob Nilu. Zaradi vdora Arabcev se je razvoj ustavil. Kristjani, ki so preživeli tudi arabsko naselitev, so pravzaprav potomci starih Egipčanov. Še danes jih je kakih 15%. Imenujejo se Kopti, kar je  starogrškegi izraz za Egipčana.

Koptska cerkev je samostojna in avtohtona. Ima svojega patriarha, ki ga imenujejo papež. Večji del so pravoslavni, manjši pa katoliki. Sicer izvirajo iz Vzhodne Cerkve (pravoslavne); odcepili so se zaradi teološkega spora o Kristusovi božji in človeški naravi. Koptska pisava je kombinacija staroegipčanskih hieroglifov in starogrških pismenk.

Predel Kaira, naseljen pretežno s Kopti, se imenuje Stari Kairo. Tu naj bi živela Sveta družina, ko je pred Herodom zbežala v Egipt. V Starem Kairu je več cerkva, samostanov in celo sedež judovske skupnosti. Tu, kjer danes stoji sinagoga, naj bi med kopanjem faraonova hči našla Mojzesa, ki so ga starši v košari iz ločja spustili po Nilu, da bi ga obvarovali pred pogubo. Tako je prišel Mojzes na egipčanski dvor, zgodbo naprej pa poznamo. Na mestu, kjer je živela Sveta družina, danes stoji cerkev svetega Sergeja, na Vzhodu zelo čaščenega svetnika. Vse skupaj nas sploh ni navdušilo, prej obratno. Posebej, ko nas je neka starka začela nadlegovati za bakšiš. (Bakšiš pomeni napitnina, dar vbogajme, plačilo.) Notranjost cerkvice je bila polna šare, pa še nekaj so prenavljali. Kar jadrno smo jo ucvrli, starka pa se je še dve ulici drla za nami. Mest, kjer naj bi se med izgnanstvom v Egiptu Sveta družina zadrževala, je več, in so raztresena po vsej deželi. V verskem življenju Koptov predstavljajo nepogrešljive romarske točke in jim zato oblikujejo cerkveno leto. Tuji romarji pa, razen Kaira, tem romarskim krajem ne dajejo nikakršne pozornosti.

Obiskali smo še cerkev sv. Barbare, kjer hranijo relikvije dveh na Vzhodu zelo pomembnih svetnic: svete Katarine Sinajske in svete Barbare. V cerkvici (tipični: tri ladje in ikonostas z vrsto svetnikov) je bilo za kak razred otrok najrazličnejših starosti, ki so se tu sproščeno in bučno igrali. Dveh ali treh domačink, ki so razgreto klepetale, tudi svetost kraja ni nič ovirala. Najprej nam je bilo to čudno, že pohujšljivo, a v enem mesecu obiskov po egipčanskih cerkvah (pa tudi mošejah) smo to vzeli za nekaj naravnega. Koptom je Bog dosti bolj domač kot Evropejcem in k temu spada tudi sproščenost v cerkvah. Zakaj bi bilo klepetanje v božji prisotnosti kaj slabega, bi te vprašali. Če se malo poglobiš, prideš tudi sam do podobnega zaključka.

Kot zadnjo smo si ogledali znano "Visečo cerkev", v kateri so ravno imeli nek sestanek župnijske skupnosti. Cerkev je posvečena Devici Mariji, sicer pa ena najlepših in najstarejših cerkva v Egiptu. Na notranjem dvorišču pred cerkvijo so starodavne ikone (Devica z otrokom iz 10. stoletja) in nekaj lepih zelenih palm, ki se čudovito sklapajo z rumenim kamnom. Na sredi dvorišča stoji  kip Kristusa, okrog pa je trinajst stebrov (Jezus in dvanajst apostolov). Ljudje so bili lepše in bolj bogato oblečeni kot siceršnji Egipčani, tudi bolj čisto in urejeno je bilo vse skupaj. Tako nekako smo si Kopte tudi predstavljali - podobno kot sicer kristjane v arabskih (muslimanskih) državah - podjetnejše, bogatejše, kulturnejše, bolj izobražene. Izjeme seveda potrjujejo pravilo.

NA JUG

Zvečer smo se z vso prtljago odpravili na kairsko železniško postajo. Odločili smo se za nočno vožnjo do juga države, od koder bi se nato počasi vračali nazaj na sever. Prva kategorija, ki smo jo rezervirali, naj bi pomenila klima naprave in največje možno udobje. Vlak potuje direktno, brez postankov; vsi ostali vlaki se morajo zato umikati s proge, kar pomeni tudi več kot polurno čakanje lokalnega vlaka z domačini.

Z vsem smo bili tudi zadovoljni, razen da je bil video prižgan celo noč. Vsebina filmov je bila enaka: preprosto, debelo, lahkotno mlado dekle lepo prepeva, zalezujejo jo pa grdi in hudobni starci. Na koncu spozna poštenega, lepega in mladega bogataša in se z njim poroči. Zelo posnemajo zahodnjaške filme in standard v njih (disco, zabaviščni park, zahodno opremljeno stanovanje). Zvočniki so tulili do konca, luči v vagonu pa tudi niso ugasnili celo noč. Nek Američan si je zato med vsesplošnim smehom učinkovito pomagal: nadel si je sončna očala in ušesa zamašil z vato. Soglasno smo sklenili, da se brez vate ne odpravimo nikamor več.

Nekako smo preživeli noč in zjutraj izstopili iz vlaka v Assuanu, mestecu pod Asuanskim jezom. Takoj, ko sem stopil na beton, je vame udarila vroča sapa od vlaka. Zato sem se umaknil par korakov vstran, a vroč zrak je ostal. "A je to mogoče, da je tako vroč vetrc," sem pomislil. Kruta (ali bolje peklensko vroča) resničnost nas je primorala, da si čimprej najdemo sobo z air conditionom. Najbolj ugodna cena za kolikor toliko spodoben penzion je bila v "Bob Marly Hotelu". Ne, ni napaka, Marley se tu piše Marly. Ravno smo se namestili in polegli po posteljah, ko utihne air condition in luči ugasnejo. Pol hotela je bilo brez elektrike. Na "recepciji" gospodarja ni bilo, mali črnček pa je lahko izdavil le: "10 minuts, no problem, OK, OK." Čez kako uro smo uspeli izvedeti, da je v tem času ravno nogometna tekma državne reprezentance in spet je prisegal na tistih deset minut. Ker sem vseeno poskušal zaspati le pod ventilatorjem, sem po uri savne dobil vročino in nisem se mogel več obdržati na nogah. Na srečo se je znočilo in temperatura je padla na precej bolj znosno višino. Gospodarja še vedno ni bilo in začeli smo iskati nov hotel. Dobili smo ga in ko smo se vrnili, smo to črnčku povedali. Le ta je nekam stekel in gospodar je bil nazaj v petih minutah. Sto izgovorov in postavili smo mu ultimat: če v eni uri ne bo vse nared, odidemo. Tik pred iztekom ultimata (po vsaj sedmih urah brez elektrike), je končno prišel mojster. Gospodar nam je začel očitati, da je za rezervni del dal ogromno denarja. Kot da smo mi krivi, da se je to pokvarilo. Čakanje smo podaljšali še za pol ure in odšli med preklinjanjem in tuljenjem lastnika in vseh njegovih v hotelu. Preselili smo se v hotel z zvenečim imenom: Nubian Oasis.

Naslednje jutro ob treh smo vzeli taksi do najjužnejše točke naše poti, tik ob sudanski meji: Abu Simbel. Odpeljali smo se v konvoju z vojaškim spremstvom, saj je to zaprto območje zaradi obmejnih prask med Egiptom in Sudanom. Prvič smo se prav zares srečali s puščavo, skozi katero smo se vozili štiri ure. In nato prelepo svetišče Abu Simbel.

NAJVEČJE UMETNO JEZERO NA SVETU

Največje umetno jezero, dolgo več kot petsto kilometrov, se imenuje po takratnem egiptovskem predsedniku Naserju. Izpred templja Abu Simbel se danes ponuja prelep razgled na jezero. Z malo smole pa bi si lahko danes ta tempelj ogledovali le še potapljači. Zakaj? Vrnimo se v preteklost.

V petdesetih letih, ko so na oblast prišli islamisti z Abdulom Naserjem na čelu, so začeli načrtovati jez, ki bi zajezil Nil, najdaljšo reko na svetu. Naglo razvijajoča se povojna tehnika je to omogočala. Ker se je Egipt ravno takrat oddaljil od Zahoda, je bila to priložnost za Sovjete. Skupaj z njimi so od leta 1960 do 1971 zgradili 111 metrov visok Asuanski jez. Elektrarna, ki jo poganja Nil, napaja vso državo s poceni elektriko, voda iz umetnega akumulacijskega jezera pa namaka polja vse do Alžirije.

Kaj pa druga stran medalje?  Ker bi Izraelci jez z malo boljše pripravljeno vojaško letalsko akcijo mimogrede razstrelili in s tem poplavili vsa egiptovska mesta, je Egipt v zunanji politiki postal šibkejši partner. Zato so tudi kot prva arabska država podpisali mirovni sporazum z Izraelom (Campdavidski sporazum 1979), kar ostali Arabci Egiptu ne bodo nikoli odpustili. Posredno iz tega izvira naraščajoči islamski fundamentalizem, ki ogroža tudi že turiste. Nekateri bi radi imeli državo urejeno s šeriatskim pravom, kar pomeni podreditev civilnih zakonov religioznim.

Nastopile so številne mikroklimatske spremembe; veliko večje izhlapevanje kot prej, izginilo je veliko živalskih in rastlinskih vrst. Danes se za jezom nabira ogromno blata (erozija ob zgornjem Nilu), zato se turbine mašijo in čiščenje zahteva ogromno denarja. 45 vasi je izginilo z zemljevidov, ker so jih poplavili in prebivalce preselili.

Pa ne le to. Po ozemlju, namenjenem poplavitvi, je bilo razsejanih precej staroegipčanskih templjev. Egiptovska vlada je mednarodne inštitucije prosila za finančno pomoč, a brez večjih uspehov. Vlada je zato začela z izsiljevanjem: počasi so pričeli polniti Naserjevo jezero, ne glede na neprecenljive zgodovinske ostanke. Prvi templji so bili že do kolen v vodi. Mednarodna javnost je burno reagirala in Unesco (Združeni narodi) je obljubil pomoč v višini 80%. Vlada je ustavila polnjenje in začela z enim od najbolj zahtevnih projektov pri ohranjanju svetovne kulturne in zgodovinske dediščine, kar jih je kdaj bilo. Deset templjev so kamen za kamnom prenesli na višje ležeče kraje, štiri manjše pa so prenesli v New York, Torino, Berlin in London. Ti slednji štirje templji so bili kot plačilo za 20% stroškov celotnega projekta, kar bi moral plačati Egipt.

Najlepši (in najbolj znan) tempelj se imenuje Abu Simbel. Izklesan je bil v živo skalo, kar se ni dalo prenesti v celoti, ker bi morali prenesti cel hrib. Zato so na novem kraju naredili umeten hrib iz betona in vanj vgradili skalo, razrezano na desettonske kose. Delo je potekalo štiri leta. Danes tega s prostim očesom sploh ni lahko opaziti in marsikdo je razočaran, ko si ogleda notranjost umetnega hriba in spozna "prevaro". Najprej pravljica, potem pa beton in tehnologija.

To svetišče je pred 3250 leti postavil sebi v čast faraon Ramzes II.. V tem času so bili v egipčanskemu suženjstvu Izraelci in prav Ramzes II. je tisti faraon, ki se ga omenja v Svetem pismu. Vhod v tempelj je izklesan med nogami štirih dvajsetmetrskih sedečih Ramzesov. V notranjosti je več soban, prav na koncu pa je najsvetejši kraj, kjer v slavo sončnemu bogu Ra sonce posije točno dvakrat na leto. Temu svetišču nasproti je faraon postavil malo manjši (a še vedno neznanski) tempelj, posvečen svoji najljubši ženi kraljici Nefertari in boginji neba in podzemlja Hator. Fasado oblikuje šest desetmetrskih kipov, med katerimi sta dva kraljici Nefertari, štirje pa Ramzesi. Tako je Ramzes pokazal, katera žena mu je najljubša takoj za samim sabo.

Popoldne smo se med vrnitvijo ustavili še na otoku, kamor so prenesli tempelj Philae, posvečen nekakšni egipčanski Devici Mariji, boginji Izis. Izis je bila najbolj priljubljena med vsemi božanstvi kot zaščitnica nesmrtnosti, ženskosti, spolnosti in narave nasploh. Tempelj Philae je bil od vedno najbolj obiskan romarski kraj in to vse do šestega stoletja po Kristusu. Svetišče so namreč privzeli Grki, Rimljani in celo prvi kristjani so se tod shajali. V prejšnem stoletju je postal otok zaradi svoje romantičnosti eno najbolj obiskovanih turističnih krajev in to ostal vse do danes. Otoček, palme in trsje v temno modrem Nilu. 

Nedaleč so odkrili egipčanski kamnolom s še nedokončanim obeliskom. Zakaj so klesarji tik pred koncem pustili svoje delo? Invazija? Propad ali bankrot? Nikoli ne bomo izvedeli, le nedokončani obelisk bo ostal in pričal o koncu  veličastne zgodovine teh krajev. 

Če greš v Egipt in se ne pelješ s feluko, nisi bil v Egiptu. Feluka je ime za starodavne rečne ladjice s snežno belimi jadri. Podobne vidimo tudi na starih egipčanskih slikah, ko so se stari Egipčani po Nilu prevažali precej podobno kot danes. Feluka ima kapitana, ki uravnava jadra, in krmarja. Nikoli ne bi verjel, da se je možno tako hitro voziti po Nilu navzgor. Čas pa na Nilu ne igra nobene vloge. Lahko se namreč zgodi, da padeš v brezvetrje in moraš počakati na sapico. Vročine, ki sicer vlada tod ni sploh čutiti, zato je to prijetna sprostitev. Temperature v senci dosegajo vse do 42 stopinj Celzija.

LOKALNI VLAK

Naslednje jutro smo pri zajtrku opazili, da vrečko za čaj večkrat uporabijo. Tega seveda niti v sanjah ne priznajo, a tudi mi smo se že navadili marsičesa. Edini problem je bil, da nas receptor ni zbudil dovolj zgodaj in smo zamudili vlak. Naslednji je šel šele zvečer in edina možnost je bila, peljati se z lokalnim vlakom. V vodiču je bilo tako početje odločno odsvetovano in kmalu smo videli zakaj.

Nekaj podobnega sem si predstavljal, ko sem pred leti gledal po televiziji indijske vlake, kjer se potniki vozijo še na strehi. Na vso srečo ni bilo take gneče. Toliko nesnage še nisem videl na kupu, razen na smetišču. Sedeže je pokrivala debela plast sivega prahu. Posedli smo se v prazen vagon, ki se je takoj zatem napolnil. Arabci so posedli okrog nas in nas tiho gledali. Gledali, ali bolje rečeno, buljili so v nas. Na to smo bili hvala-Bogu kar navajeni. Med vožnjo, ki je trajala pol dneva (s turističnim vlakom pa dve uri), so mimo hodili prodajalci vsega mogočega. Pepsicolo so nosili v pločevinastih vedrih, polnih umazane vode. Če si kupil steklenico, ti jo je odprl z deščico, odtrgano od okenske rolete. Zamašek je z glasnim pokom (kot petarda) odfrčal par metrov stran. Med vsem tem so berači in pohabljenci prosili za bakšiš in tulili po vagonu.

Na vsaki postaji so se firbcem v vagonu pridružile glave, ki so molele skozi okno im se mirno z umazanimi rokami oprijemale tvoje torbe na sedežu. Celo kamele so bile zraven in zdelo se nam je da si nas tudi one ogledujejo. Brez pogovora seveda ni šlo. Zanimalo jih je vse: od kod smo, koliko smo stari, kaj delamo, kakšni so naši medsebojni odnosi. Z vso resnostjo sem jim zatrdil, da je Bogdan poročen z Matejo, jaz pa z obema Mojcama. Niso prav vedeli, če naj mi verjamejo ali ne. Prišel je možakar srednjih let, ki je veljal za zelo pametnega in prisluhnil zgodbi. Na moč avtoritativno in umno je razsodil, da govorimo resnico in vsi so spoštljivo prikimali in mi rekli lucky man.

Nekaj zatem pride mimo par najstnikov s starim kasetnikom s hreščajočo glasbo. Arabske zabavne glasbe se kaj hitro naveličaš. Zelo spominja na bosanske in srbske narodnjake (Lepa Brena), le malo težje se posluša. Fantiči so šli nekajkrat skozi naš vagon in se nato usedli en sedež stran. Glasno so se pogovarjali in se delali važne, nam pa so se zdeli pošteno ubrisani. Ko so videli, da njihove popevke pri nas sploh ne zbujajo pozornosti, so zamenjali kaseto. Modern Talking, Wham in Sandra z več kot deset let starimi uspešnicami, ki jih pri nas že davno nihče ne posluša, so pomenili pravi balzam za naša ušesa. Kar raznežili smo se.

Vlak se je po poti večkrat ustavljal kar sredi proge: enkrat se je pokvaril, dvakrat pa smo čakali na odstavni progi, da je mimo nas peljal turistični vlak. Vmes so potniki šli na bližnje njive in na licu mesta pojedli kak pridelek ali si odtrgali šop banan z drevesa.

LUKSOR, VISKI IN BOG AMON

Tako nekako smo se po polževo pricjazili na cilj v mesto Luksor, in se takoj po prihodu vrgli na lov za najcenejšo sobo. To nam je tudi prav zares uspelo, ker je bila ponudba večja od povpraševanja. Hotelski agenti, ki so nas obstopili na postaji, so se skoraj stepli med seboj, ko so nas vlekli vsak na svojo stran. Nekako smo izbrali "hotel" El Salam in se dogovorili za ceno tri funte (po osebi na noč z zajtrkom), kar v tolarjih ne znese niti stotaka. S tako ceno pa si nihče v Egiptu ne bi pokril niti osnovnih stroškov in upravičeno smo pričakovali, da nas bo nekje napetnajstil. Ni bilo treba dolgo čakati.

Proti večeru nas je prosil za uslugo: ker se njegova sestra jutri poroči, bi rad v brezcarinski prodajalni nabavil nekaj steklenic viskija, ki pa ga lahko kupujejo samo tujci. V zameno nas je povabil na žur, nam priskrbel polovično ceno za rent-a-bike, vsakemu obljubil po eno egiptovsko pivo Stella in vsakemu eno arabsko pokrivalo za na glavo. Viski smo nakupili in prodajalcu dali kar precej bakšiša (z njegovim denarjem...) in naredili začetniško napako, ker smo, predno smo dobili nagrado, oddali steklenice iz rok. Naslednji dan je bila res zabava, a brez nas: kaka deseterica gospodarjevih prijateljev se je na smrt napila in na glas prepevala in tulila. Piv in pokrival seveda nismo dočakali, le popust pri kolesih je veljal. Sicer pa nas vsa stvar ni nič stala, dobili smo le zanimivo izkušnjo, kako je z zakonsko prepovedanim pitjem alkohola.

Na čisto drugem koncu mesta me je čez dva dni ustavil neznanec in mi začel razlagati, da se bo jutri njegova sestra poročila. Ko sem mu povedal, da se je včeraj poročila hči našega hotelirja, je rekel: "Oh, kakšen slučaj. A poznate kakega drugega tujca, ki še ni izkoristil pravice za nakup?" Odkimal sem in mu odvrnil:"Pač, smo v času številnih porok." "Brat" pa je že oprezal za naslednjo žrtvijo.

V Luksorju pa smo počeli še kaj bolj pametnega. V predmestju leži Karnak, sveto mesto starih Egipčanov, polno templjev. Pred vhodom na obeh straneh stopaš po nekakšni aveniji, kjer so na obeh straneh sfinge z ovnovo glavo. Skozi velikanski pilon (strokovni izraz za vhod v staroegipčanski tempelj) pridemo na prvo notranje dvorišče. Naslednje dvorišče je na gosto posejano s stebri v obliki rastlin papirusa. Brez problema se skriješ v gozdu dvainštiridesetih stebrov, ki zavzemajo več prostora kot notredamska katedrala. Za šestim pilonom je svetišče solarne ladje, ki popelje pokojnika v večno življenje. Poleg tempeljskega kompleksa, zgrajenega v čast kralju bogov Amonu, je še vedno polno vode umetno Sveto jezero, dolgo 110 metrov. Obeliskov, hieroglifov in kipov raje ne začnem niti naštevati.

Sveta ulica je Povezovala Karnak s središčem Luksorja, kjer stoji še en tempeljski kompleks. Pred vhodom aleja sfing s človeško glavo, ki so varovale tempelj. Pred prvim pilonom sta nekoč stala dva rožnata granitna obeliska. V prejšnem stoletju je enega egiptovski kralj Mohamed Ali daroval Napoleonu III., ki ga je postavil na Place de la Concorde v Parizu. Napoleon mu je v povračilo dal stensko uro, ki pa je bila pokvarjena. Ura se je sčasoma zgubila, rožnato obelisk pa še vedno občudujejo turisti v francoski prestolnici.

V prvem dvorišču za pilonom stoji štirinajst stebrov, polnih hieroglifov. V kotu je na mestu staroegipčanskega templja zgrajena mošeja iz trinajstega stoletja, posvečena lokalnemu šejku.

V središču templja je svetišče boga Amona, za njim pa svetišče solarne ladje, ki ga je obnovil Aleksander Veliki. Ob tem je dal narediti relief, kako pride on na obisk k bogu Amonu. Kult boga Amona se je namreč združil s kultom sončnega boga Ra in tako predstavljal najvišjega boga, za katerega se je razglasil tudi Aleksander Veliki.

Vsako leto je bog Amon iz Karnaka po Nilu prišel na obisk v Luksor v svoj zasebni dom in bil tu nekaj časa na obisku pri svoji ženi. Staroegipčani niso le prepeljali Amonovega kipa, ampak ga tudi umivali, oblačili, dajali spat in mu prinašali hrano. Na vprašanja, ki so mu jih postavljali, je v njegovem imenu odgovarjal najvišji svečenik.

Tudi mi nismo mogli brez hrane in si zato zvečer kupili lubenico, jo prerezali na pol in jo dali v hotelski hladilnik. Zjutraj smo opazili, da jo je nekdo še dodatno obrezal na obeh polovicah. Gospodar seveda ni vedel za ničesar.

FARAONOVO PREKLETSTVO

Na drugi, zahodni strani Nila se začenja gorata skalnata puščava. V enem od številnih med seboj si podobnih kanjonov je pokopanih kar 62 faraonov. Dolina kraljev.

Vsi faraoni se niso dali pokopati v piramide - le manjši del je to lahko storil. Kasnejši vladarji niso bili več tako bogati in so si raje zgradili manjše grobnice, skrite pod zemljo in skrite pred vsiljivci. S počasnim razkrajanjem države so postale oborožene straže brez smisla in denarja za plačilo je zmanjkalo. Oblasti so med ljudmi razširili vero v prekletstvo nad tistim, ki bi si upal skruniti grobove. Roparji so vseeno izropali prav vse grobnice, ostale so le freske in težki sarkofagi. Ostale pa so številne zgodbe in legende o božji kazni nad pohlepnimi skrunilci grobov.

V moderni dobi so na mesto roparjev stopili arheologi, ki so z znanstvenimi motivi iskali grobove in jih raziskovali. Prekletstvo in vera vanj pa sta ostala vse do danes.

Leta 1337 pred Kristusom je umrl osemnajstleten faraon osemnajste dinastije. Imenoval se je Tutankamon, kar pomeni častilec boga Amona. Vzrok smrti še vedno ni znan, domneva se umor. Kmalu po pogrebu so zraven njegove grobnice začeli kopati zadnje počivališče faraonu Ramzesu IV. in kupi jalovine so zasuli vhod k Tutankamonu. To ga je obvarovalo pred izropanjem.

1922. leta je angleški egiptolog Horward Carter pod eno od barak, v katerih so spali arheologi, čisto slučajno odkril stopnico. To še ni nič pomenilo, ker je obstajala možnost, da so to stopnice k lažni grobnici, kar se je že večkrat zgodilo. Graditelji so tako hoteli zmesti roparje grobov. Pazljivo so začeli odstranjevati zemljo in za dvanajsto stopnico odkrili vhod. Za njim je bil hodnik, poln peska in kamenja. Za še enim zapečatenim vhodom se je skrivalo eno najdragocenejših odkritij: Tutankamonov grob s številnimi predmeti neprecenljive vrednosti. Skoraj vse je bilo pozlačeno ali ornamentirano z dragimi kamni in biseri. Trije veliki pozlačeni odri v obliki nilskega konja, mačke in krave. Dva Tutankamonova kipa v naravni velikosti z zlatimi sandali in številne kraljeve obleke posejane z biseri, številni zlati kipci, ... V zadnjem prostoru grobnice je bila pokojnikova krsta: petmetrska pozlačena skrinja, v njej druga prav tako zlata in tretja in četrta. Nato kremenčev sarkofag in končno mumija s prekrasno zlato masko, ki jo je gotovo že vsak videl na kaki fotografiji ali razglednici.

Po odkritju pa se je začelo izpolnjevati prekletstvo. Dvajset ljudi, ki so bili na kakršenkoli način povezani z odkritjem, je umrlo. Vzrok še danes ni odkrit. Ena od hipotez trdi, da so v stiku z zrakom oživele smrtonosne bakterije in povzročile številne smrti.

Osebno v prekletstvo sicer ne verjamem, a skrunjenje grobov lahko po mojem vseeno vzbudi božjo kazen. Je bilo to tudi v tem primeru?

Grobnica pa ni bila povsem nedotaknjena. Manjkalo je nekaj predmetov, ki pa so se več let kasneje našli na črnem trgu. Zelo realna je domneva, da je Carter pred uradnim odkritjem sam odprl grobnico, ukradel nekaj predmetov in jo nazaj zaprl. Predmete je prodal na črnem trgu in tako dobil precej več denarja kot je zaslužil kot slavni arheolog. Tako se je na ironičen način končala zgodovina ropanja faraonskih grobov.

Danes v Tutankamonovi grobnici ni nič posebnega, le vstopnina je trikrat višja kot v drugih. Seveda si vsak najbolj želi videti prav to in domačini to dobro vedo. Fama pač. Druge grobnice so zanimive, rahlo klavstrofobične in smrdeče po vlagi in znoju številnih turistov. Slikarije so krasne, lepo ohranjene in poučne.

RDEČE MORJE

Utrujeni od vsakodnevne ubijajoče vročine smo se odločili, da gremo na morje. Rdeče, ki je bilo najbližje. Pa še sliši se lepo. Z razmajanim avtobusom brez klimatske naprave smo preživeli puščavo med Nilom in Rdečim morjem in se namestili v hotelu California v letoviškem mestecu Hurgada. Rdečemorska obala je bila do nedavnega neobljudena, ker ni vode. Nova mesta je ustanovila država tako, da je skozi puščavo napeljala vodovod iz Nila. Večina hiš sicer nima pravega vodovoda, ampak le cisterno na strehi, ki jo polnijo vsake toliko.

Vročina je obupna, prijetna pa, ko z morja zapiha sveža sapa. Morje je bilo kar čisto. Obala je razdeljena na parcele. Privatne in hotelske plaže so bile kar drage, javna pa umazana. Poskusili smo s slednjo. Turisti imajo posebne, višje cene. Ker smo hoteli račun, so vsakemu dali po tri vstopnice - trikratna cena. Na žalost je bila voda le do kolen. Na globino se ni dalo priti zaradi morskih ježkov, pa tudi predaleč je bilo. Preostalo nam je namakanje.

Da ne bi zbujali pohujšanja in si s tem nakopali kak problem, smo imeli vedno dolge hlače (posebej dekleta) in diskretne kratke majice. Na plaži seveda nismo mogli kar v kopalke. Domačinke so bile v vodi "v polni bojni opremi" - vključno z ruto čez obraz. Ostali smo v kratkih majicah.

Domačini so nas na plaži takoj obstopili. Držali so le minimalno razdaljo. V vodi pa so "plavali" okrog nas, kamorkoli smo se premaknili. Začeli so se nas dotikati in mi smo znoreli. To so si vzeli na znanje in ostajali v razdalji pet centimetrov stran.

Skoraj noben Arabec ne zna plavati. Morje jim služi le za namakanje. Če je morje takoj globoko, sploh ni primerno zanje, zato urejajo plaže z nizko gladino. Popoldne smo našli neko še neurejeno plažo, kjer so gradili hotel. Šli smo čez žico in ko smo videli nekakšnega čuvaja, da se nam približuje, smo mu pomahali, kot da bi bili stari znanci in kot da je kopanje na privatni plaži ena najbolj normalnih stvari na svetu. Očitno smo mu bili všeč in nas je pustil pri miru. Ko so na isto plažo želeli še eni drugi, jih je že od daleč nagnal stran. In tako smo prihajali vsak dan.

Težko se je bilo posloviti od snežno bele plaže in noči na ravni strehi hotela, kjer smo klepetali z uslužbencem hotela Ašrafom. Bil je eden redkih Egipčanov, če ne sploh edini, ki nas ni hotel prinesti okoli.

SAMOSTAN V PUŠČAVI

Ob Rdečem morju smo šli z avtobusom proti severu in se ustavili na odcepu za samostan svetega Pavla Puščavnika. Deset kilometrov nas je še ločilo do tjakaj, redne prometne zveze pa ni bilo. Zraven nas je na štop čakalo še nekaj mladih koptskih romarjev. Iz obratne smeri je pripeljal Peugeot 504 karavan s tremi vrstami sedežev in se ustavil. Voznik je razložil družino in prtljago s strehe in nas povabil noter. Na sedem sedežev se nas je zbasalo dvanajst z vsemi nahrbtniki. Bidžo, kot ga je sam imenoval, je opravil svojo nalogo izvrstno, voznik pa ni hotel o plačilu niti slišati. Obrnil je, potrobil in se odpeljal nazaj po svojo družino.

Sv. Pavel se je rodil v Aleksandriji v zelo bogati družini. Oče je po smrti njemu in njegovemu bratu zapustil veliko premoženje, zakar sta se začela prepirati. Zato sta sklenila spor razrešiti pri sodniku. Na poti k sodniku sta videla pogreb nekega bogataša. To je Pavla tako pretreslo, da se je umaknil v puščavo med grobove in tri dni molil za razsvetljenje. Bog mu je poslal angela, ki ga je vodil v vzhodno puščavo na goro Nemra, kjer je v votlini preživel več kot osemdeset let, ne da bi srečal drugega človeka. Za obleko je imel le palmine liste, jedel pa je le kruh, ki mu ga je prinašala vrana. Vsak dan je dobil pol hlebca.

Nekega dne je prišel k njemu sveti Anton Puščavnik, ki je živel v votlini trideset kilometrov stran. Pogovarjala sta se vse do večera, ko je vrana prinesla cel hlebec. Sveti Pavel je spoznal, da je Anton res poslan od Boga.

Ko je Pavel začutil, da se mu bliža zadnja ura, je prosil Antona, naj mu prinese duhovniško oblačilo od papeža (koptskega). Ko se je ta vračal z oblačilom, je na poti videl angele, ki nesejo Pavlovo dušo v nebo. Bil je prepozen. Pavel je bil že mrtev. Anton ni vedel, kako naj mu izkoplje grob, saj so bila tla kamnita, on pa brez vsakega orodja. Tedaj sta se prišla dva leva in izgrebla grob. Anton je svetnika oblekel v duhovniško oblačilo in ga pokopal.

Ob grobu so ustanovili samostan. Menihi, ki so prišli, so najprej živeli v jami, nato pa so si zgradili hišo in cerkvico. Samostan je bil večkrat oblegan od raznih beduinskih plemen. Konec petnajstega stoletja so beduini zavzeli samostan, ga porušili in požgali cerkev svetega Pavla in knjižnico. Pobili so vse menihe. Koptski papež Gabrijel VII. je osemdeset let kasneje poslal deset sirskih menihov, ki so obnovili samostan. A tudi to ni trajalo dolgo. Spet so ga porušili beduini in konec šestnajstega stoletja Kopti spet obnovili.

Znotraj obzidja je vrt in izvir studenčka. Voda je zelo dobra, a polna magnezija, kar je pomenilo večkratno sedenje na školjki. Patri so izredno prijazni in imajo brezplačen romarski dom za ženske in posebej za moške. Brezplačno ti dajo na razpolago vodiča, ki ti razkaže samostan z okolico, in skromen zajtrk in večerjo.

Udeležili smo se tudi njihove maše v cerkvici, zgrajeni na mestu votline, kjer je sveti Pavel živel okrog devetdeset let. V cerkvici iz četrtega stoletja je svetnikov grob in stare freske, številni oltarji in viseča nojeva jajca. Le-ta so simbol vstajenja in visijo na stropu podobno kot kadilnice ali lustri. Pravoslavna maša traja tudi po tri ure, a ni obvezna v celoti. Vernik pride, malo pomoli, prižge svečko in odide. Pred vhodom se vsak obiskovalec sezuje (kot za v mošejo). Morebitne neprijetne vonjave prežene pogosto prižiganje dišečega kadila. Obhajilo je pod obema podobama, k prejemu pa moraš pristopiti s pokrito glavo. Obredje se vrši v koptskem jeziku, mešanici stare egipčanščine in grščine.

Bolj nova je glavna samostanska cerkev, ki ima devet kupol. Posvečena je svetemu Mihaelu, zelo češčenemu na Vzhodu. Tretja cerkev znotraj obzidja je posvečena mučencu svetemu Merkuriju. Ima šest kupol, številne dragocene poslikave in ikone. Naj omenim samo okroglo ikono z glavo Janeza Krstnika v zlatem kelihu in triptih (ikona iz treh delov) s svetim Merkurijem. 

Pred odhodom smo si ogledali še dobro založeno samostansko trgovinico. Težko si je kaj izbrati, ker je popolnoma prilagojena okusu koptskih romarjev. Vse je veliko bolj kičasto kot najbolj osladne verske podobe, ki so jih prodajali slovenski kramarji pred dvajsetimi leti.

SINAJ

Vrnili smo se do obale in nadaljevali pot vzdolž Rdečega morja do Sueza, kjer smo prespali v Youth Hostlu. Popoldne smo šli na potep po mestu in ko smo se zvečer vrnili, smo našli vse nahrbtnike prebrskane in razmetane. V tem času so namreč hostel zasedli Egipčani in si vse naše stvari ogledali. Kakih dvajset žensk nam je porabilo tri tekoča mila, ki se jih v Egiptu nikjer ne dobi. Za nameček so nas potem še prosile, če bi se skupaj fotografirali. Sveže oprane lase so jim dišale po našem milu, ko so se stiskale ob nas in vreščale. Škoda, da nimamo tistih slik.

Suez smo zapustili z avtobusom in pod Sueškim prekopom skozi predor prišli na Sinajski polotok. Sinaj je gorat polotok med Afriko in Azijo, v vsej zgodovini mejno območje med Egiptom in Bližnjim Vzhodom. Zato se je tu vedno kaj dogajalo, predvsem v smislu oboroženih spopadov. Zadnjič je bilo to leta 1967, ko so države Egipt, Jordanija in Sirija skupaj napadle Izrael, a so bile po šestih dneh strahovito poražene. Izgubile so veliko ozemlja, največ pa Egipt, ki je bil ob ves Sinajski polotok. Leta 1973 je Egipt ponovno napadel in celo osvojil delček severnega dela polotoka. Takoj zatem je Izrael v protinapadu mimo Sueza ogrozil Kairo. Pogajanja so se začela na razmejitveni črti točno 101 kilometer od Kaira. Egipt je bil na kolenih. Tudi zaradi bojazni, da bi Izraelci zbombardirali Asuanski jez, so popustili in sklenili premirje, leta 1979 pa mirovni sporazum. Po tem sporazumu je Izrael vrnil vse okupirano ozemlje, razen Gaze. Egipt je priznal Izraelsko državo in sklenil z njimi trgovinske in prometne pogodbe. Zadnji Izraelci so se z egiptovskega ozemlja umaknili leta 1982.

Za kristjane je Sinajski polotok pomemben predvsem zaradi druge najvišje točke polotoka, gore Sinaj. Ko je Mojzes izpeljal Hebrejce iz egiptovske sužnosti, se je ustavil prav na tej gori. Bog Jahve je pred približno 3200 leti dal Mojzesu tabli z desetimi Božjimi zapovedmi. Kraj je Bog res dobro izbral, saj lepote pogorja še danes navdušujejo popotnike in romarje treh velikih monoteističnih ver: kristjane, jude in muslimane. Deset zapovedi je podlaga filozofiji in kulturi Zahodne civilizacije, ki je zavladala celotnemu planetu in ki se razgleduje že po vesolju.

Pogorje je izredno slikovito: granitne oglate rjavo rumene skale, globoko modro nebo in posamezna tarkizna drevesa med številnim svetlo zelenim grmičevjem. Tropi ovac in kamel, ki jih pasejo domačini beduini, in črni beduinski šotori iz kozjih kož se idealno vklapljajo v pokrajino. Štirinajst nomadskih beduinskih plemen se počasi privaja na civilizacijo. Neredko se vidi na strehi hiše, narejene iz odpadnega materiala, televizijska antena. Še bolj nenavadni pa so moderni jeepi ali poltovornjaki, ki so parkirani pred šotorom iz kozjih kož in plastike. Veliko beduinov se je začelo ukvarjati s poljedelstvom in turizmom. Država zato precej vlaga v graditev vodnih rezervoarjev, ki so vir preživetja v suhem podnebju. V zelo podobnih šotorih je verjetno živel Mojzes, ko je po uboju Egipčana zbežal sem. Pri Jetru je živel štirideset let kot pastir in se poročil z eno od njegovih hčera.

Barvita pokrajina sicer pripada volku in lisici, hijeni in divji kozi ter orlu in gazeli ali pa modernim raziskovalcem, ki iščejo nahajališča mineralov in nafte.

Pot do 2285 metrov visokega vrha biblične svete gore Horeba ali današnjega Sinaja je nemogoče zgrešiti. Dvajseto stoletje je pot zaznamovalo s kupi odpadkov in plastike. Če bi Bog danes postavil deset zapovedi, bi verjetno dodal še enajsto: Ne meči smeti po tleh!

Do vrha pelje 3750 stopnic, ki so jih izklesali pobožni menihi za pokoro. Posebej ponoči je pot težavna, ker niso vse stopnice enako visoke. Enkrat stopiš v prazno, drugič brcneš v skalo. Vzpona je za debeli dve uri... Ko smo se tako privlekli pozno zvečer do vrha, smo polegli po mrzlih tleh in zaspali. Temperaturne amplitude so v teh krajih zelo visoke. Podnevi je vroče na smrt, ponoči bi potreboval bundo.

Premraženi smo se zbudili, ko so se med našimi telesi tik pred sončnim vzhodom začeli spotikati Japonci. Prišli so si ogledat sončni vzhod, ki ga bleščeče opisujejo vsi turistični vodiči. Rumena horda kakih dvesto ljudi se je razmestila po vrhu gore in čakala na sončni vzhod. Predstavljajte si dvesto fotoaparatov, pripravljenih na strel. Takoj, ko so se trikrat sprožili, so lastniki vzeli pot pod noge in hajdi nazaj v dolino. V petih minutah je bila gora spet prazna.

Takrat smo se lahko zares razgledali naokrog. Mala cerkvica Svete Trojice je bolj podobna hiši. Vedno je zaklenjena, razen v času bogoslužja. Prav to jutro je imela pravoslavno bogoslužje skupina romarjev iz Grčije. Niso nas pustili zraven za nobeno ceno. Par minut za tem smo se le prerinili noter, a ne za dolgo. Ko so nas porinili nazaj ven, sem v angleščini vprašal: Ali ni en Bog za vse? Seveda me ni razumel.

V cerkvici so starodavne freske na modri podlagi in votlina, od koder je Mojzes videl Boga. Želel ga je namreč videti, a to ni bilo mogoče, saj Boga ni nikdar nihče videl. Jahve je Mojzesu na tem mestu dovolil le to, da ga je lahko videl za hipec v hrbet. (prim. 2 Mz 33, 18-23)

Z vrha se ponuja pogled na pogorje vse naokrog, prekrasen posebej med sončnim vzhodom, ko se tisoče barv razliva po bakrenih gorah.

USMILJENI SAMARIJAN PRI SVETI KATARINI

Počasi smo se začeli spuščati v dolino. Čez pol ure me začne v trebuhu zvijati. Pri cerkvici, kjer se je skrival prerok Elija pred kraljico Jezabel, sem se ulegel. Hotel sem spraviti vse iz sebe, a ni šlo.

Problem je bil, da se mi je želodec prehladil in bil tudi zaradi pomanjkljive prehrane nezmožen predelave kaj večjega. Jaz pa sem vzel tableto medicinskega oglja za zapiranje... Spuščali smo se počasi, prav po milimetrih.

Po štirih urah vročine smo bili končno na izhodišču, ob vznožju gore v samostanu svete Katarine. Beduini imajo v okviru samostana v oskrbi mladinski hotel z oderuškimi cenami (vsaj trikrat višjimi od normalnih). Polegli smo po armafleksih na dvorišču in razmišljali, kako priti kam drugam. Bil sem bled in zelen in popolnoma brez moči. Da me vsaj vročina ne bi kuhala.

Pristopi neki beduin in vpraša, kaj se dogaja. Razložimo situacijo. Beduin se predstavi: Salah, oskrbnik hotela. Ponudi nam brezplačno sobo in samostanskega zdravnika. Odločimo se, da ostanemo in da plačamo vsaj del. Zdravnik mi da dve inekciji in noč pričakam precej mirno. Salah je neprestano prinašal hrano in pijačo. Mene pa je silil z limonami, kar sem mu zameril. Drugo jutro sem mu bil hvaležen. Bil sem zdrav.

Vprašali smo ga, kako naj mu povrnemo, saj ni hotel sprejeti niti funta. Rekel je, da mu je nekoč nekdo pomagal, ko je bil v podobnih težavah in da samo vrača. Od takrat res razumem človeka v stiski.

Samostan svete Katarine so ustanovili puščavniki, ki so prihajali na Sinaj, da bi bili v bližini svetih krajev. Puščavniki so živeli v votlinah in se le redko dobivali vsi skupaj. Pokristjanili so ves polotok, ki je imel krščanski značaj vse do prihoda Arabcev v sedmem stoletju.

Po priznanju krščanstva za enakopravno je mati cesarja Konstantina Velikega, sveta Helena, vzela puščavnike pod svojo zaščito. Dala je postaviti Marijino cerkvico in na mestu, kjer je bil goreči grm, utrjen stolp, kamor so se puščavniki lahko zatekli pred nevarnostjo.

Prelomni trenutek v zgodovini samostana je nastopil v času vzhodnorimskega cesarja Justinijana v šestem stoletju po Kr.. Samostan je prišel pod okrilje Bizanca. Cesar je zgradil  baziliko in jo posvetil Mariji Božji Materi (Bogorodici). Goreči grm so cerkveni očetje vzeli za simbol Oznanjenja. Kot je goreči grm gorel, a ni zgorel, tako je Marija rodila Jezusa, a ostala devica. V tem času so tu pustili svoje stvaritve najboljši umetniki takratnega časa. V apsidi je vse do danes eden najlepših mozaikov na svetu: Jezusovo spremenjenje na gori. Tu mu apostol Peter pravi: "Učenik, dobro je, da smo tukaj." (prim. Lk 9, 28-36) Njegov obraz izraža največjo možno tuzemsko srečo, ki so jo doživljali asketski sveti menihi.

Samostan so poimenovali po sveti Katarini, ko so menihi v neki jami našli njeno telo. Katarina je bila mučenka, ki so jo ubili v Aleksandriji. Njeno telo so vzeli angeli in ga skrili na Sinajsko pogorje. Tri stoletja kasneje so jo našli patri in najvišji vrh polotoka imenovali po njej.

Ob prihodu Arabcev je samostanska delegacija odpotovala v Meko k Mohamedu in prosila za zaščito. Mohamed jim je z listino, ki jo še danes hranijo, zagotovil zaščito in ukinitev davkov. Kasneje so muslimani kljub temu dokumentu pritiskali na samostan, ki je zato v znak dobre volje na dvorišču postavil mošejo.

Češčenje svete Katarine Sinajske so v Evropo prinesli križarji, ki so v svojih pohodih skušali osvoboditi tudi ta sveti kraj. Ne smemo zamenjevati svete Katarine Sinajske ali Aleksandrijske s sveto Katarino Siensko. Slednja se je rodila skoraj tisoč let kasneje.

V obdobju otomanske nadvlade je samostan ohranil pravice in celo razširil svojo dejavnost. Razmahu v kulturi, umetnosti in šolstvu, je sledilo odpiranje podružnic samostana po vsem turškem imperiju: od Romunije do Indije in od Rusije do Egipta.

Ker je samostan užival zaščito pod vsakim režimom, je zelo ohranjen. Iz Justinijanovega časa so celo v celoti ohranjena lesena cerkvena vrata iz libanonske cedre in večji del zidov in strehe bazilike. Menihi hranijo kakih dva tisoč ikon neprecenljive vrednosti.

Kapela gorečega grma je za glavnim oltarje in za turiste nedostopna. Za cerkvijo raste grm, ki naj bi bil iste vrste kot biblični. Enakega ne najdemo nikjer na Sinajskem polotoku. Tudi vsi poskusi presaditve so bili neuspešni; endomna rastlina torej.

Sinajski meniški red je nekaj posebnega. Menihi so vedno uživali neodvisnost in neke vrste avtokefalnost, podobno kot narodne pravoslavne cerkve. Danes jih ščitijo vse krščanske Cerkve in Unesco. Menihi so lahko le grške narodnosti. Sinajski patriarh ali nadškof ima tudi zelo dragocene insignije: mitra (patriarhovo pokrivalo) je v obliki krone, žezlo in škofovska palica z zlatim držalom, križ in zlat medaljon, vse iz zlata in dragih kamnov.

SUEŠKI PREKOP

Nazaj v afriški del Egipta smo spet morali čez Sueški prekop. Tokrat s trajektom. Pot ni trajala dolgo, le počakati smo morali, da ni bilo nobene ladje. Na drugi breg se vidi vse lepo s prostim očesom.

Prvi poskus prekopati pot iz Sredozemlja do Indijskega oceana je star 2600 let. Faraon Neho je projekt opustil šele, ko mu je prerok napovedal, da bo prekop služil bolj njegovim sovražnikom kot njemu. Med gradnjo je umrlo več kot 100 000 ljudi. Delo je bilo končano stoletje kasneje. Zaradi političnih spletk in zapletov so ga še večkrat zasuli in nazaj izkopali. Dokončno so ga zasuli Arabci v osmem stoletju. Med Napoleonovo invazijo so francoski strokovnjaki narobe izračunali, da je med Rdečim in Sredozemskim morjem deset metrov višinske razlike. Napoleon je zato načrt opustil.

1859. leta se je začel nov podvig. Egiptovska vlada in francoski kapital so družno začeli graditi največji prekop dosedaj. V desetih letih je zaradi kolere in nezdravega podnebja umrlo več tisoč delavcev. Delo je bilo končano in egiptovski vladar Ismail paša je sklenil impresionirati ves svet. Povabil je šest tisoč gostov, zgradil več cest in palač. Priredil je veličasten ognjemet, ples in večtedensko zabavo za goste, med katerimi so bili predstavniki vseh pomembnih držav. Posebej za francosko cesarico Evgenijo je naprimer zgradil moderno cesto med Kairom in piramidami v Gizi. Stroški prireditve pa so sodu izbile dno, več kot pol delnic je moral prodati Britanski vladi in v trinajstih letih je Egiptu politično zavladalo Britansko kraljestvo.

Britanci so Egiptu vladali vse do islamske revolucije, do leta 1952. Takrat se je začel propad, ki se še danes ni ustavil. Dve leti po osamosvojitvi je Naser krvavo potreboval denar za dograditev Asuanskega jezu, zakar je razglasil nacionalizacijo Sueškega prekopa, ki je bil do tedaj v tuji (britanski) lasti. Izrael, Francija in Velika Britanija so družno vojaško napadli. Svetovno javno mnenje pa se je obrnilo na stran Egipta, Združeni narodi in Američani pa niso hoteli posredovati. Vsi trije napadalci so bili prisiljeni umakniti se.

Po šestdnevni vojni z Izraelom, je le-ta prodrl vse do prekopa. Prekop je bil blokiran naslednjih osem let, do podpisa mirovnega sporazuma. Danes je Sueški prekop glavni vir deviz: vsak prehod ladje stane okrog 70 000 ameriških dolarjev, vsakodnevno pa gre skozi po petdeset ladij.

ALEKSANDRIJA - RUŠEVINE NEKDANJEGA BLIŠČA

Leta 332 pr. Kr. je nek štiriindvajsetletni general po dolgem pohodu prišel v malo ribiško vasico Rhakotis na skrajnem robu Nilove delte. Za seboj je imel ogromno bitk, a vedel je, da jih bo še mnogo, saj mu je njegov sovražnik že večkrat ušel. Želel je priti na konec sveta, do Okeana, ki obdaja vse kopno.

Odločil se je. Svojemu arhitektu Dinokratu je ukazal, naj mu iz te vasice zgradi idealno in najmodernejše mesto. Metropolo novega imperija: kulturno, pristaniško in trgovsko središče. V pristanišču naj zgradi visok stolp, kjer bodo noč in dan kurili. To bo opozarjalo ladje na bližino mesta. Mesto naj se imenuje po njemu: Aleksandrija.

Po smrti Aleksandra Velikega Makedonskega se je imperij, ki je povezoval Evropo in Indijo, razbil na več delov. Začenjal se je boj za oblast med nasledniki in njihovimi naslediki. V Aleksandriji si je vso oblast pridobil Aleksandrov vojskovodja Ptolomej, ki je postal oče nove dinastije. Mesto je dobilo knjižnico s pol milijona zvitki. Svetilnik, visok 150 metrov, je postal eno od sedmih svetovnih čudes. Zadnja v dinastiji Ptolomejcev je bila Kleopatra. Aleksandrija je tekmovala z Rimom v vsem, razen v vojaški moči. In prav to je bilo usodno. Kleopatrina lepota je omrežila Julija Cezarja in za njim Marka Antonija, ki je bil najbolj resen naslednik Cezarja. Ljubezen med rimljanom in aleksandrinko pa v središču države ni bilo priljubljeno. Posebej jezen je bil Oktavijan, čigar sestra je bila že poročena z Antonijem. Z vso silo je napadel in premagal Rimljane, ki so se spečali z Egipčani. Kleopatra in Mark Antonij sta skupaj naredila samomor in se zapisala v zgodovino ljubezni. Še danes na srčkovem plesu ne gre brez tega para.

Aleksandrija je ostala glavno mesto rimske province Egipta in predstavljala glavno pristanišče za izvoz pridelkov v Rim. Egipt je postal žitnica Rimskega cesarstva. Krščanstvo je kulturno metropolo prerodilo, a nekdanjega sijaja ni bilo več.

Prihod Arabcev je pomenil propad. Središče dežele so muslimani preselili na jug, v Kairo. Aleksandrija je v naslednjih 1200 letih počasi umirala in ob prihodu Napoleona ni bila veliko večja kot prvotna ribiška vasica Rhakotis. Zgodovina se je začela ponavljati. Mornarji iz celega sveta so ji vrnili živahno podobo, trgovina se je razcvetela. Veliko Evropejcev se je priselilo sem zaradi izjemnih trgovinskih povezav. Blaga klima je k dobremu počutju še pripomogla.

V dvajsetem stoletju se je izognila obema svetovnima vojnama in se zato razvila v pravo evropsko metropolo. Veliki, udobni hoteli, mednarodne šole, trgovinska predstavništva in konzulati. Velikanske palače in romantične vile, povsod polno zelenja, palm.

In potem je prišla revolucija. Arabci so ji že drugič zadali smrten udarec. Stavbe so začele propadati, kopičiti so se začele smeti. Na strehah elitnih hotelov so postavili barake in gor pripeljali koze in kokoši. Tujci so se morali na hitro izseliti, tisti, ki jim je uspelo ostati, so se morali prilagoditi novi kulturi. Namesto palm so prišle smeti in beton ter barake in kokoši.

OSTALO NI SKORAJ NIČ

Poiskali smo si hotel. Zjutraj je prišla v sobo sobarica. Dal sem ji vrečko s smetmi, ker koša ni bilo. Ona je vzela vrečko, odprla okno in jo vrgla ven. Upam, da ni komu priletela na glavo, saj smo bili v desetem nadstropju.

Slovenske šolske sestre imajo svojo hišo tudi v Aleksandriji. Seveda smo jih poiskali in si malo odpočili oči od nesnage vsepovsod. V kapeli imajo sliko Marije Svetogorske. Med aleksandrinkami je bila namreč večina Primork, ki jim je bila Svetogorska še bolj v tolažbo daleč od doma.

Med znamenitostmi Aleksandrije ni kaj dosti zanimivega. Od svetilnika in knjižnice ni ostalo ničesar. Grško rimski muzej hrani 40000 eksponatov, a v vročini in po enomesečnem ogledovanju starin se ga hitro naveličaš. Na domnevnem kraju antičnega svetilnika stoji srednjeveška arabska snežno bela trdnjava.

Leta 1900 se je na neki nepomembni ulici v mestu nek osel s prikolico nenadoma ugreznil v zemljo. Kmalu so ugotovili, da se je pod njim porušila streha katakomb. Odkopali so vhod in dobili marsikaj. V katakombe so v drugem stoletju po Kr. pokopavali umrle Grke in Rimljane. Ohranjena je celo podzemna dvorana, kjer so pogrebci imeli pojedine. V enem od sarkofagov naj bi bili posmrtni ostanki cesarja Karakale. Strokovnjaki pa so ugotovili, da so to živalske, predvsem konjske kosti. Zakaj so se živalske kosti znašle v sarkofagu, se ne ve.

Po treh dneh smo se vsedli na vlak in sklenili svoje potovanje. Do letala smo imeli še par dni, ki smo jih rezervirali za Kairo, ki si ga še nismo v celoti ogledali, in za nakupe.

SLOVENKA, LASTNICA KAIRSKEGA HOTELA

Spet v Kairu, petnajstmilijonskemu glavnemu mestu. Vsi Egipčani bi radi živeli v Kairu. Vlada tega ne mara, ker je velemesto že tako prenaseljeno. Egipt šteje skoraj šestdeset milijonov prebivalcev in vsakih devet mesecev naraste za dodaten milijon. Oblast bi rada naseljevala ljudi v oaze in k morju, a to gre zelo počasi. Obdelovalne površine se širijo prepočasi in vse več hrane se uvaža. Zaradi okostenelih organov oblasti, skorumpiranosti in birokracije, se država vse bolj pogreza v revščino. S tem je povezano naraščanje islamskega fundamentalizma in začaran krog se sklene. Idealne možnosti, ki jih imajo, pa so neizkoriščene: Asuanski jez napaja z elektriko vso državo in nudi idealne možnosti za namakanje; zgodovinski spomeniki so stalen in skoraj zastonjski vir dohodka; Sueški prekop prinaša ogromne dobičke. Vse ponujeno je treba le izrabiti in denar dobro naložiti. Žal pa država stopa ravno v obratni smeri in postaja podobna Alžiriji.

No, pa ostanimo v Kairu. Poiskali smo hotel, ki ga ima v lasti neka Slovenka, kot so nam povedali na naši ambasadi. In res. V nekdanjem poslovnem središču mesta smo našli Richmond Hotel. Petinsedemdesetletna Marta Mladovan iz Šempasa je pred petnajstimi leti izvedela, da je njena sestra aleksandrinka umrla v Kairu. V oporoki je vse zapustila njej. Gospa Marta je sedla na letalo in prišla čez morje. Pokopala je sestro in hotela prodati premoženje in se vrniti domov.

Njena sestra je kot aleksandrinka imela za takratne čase luksuzni hotel in veliko stanovanje. Po sestrini smrti je gospa Marta z veliko težavo ohranila hotel, ki so ga medtem popolnoma okradli. Odnesli so celo lestence in zavese. Stanovanje je država nacionalizirala in s tem grozila tudi hotelu. Gospa Marta je sklenila ostati.

Danes je od nekdanjega luksuza ostalo bore malo. Le še visoki stropovi in francoska keramika v kopalnici od daleč kažejo na to, kar je nekoč bilo. Gospe se ne splača vlagati v hotel, ker je namenjen predvsem Arabcem, ki vse uničijo in ne znajo ravnati s pohištvom.

Cel večer smo poslušali gospejino pripovedovanje in tako vse dni, ki so nam ostali. Iz prve roke smo izvedeli marsikaj o ljudeh, odnosih in o Slovencih v Egiptu. Sto zgodbic, dobra hrana in salve smeha.

Naslednji dan smo šli skupaj na bazar, velikansko tržnico, polno trgovinic. Pet trgovcev ta istočasno vabi v svojo štacuno. Razvije se običajni dialog:

- Kaj prodajaš?

- Posebej zate imam krasne parfume, najboljše in najcenejše v Egiptu.

- Jaz pa iščem usnjen pas.

- Imam tudi to. Zelo poceni. Pridi, v tej uličici imam trgovino.

Odvleče te za rokav v manjšo uličico in nato še eno in še eno. Med potjo ti nekaj naklada in obljublja, da bo trgovina za naslednjim vogalom. Pripelje te v majhno, zaprašeno trgovinico in ponudi čaj. Začne odpirati parfume in jih opisovati.

- Ampak jaz bi pas.

- Seveda, pas. Najprej poglej parfume.

- Ne, ne bom kupil. Rad bi pas.

- Samo oglej si jih. Potem pa še pas.

Potem ovohavaš deset različnih parfumov in rečeš dovolj. Trgovčič vpraša, kateri ti je najljubši in naivno poveš kateri. NAPAKA! Vpraše te, koliko bi ga vzel. Bolj kot mu dopoveduješ, da ne boš kupil parfuma, bolj te prepričuje in vmes zatrjuje - najprej parfum, potem pas. Da bi se ga odkrižal, kupiš en parfum in led je prebit. Začne ti ponujati papiruse in Tutankamonove kipce. Če vseeno vztrajaš, da hočeš pas, gre in prinese iz sosednje trgovine prvega, ki mu pride pod roko. Seveda tebi ni všeč in jezen odideš. Trgovec pa je srečen, saj je dosegel svoje: prodal nekaj svojega.

Sicer pa smo si na bazarju nakupili pairuse, ki so bili smešno poceni. Grenko smo se nasmihali naši prvi izkušnji s papirusi, ko smo jih pri "prijateljevih" prijateljih preplačali. Papirusi so izdelani na tradicionalni način iz časa faraonov. Prepletena razrezana stebla rastline papirus se spreša in posuši. Nastane list malo debelejšega papirja, ki ga poslikajo s hieroglifi in egipčanskimi motivi. Čudovito darilo za vsakogar, pa še izjemno poceni (če te ne naplahtajo).

NEKDANJA PRESTOLNICA FARAONOV

Nedaleč od Kaira leži najstarejša prestolnica faraonov: Memfis. Od mesta pa ni ostalo veliko. Trinajst metrov visok kip Ramzesa II. in sfinga iz alabastra.

Malo stran pa je velikanska podzemska grobnica, polna črnih sedemdesettonskih sarkofagov. V njih so po smrti počivali balzamirani - biki. Bog mrtvih Ptah se je vtelesil v bika - Apisa. Svetega bika Apisa so upodabljali črnega z diamantom na čelu in soncem med rogovi. Ko je sveti bik poginil, so ga mumificirali, položili na alabasterno posteljo in vse skupaj v kamnit sarkofag. Petindvajset bikov je starih skoraj štiri tisoč let.

Faraoni v Memfisu so zgradili tudi mesto mrtvih - Sakaro, kjer so se dali pokopati. Najbolj znana je piramida, ki je bila narejena kot prva sploh. Faraon Džoser iz tretje dinastije si je kot prvi ukazal namesto grobnice postaviti piramido. Kasneje so to posnemali.

V Sakaro so prihajali prvi "turisti" že v dvanajstem stoletju pr. Kr.. Prišli so iz takratne egipčanske prestolnice Teb (pri Luksorju) in se za spomin podpisali na zid ene od grobnic. Ti prvi "turistični grafiti" so vidni še danes.

Obisk Memfisa in Sakare smo zaključili popoldne in se vrnili v Kairo. Še zadnjič smo se oglasili pri slovenskih sestrah, ki so ravno kuhale marmelado. Težko se je bilo posloviti.

Šli smo nazaj v hotel in začeli pakirati. Odhod letala je bil naslednje jutro. Zadnje ure so se nam odvile z neznansko naglico. Ob štirih zjutraj smo najeli taksi do letališča. Utrujeni na smrt.

Vedno, ko se vozim z letalom mi je najtežji vzlet. Želodec imam v goltancu in počutim se izjemno slabo. Ne morem ne dihati, ne razmišljati. Tokrat sem se takoj "malo naslonil" na Mojco in zaspal.

Zbudim se in vprašam: "Smo že vzleteli?" In Mojca odgovori: "Smo že nad Benetkami. Vse si prespal."

In to je vse. Pa drugo leto spet.

Napisano v Šturjah, pozimi 1995/96, objavljeno v dnevniku Slovenec.