Preskoči na glavno vsebino

Frančiška Novak, Slovenka na Tajskem

Misijonarka FRANČIŠKA NOVAK
Tajska je dežela nasprotij. Na eni strani izjemen gospodarski napredek, o katerem lahko pri nas le sanjamo, na drugi strani pa nepismena gorska plemena, kjer trgovci še vedno trgujejo z belim blagom. Uršulinke na Tajskem zato opravljajo dve nalogi. Vodijo zasebne šole in pripravljajo socialne programe za najbolj uboge. Pri nastanku zasebnega šolstva in pri pomoči revnim in izkoriščanim gorskim dekletom so imele (in imajo) zelo pomembno vlogo Slovenke.
Kdaj ste začeli razmišljati o redovniškem poklicu?
Moje življenje je bilo že od začetka zaznamovano s križem. Oče in mati sta bila delavskega stanu. Oče je kot mlad fant pomagal na kmetiji starejšemu bratu, župniku na Žalni na Dolenjskem. Komaj 40-letnega duhovnika je zadela kap, ki ga je vodila v prerano smrt. Tako je oče prišel na delo v Ljubljano skupaj s tremi neporočenimi sestrami, ki so tudi bile v službi pri bratu župniku.
V Ljubljani se je oče seznanil z mamo, ki je tudi prišla na delo iz Dragočajne pri Smledniku in je stanovala pri jetični stari teti v Ljubljani. Mamina starejša sestra je že vstopila k usmiljenkam na Hrvaškem. Mamina teta je umrla za kostno jetiko. Mama je bila prosta in sledila je poroka. Naslednje leto se jima je rodil ljubezniv plavolas sin Marjan. Izbruhnila je prva svetovna vojna in oče je moral takoj na avstrijsko fronto. Le še enkrat je prišel domov okrog Božiča leta 1914 in tako se je sinu pridružila mala, drobna hči, imenovana, krščena Ana-Marija-Anica. Mama je v odsotnosti dobrega očeta mnogo trpela, a najhujše je sledilo: oče je umrl, težko ranjen na nogi in za pljučnico. Komaj tri leta stara se teh dogodkov ne spominjam, pač pa poznejših, ki so bili vsi pod vplivom izgube ljubljenega moža, očeta dveh sirot...
Najbolje, kar mi je mati mogla dati v teh žalostnih okoliščinah, je, da me je šestletno vpisala na uršulinsko zunanjo šolo na Kongresnem trgu, ki je bila oddaljena vsaj dva kilometra; tja sem hodila peš v vsakem vremenu celih devet let. Vedela sem za umrlega strica duhovnika in za še živečo mamino sestro usmiljenko; ... gledala na starejšega brata Marjana, ki se je zaradi žalostnih razmer doma odpovedal na klasični gimnaziji in končal šolanje na meščanski šoli na Prulah. Postal je obrtnik, pasar, nato vojak v proti-komunistični vojski in padel z drugimi žrtvami skoraj gotovo v Kočevskem Rogu.
Jeseni 1930 me je mama poslala kot gojenko na uršulinsko učiteljišče v Škofjo Loko. Tam se je začelo zame novo življenje, malo pozno, pa vseeno! Življenjski poklic je začel zoreti, učiteljski ... in še kaj?
Kdo vas je navdušil za misijonski poklic?
Že pri očetovi sestri, teti Lojzi, sem rada prebirala Katoliške misijone in Zamorčka. Na učiteljišču je bila naša ravnateljica mati Katarina Pirc, rodna sestra uršulinske misijonarke matere Ksaverije Pirc.
Leta 1935 sem odpotovala v Francijo, da si pridobim nekaj znanja francoščine pred odhodom  uršulinski misijonski noviciat v Beaugencyu blizu Orleansa. Tam je bil Nazaret mojega redovnega in misijonskega življenja. Pred 60 leti sem naredila prve zaobljube in od tam odšla na Angleško, da se izpopolnim v svetovnem jeziku, ki mi bo tako potreben v misijonski službi.
V naslednjih letih nisem imela nobenih stikov z domovino, pridno pa sem študirala in opravljala druge dolžnosti sredi vojnih grozot, ki smo jih živo občutili v Londonu.Leta 1945 sem diplomirala na univerzi v Londonu, se vrnila še za leto na Francosko in nato na tretjo probacijo v Rim. Velike težave so bile z mojim potnim listom, ki mi ga v komunistični Jugoslaviji niso hoteli podaljšati. Pa sem končno z listino Rdečega Križa novembra 1947 le odpotovala z redovno sestro, rojeno v Bangkoku, na Daljni Vzhod, najprej na otok Penang in od tam z zrakoplovom v Bangkok. Na letališču naju je pozdravila sama M. Ksaverija Pirc z angleško sosestro Gemo. Po Božiču tega leta se je začela moja »misijonska kariera« na Tajskem. Pred drugo svetovno vojno je tajski uršulinski misijon pripadal severni francoski provinci, po vojni pa je varstvo tajskega uršulinskega misijona prevzela indonezijska provinca. Leta 1955 je bila ustanovljena mala tajska provinca. Potrebovali so me na šoli v Bangkoku in tam sem ostala dobrih 12 let...
Ste sami izbrali Tajsko za deželo, kateri boste podarili svoje življenje?
Zdi se mi, da je bila to bolj božja kot moja izbira. Vendar se spomnim, da so me pred odhodom iz Evrope vprašali, če hočem na Kitajsko ali na Tajsko. Rekla sem, kakor odločite, vendar mi je bila Tajska bližja, ker sta tam začeli uršulinski misijon dve Slovenki (M. Deodata Hočevar in M. Ksaverija Pirc). Tako je tudi mene božja previdnost privedla ‘v srce jugovzhodne Azije’, kot je rekel sv. oče, ko nas je obiskal leta 1984.
Kakšne občutke ste imeli, ko ste se prve dni srečevali s povsem novo deželo?
Vroče je bilo in soparno v deževni dobi z nevihtami in nalivi monsunskega dežja, ki je prodrl skozi streho nad kapelo v zavodu Mater Dei.
V vojnih letih, pod japonsko oblastjo, je naša šola Mater Dei dosti trpela, tako je bila zdaj naloga mladih misijonark, da pomagajo s poukom angleščine. Šola je bila od države priznana, tako se je bilo treba hkrati pripraviti na zahtevni izpit iz tajščine, jezika s 44 soglasniki in 32 samoglasniki, s petimi toni in drugimi značilnostmi, bogato literaturo, zlasti poezijo. Pri prvem izpitu smo vse tri kandidatke padle, pri drugem pa opravile izpit z odliko!
Vaše delo je potekalo večinoma v dveh mestih, v znanem mestu Bangkok in Chiang Maiu na severu dežele. Kakšna je razlika med tema dvema mestoma?
Draga M. Ksaverija, ki je bila tako navajena na velemesto Bangkok in na svoje dolžnosti ot ravnateljica sloveče šole Mater Dei, je menda dejala, ko je prišla iz Bangkoka v Chiang Mai, da je to le velika podgorska vas. To ne drži več, saj se je Chiang Mai zadnjih trideset let zelo hitro razvil. Bangkok pa ostane prestolnica, ki zdaj šteje nad devet milijonov prebivalcev. Po tajsko se imenuje Krung Thep, to je ‘Mesto angelov’. Kraljeva palača s krasno pagodo in Budovim kipom iz smaragda je zanimiva, tako tudi vladna poslopja, zidana že v evropskem slogu, ker je Bangkok postal prstolnica šele leta 1982. Prejšnja prestolnica v Ayuttayi severno od Bangkoka je bila porušena med vojno z Burmo. Chiang Mai, ki je predlanskim praznoval 700-letnico, je bil prestolnica nekdanjega severnega kraljestva. V zadnjih letih se je silno hitro razvil. Ima nad sto slovečih pagod, univerzo in druge privlačnosti za turiste iz vsega sveta.
Dela ste imeli vedno veliko?
Vzgojno misijonsko delo je že tako, da ga nikoli ne zmanjka. Morda sem to delavnost podedovala po mami, ki je bila pravi garač, zlasti v letih po prvi svetovni vojni... Moje ime NOVAK so učenke in učiteljice okrog mene po svoje tolmačile. ‘NO’ po angleško - ne; ‘VAK’ pa po tajsko presledica, odmor. Kratke tajske besede se govorijo in tudi pišejo skupaj.Po štirih, petih ali več besedah je pa le potreben odmor, zlasti pri šolskem nareku. Temu se pravi VAK.Tako NO-VAK, brez odmora... pa ta bo v večnosti!
Zasebne katoliške šole na Tajskem so zelo cenjene...
Privatne katoliške šole na Tajskem, nekdanjem Siamu, so začele uspevati zlasti v času velikega naprednega kralja Chulalongkorna RAMA V. (1868-1910), ki je izredno veliko naredil za napredek dežele. Odpravil je suženjstvo in dal pobudo za ustanavljanje šol tudi za žensko mladino. Za fante so že skrbeli menihi v budističnih pagodah, za deklice je bilo treba šole šele ustanoviti. Tu so katoliški misijonarji pariške misijonske družbe videli priliko za širjenje božjega kraljestva. Ustanovili so šolo ob katoliški stolnici Marije Vnebovzete v Bangkoku. Kmalu zatem so francoske sestre sv. Pavla ustanovile šolo za deklice. Leta 1924 je tedanji apostolski administrator, škof Rene Perros, prosil v Rim za uršulinske misijonarke. Med prvimi štirimi sta bili dve Slovenki: M. Rafaela Vurnik in M. Ksaverija Pirc. Novi misijonski poklici so prihajali iz Evrope in Amerike in tako so uršulinske sestre odprle novo šolo Regina Coeli v Chiang Maiu na severu in leta 1955 še šolo Regina Mundi v kitajskem predmestju Bangkoka.
Celo tajski vladarji pošiljajo svoje otroke v vaše šole?
Starejši brat sedanjega tajskega kralja je bil leto dni v otroškem vrtcu v zavodu Mater Dei, njegov mlajši brat, sedanji kralj Bhumibol Adulyadej pa samo nekaj mesecev, potem sta oba odšla na šolanje v Švico.
Kakšen odnos imajo oblasti do misijonarjev?
V teku zadnjih desetletij se je Tajska silno hitro razvila in tako je prišlo lani do hude gospodarske, finančne in moralne krize. Zadnjih petnajst let je bilo moje delo bolj pristno misijonsko in manj povezano s šolskimi oblastmi, vendar se mi zdi, da so odnosi državnih oblasti do katoliških šol bolj pragmatični. Kjer so naše šole potrebne, jih podpirajo, kjer jih državne šole lahko nadomestijo, pa za naše ni zanimanja... Mnogi starši tudi višjih slojev katoliške šole visoko cenijo zaradi moralne vzgoje pa tudi zaradi akademskih uspehov.
Ali misijonarji lahko še vedno prihajajo na Tajsko?
Turisti so v sedanji Tajski v škripcih srčno dobrodošli, sloveči znanstveniki tudi, če so voljni nuditi potrebno pomoč, ker se mnogi tajski nadarjeni visokošolci, ki so študirali v Evropi ali Ameriki, včasih le neradi vračajo. Za nove misijonarje pa je prihod poln težav in težko je dobiti dovoljenje za stalno bivanje. Tako računamo na domače poklice...
Se pogosto vračate domov v Slovenijo? Obisk Medjugorja se Vam je menda zelo vtisnil v spomin?
Ko sem pred triinšestdesetimi leti zapustila Slovenijo, sem mislila, da se najbrž nikoli več ne bom vrnila. Pa sem bila v domovini že petkrat: prvič leta 1971, ko je bila skoraj 90-letna mama hudo bolna, pa jo je moj obisk kar poživil vsaj za pet let. Drugič, maja 1978, sem potovala iz Bangkoka v Moskvo in od tam v Beograd. Mame ni bilo več in draga, skoraj 80-letna M. Katarina Pirc, je odšla 10. aprila 1978, izčrpana od vojnih in povojnih komunističnih let, ko je vodila provinco... Tisto poletje sem s sestrično romala iz Ljubljane v Lurd. Tretjič, leta 1986, sem potovala s francosko sestro, ki je vodila skupino svojih učenk s šole Mater Dei v Francijo na mesec dni študija jezika. Četrtič sem leta 1993 potovala s holandsko sestro v Amsterdam in od tam v Ljubljano. Takrat sem dvakrat imela priliko obiskati Medjugorje. To je božji kraj v srcu Balkana. S prijateljico iz otroških let sva potovali najprej v Črno Goro na posvetitev nove cerkve in se na poti nazaj ustavili v Medjugorju. Zadnji obisk je prišel nepričakovano, ko so mi osemdesetletni kosti nekaj oslabele in so me preselili nazaj v Chiang Mai. Konec aprila 1996 sem spet prišla v Ljubljano in doma preživela nepozabne dneve papeževega obiska v Sloveniji.
17. maja zvečer sem bila z redovnicami v ljubljanski stolnici, prihodnji dan na mašnem srečanju v Stožicah. V Postojno starejše nismo mogle, pa sem toliko bolje videla sv. očeta z mladimi na TV zaslonu.
 Mati Ksaverija Pirc je legenda uršulinskga reda na Tajskem. Vsi jo poznajo in jo imajo v lepem spominu. Zakaj?
Ker je bila izredno nadarjena, delavna, uspešna, priljubljena učiteljica in vzgojiteljica, najprej osem let na Kitajskem in nad pol stoletja na Tajskem. Zakaj? Po božji milosti in posebnih okoliščinah. Od prvih štirih uršulink - misijonark na Tajskem - je starejša Francozinja M. Agnes Delatree prerano podlegla bolezni in umrla že leta 1944. Avgusta 1947 je druga pionirka M. Rafaela Vurnik odpotovala v Rim na generalni kapitelj in se ni več vrnila, dasi bi se tako rada, če bi bila božja volja... Tako je ostala od štirih pionirk le močna M. Ksaverija Pirc, ki pa so jo leta 1958 ‘presadili’ v severni Chiang Mai. Leta 1966 je M. Ksaverija prišla nazaj v Bangkok, v Vasudevi, v kitajsko predmestje. Tam je ostala smrti kot izredno uspešna delavka za božje kraljestvo. Poučevala je petje in risanje na šoli, klavir privatno in slikala na platno do svojega 92. leta. 18. januarja 1987 si je na poti k nedeljski maši v farno cerkev zlomila kolk. Operacija je sicer uspela, toda M. Ksaverija je 7. februarja 1987 preminula.
Slike in kipe, ki jih je izdelovala sestra Ksaverija, zdaj obnavljate Vi?
Velike slike, ki jih je M. Ksaverija narisala in naslikala na platno, sem skušala obnoviti.Nekaj slik, ki jih je vlaga poškodovala, sem že preslikala in osvežila, drugo pa pustila nadarjeni učenki pokojne M. Ksaverije.
Lani smo prebrali, da ste si zlomili nogo?
Šolsko leto začne sredi maja, zato imamo sredi šolskega leta oktobra skoraj mesec dni počitnic. Lani sem šla na našo novo postojanko v Chiangkham, kjer imamo zavod za gorska dekleta, da jih obvarujemo prostitucije, ki je posebno na severo-vzhodu velika nevarnost. Moje delo je bilo obnoviti velik Marijin kip z Jezusom. Ko je bilo delo dokončano, sem hotela porabiti preostalo oljnato barvo, da popravim grde lise, ki so ostale v cerkvici prav pod tabernakljem od zadnje povodnji, ko je voda stala meter visoko. Zdrsnila sem ob stopnici in obležala z zlomljeno nogo pod kolkom; hvala Bogu, ni bil zlomljen kolk kot pri M. Ksaveriji. V državni bolnišnici so mi naravnali kosti in spet hodim okrog in skušam vršiti svoje dolžnosti kot nekdaj.
S čim se zdaj ukvarjate?
Kot doslej pouk: najprej in predvsem verouk, priprava na zakramente, obiski pri ubogih pohabljenih, Marijina Legija na fari.

Intervju je nastal maja 1998 v Bangkoku, objavljen pa je bil septembra istega leta v reviji Ognjišče
3. aprila 2008

+Leta 2008 je sestra FRANČIŠKA ANA NOVAK v 93. letu starosti in v 70. letu redovnih zaobljub,
po 60 let misijonarjenja na Tajskem odšla po večno plačilo. RIP

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost v tednu po 26. novembru. Hvala vsem za komentarje in delitve informacije. Samo državljani sami lahko s širjenjem informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.

Če je bil kak novinar na volilno nedeljo po prvi izjavi Marjana Šarca ob 19.05 presenečen, da bo ustanavljal parlametnarno stranko, je bil bodisi neinteligenten bodisi se je delal neumnega.
(VV Faktor 39, O rezultatih volitev za novega predsednika RS, KLIK in KLIK; O tej temi govori tudi moja kolumna: KLIK)
Problem Andreja Šiška je bil, ker slovenski novinarji, ko slišijo za domoljubje ali nacionalizem, ne vedo, kako bi se obnašali. Domoljubje je tabu tema za slvoenske medije. Tudi sicer slovenska levica ne ve, kaj bi z državo Slovenijo, saj ji je neodvisnost padla z neba.  (VV Faktor 35, O kandidaturi Andreja Šiška KLIK in KLIK)
V nobeni normalni državi ne bi prišlo do resne možnosti, da bi 39-letnik brez…

Odšel je Peter Bajc

Nadvse presenetila, prav šokirala, nas je vest, da je umrl Peter Bajc (55) iz Žapuž. Šturski rojak, velik Slovenec, ponosen Vipavec. Zgled pokončnosti, odločnosti in vztrajnosti. Sotrudnik civilne iniciative Čaven.
Težko je najti besede ob tem hudem dogodku. Čeprav sem prepričan, da smo dobili priprošnjika v deželi onkraj, to žalosti ne more zmanjšati.
Zato naj zakličemo le poslednji pozdrav, ki ga je izrekel šturski rojak in mučenec Filip Terčelj, s katerim se je Peter gotovo že srečal in poklepetal:
Na svidenje nad zvezdami.
Soprogi Martini in vsem njegovim v imenu ekipe Čavna izrekam globoko sožalje.
Namesto cvetja, ki ga svojci hvaležno odklanjajo, bom njemu v čast daroval dar za mašo za domovino.
Pogreb dragega Petra bo v sredo ob 18. uri.

Tino in čavenski prijatelji