Metalurg+umetnik=duhovnik (Tomaž Mikuš)

Pot Tomaža Mikuša (36) do duhovništva je bila zapletena. Pred koncem študija metalurgije se je odločil za duhovniški poklic, vstopil v bogoslovje in začel študirati še teologijo. Sredi študija je “prestopil” v red jezuitov, ki imajo daljšo pripravo na duhovniški poklic. V Padovi je bil bolj kot nad študijem filozofije navdušen nad umetnostjo in duhovnimi plesi. Po treh letih teologije v Dublinu se je vrnil v Slovenijo, kjer bo, do naslednjega odhoda, delal v Mladinskem informacijskem centru MIC v Ljubljani.

Doma ste v precej oddaljenem kraju.
“Doma sem v majhni gorski vasici na robu planote med Idrijo in Žirmi, kjer se gruča kakšnih desetih hiš stiska okrog hribčka s cerkvico sv. Marije Magdalene. Prvotno se je vas imenovala Gora sv. Magdalene, sedaj pa nosi ime Gore. Vedno se rad vračam na našo domačijo v zavetju gozda, kakih 200 metrov proč od vasi. Otroštvo sem preživel v družbi starejše sestre Cvetke in mlajšega brata Pavleta. To pravim, ker v vasi nisem imel veliko vrstnikov in ker starši niso bili navdušeni nad mojim potepanjem po vasi. Potepal pa sem se v domišljiji ob branju knjig.”
Ste se takrat navdušili nad duhovniškim poklicem?
“Ne vem, ker sem vero vmes izgubil. Postopoma. Moje oddaljevanje od Cerkve se je začelo, ko me je župnik napodil iz ministranske službe: ker sem težko stal vso mašo, sem se z eno ramo naslanjal na oltar. Od takrat sem podpiral podboje cerkvenih vrat, neodločen ali bi bil noter ali zunaj. Preteklo je deset let in z branjem verskega tiska sem prišel do osebnega odnosa z Bogom. Med življenjsko krizo pri študiju na univerzi mi je bil v veliko pomoč Simon Gregorčič. Njegova pesem Življenje ni praznik je bila dolgo moja molitev.”
Niste le metalurg, filozof, teolog in duhovnik, ampak tudi umetnik?
“Ob tej besedi se počutim v zadregi. Nekaj malega sem ustvarjal v arhitekturi in oblikovanju - nekaj zasnov za notranjo ureditev bogoslužnih prostorov. Uresničil sem tri zamisli za bogoslužno posodje. Sicer pa je moje ustvarjanje povezano s konkretno potrebo apostolata, grafično oblikovanje, denimo, ali izdelava jaslic.”
Kje vidite izziv v duhovništvu?
“Izziv v prvih letih po posvečenju je zgraditi lastno identiteto duhovnika. Drugi izziv pa je postati duhovnik za današnji čas. Kako posredovati vero mladim, če jim ne prisluhnemo, ne razumemo njihove kulture in ne govorimo v jeziku, ki ga razumejo? Izziv je tudi ustvarjati mostove med različnimi generacijami in kulturami.”
Kaj najbolj potrebuje današnji človek? Ali mu lahko to da Cerkev?
“Skupnost, v kateri posameznik doživi sprejetost in podporo ter najde smisel življenja in življenjsko poslanstvo. Težava nastane, ker pogosto ravno to manjka v življenju katoliških skupnosti. Sam sem to našel v Združenju katoliških študentov, sedaj pa to doživljam pri jezuitih. Spominjam se, da se mnogokrat nisem počutil sprejetega pri maši v nekaterih župnijah. Zdi se ti, da je nekaterim popolnoma vseeno ali si tam ali ne in je maša le del osebne pobožnosti, enodimenzionalen odnos med posameznikom in Bogom. Mislim, da je Cerkev danes pred izzivom, da najprej sama postane močnejša skupnost.”
TINO MAMIĆ

Objavljeno v dnevniku Primorske novice 9. julija 2005