Preskoči na glavno vsebino

Pozabljeni holokavst

Armenija: zakaj slovenska politika molči o poldrugem milijonu žrtev
V zadnjih tednih smo ob številnih obletnicah praktično pozabili, da je pred 90 leti Turčija začela genocid nad Armenci, ki je zahteval poldrugi milijon življenj. Precej evropskih držav je v zadnjih letih uradno priznalo genocid, v Sloveniji pa o tem sploh ne govorimo. “Le kdo se še spominja Armencev,” je dejal Adolf Hitler v letih pred II. svetovno vojno...
V drugem letu I. svetovne vojne je Turčija, ki je bila na strani Nemčije in Avstro-Ogrske (AO), aretirala več sto Armencev in jih obtožila prevratništva. Nacionalistična mladoturška oblast se je odločila, da bo težnje po večji samostojnosti Armencev radikalno “rešila”. Do takrat je Carigrad zahteve Armencev, sočasne in podobne slovenskim v AO, zatiral z “omejenimi” vojaškimi posegi, ki so zahtevali okoli 200.000 življenj. Svetovna vojna vihra je bila pravi čas za končno “rešitev” armenskega vprašanja.
Otomanski notranji minister je takrat zapisal: “Pravica Armencev do življenja in dela na ozemlju Turčije je povsem ukinjena.” Turki so najprej pobili vse vojaško sposobne Armence, nato duhovnike, politike in intelektualce. Starce, žene in otroke so deportirali z izgovorom bližine vojaških spopadov. V puščavi so umirali zaradi lakote, žeje, telesnih naporov in bolezni. V Turčiji je od dveh milijonov preživelo le nekaj tisoč Armencev. Danes jih v Armeniji živi 4,5 milijona, po svetu pa približno 8 milijonov.
Mnogi zgodovinarji ocenjujejo število armenskih žrtev na poldrugi milijon, uradna Ankara pa priznava največ pol milijona “mrtvih v spontanem maščevanju turškega prebivalstva zaradi petokolonaškega sodelovanja Armencev z Rusi”. Turčija po skoraj stoletju še vedno ne želi o tem spregovoriti. Še več, z različnimi (ne)diplomatskimi pritiski in grožnjami skuša preprečiti vsako razpravo o tem. Pred nekaj leti je tako celo povsem zaprla mejo s sosednjo Armenijo, ki je po razpadu Sovjetske zveze nastala na ostanku ostankov nekdanje države. Orhan Pamuk, najbolj priljubljen turški pisatelj, je na glas povedal, da je velik del milijona umrlih Armencev bil žrtev dolgega pohoda v izgnanstvo čez sirsko puščavo. Ko se je Pamuk želel udeležiti komemoracije armenske diaspore v Franciji, je začel iz Turčije prejemati grozilna pisma.
Evropski parlament je že v osemdesetih letih priznal genocid nad Armenci, isto pa so storile še države Beneluksa, Francija, Poljska, Grčija, Ciper in Slovaška.
V številnih drugih zahodnih državah so genocid priznali predsedniki, premieri ali parlamenti s posameznimi izjavami.
Slovenska politika o takem priznanju sploh ne razmišlja. Ključnim politikom smo poslali vprašanje: “Zakaj Slovenija še ni uradno priznala genocida Turkov nad Armenci? Ali se boste Vi konkretno zavzeli za to?” Slovensko zunanje ministrstvo se je odgovoru na vprašanje PN izognilo in v imenu zunanjega ministra Dimitrija Rupla poslalo nekaj splošnih ugotovitev o reševanju sporov v evropskem kontekstu. Glede na Ruplovo funkcijo predsedujočega Ovseju je bilo tak odgovor moč pričakovati. Vprašanje pa je, ali bo po koncu mandata kaj drugače. Prav nobenega odgovora namreč nismo dobili od pristojnih odborov državnega zbora in veleposlanice Jožice Puhar v Atenah, ki pokriva Armenijo. Nobenega odgovora nismo prejeli tudi od novega častnega konzula Turčije v Kopru Vitomirja Mavriča. Drugačnega mnenja je le evropski poslanec in predstavnik Ovse za države v Srednji Aziji Alojz Peterle: “Pričakujem, da bo slovenski parlament sledil Svetu Evrope in priznal genocid nad Armenci.”
Ljubljanski Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije opozarja na drugo plat medalje. Direktor Zijad Bećirović opozarja na vpletenost zahodnih držav, ki so upore Armencev podpirale že v devetnajstem stoletju: “Aktualiziranje zgodovinske tragedije Armencev v politične namene je zlonamerno in kontraproduktivno ter škodljivo za stabilnost Kavkaza, Balkana in Bližnjega vzhoda.” Rešitev vidi v turško-armenski zgodovinski komisiji in odprtju meje.
Spomin na nacifašistično iztrebljanje Židov je tudi v Sloveniji močan, čeprav ga nismo doživeli v taki obliki kot v drugih državah. Bistvo spominjanja je opomin človeštvu in Slovencem, da se kaj takega ne bi ponovilo nikdar več. Slovenskemu spominjanju na italijanski genocid nad Primorci in nemški nad Židi (pa tudi Romi in Slovani) bi veljalo dodati tudi spomin na turški genocid nad Armenci. V opomin.
besedilo in fotografije: TINO MAMIĆ
na fotografijah so armenski spomeniki z razstave v Ljubljani (Cankarjev dom)

objavljeno v Primorskih novicah spomladi 2005

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost septembra. Hvala za vse komentarje in delitve teh informacij. Samo državljani sami lahko s širjenjem pravih informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.
Oddaja VVFaktor je pomembna oživitev politično enostranske medijske krajine v državi. Lani sem bil zelo skeptičen, ko je vodenje prevzel Aljuš Pertinač, a se je izkazalo, da sem se zelo motil. (VVFaktor 158, KLIK in KLIK)
Trump je dosegel več, kot bi si lahko želel. Umiril je odnose z Rusijo in za pogajalsko mizo spravil Kima III. Seveda si je to to Kim Kako-mu-je-že-ime želel, ker so ga sankcije stisnile ob zid, a vendar gre za izjemen diplomatski dosežek. Dogodek desetletja.
(VVFaktor 153, KLIK, KLIK in KLIK)
Idiotizem je, da levica z davčnim sistemom prepoveduje luksuz. Bogati so vedno kupovali drage stvari in naš sistem jih sili, da to počnejo v drugih državah. (VVFaktor 148, KLIK)
Aktualna vlada ima sreč…

Moj volilni program (33+)

Z Bojanom Požarjem sva se dogovorila, da kot kandidat zagovarjam svoja stara in znana stališča, s katerimi se tudi sam strinja. Glede kanabisa sva že oba povedala, da sam legalizaciji odločno nasprotujem. A Lista novinarja Bojana Požarja (LNBP) je demokratična in neideološka stranka, ki je nastala, da bi razgradila globoko državo. Tu pa teme kot so partizani, evtanazija, legalizacija marihuane, splav ipd. ne igrajo nobene vloge. Levičarji tovrstne teme vedno lansirajo tik pred volitvami, da se potem kandidati prerekajo o tem, kdo je začel državljansko vojno leta 1941 in nimajo časa za predstavitev svojih gospodarskih programov. Mi na ta trik ne bomo nasedli. 33+ Bojan Požar se strinja tudi z mojimi programskimi dodatki, ki so sicer vsi v duhu programa njegove stranke, ki se bori proti korupciji in birokratizaciji. Programu Požarjevih 33 točk zato na tem mestu javno dodajam svoje poudarke. Najpomembnejša je: Šolska reforma Takoj zmanjšati obseg obveznega znanja za polovico. Učbeniki …