Preskoči na glavno vsebino

Ciril Štokelj: “EU vedno napreduje počasi in s krizami”

Dolga pot iz Žabelj v Bruselj
Ciril Štokelj je Primorec, ki v tem trenutku v mednarodni diplomaciji kotira najviše. Nekdanji duhovnik, ki se je izšolal na prestižni vatikanski diplomatski akademiji, je drugi človek v kabinetu predsednika evropskega parlamenta Hansa Gerta Pöteringa.
Iz časa, ko je iz vatikanske prestopil v slovensko diplomacijo, kroži anekdota. Takratni premier Janez Drnovšek se je na nekem protokolarnem srečanju s takratnim nadškofom Francom Rodetom pohvalil s Štokljem kot najsposobnejšem slovenskem veleposlaniku. Rode pa mu je z nasmeškom odvrnil: “Seveda, saj smo vam ga mi izšolali.”
V karieri ste naredili nekaj velikih preskokov.
“Najprej sem delal v vatikanski diplomatski službi, potem v slovenski, zdaj sem v evropskem parlamentu. Tri različne izkušnje. Sedanja služba v kabinetu predsednika parlamenta je dinamična, z veliko možnost-mi za ustvarjanje. Kot diplomat svoje države zastopaš in braniš le svojo državo, tu pa se dela za vso EU kot skupni projekt vseh držav članic. V parlamentu koordiniram celotno zunanjo politiko, prav tako pa sem odgovoren tudi za medkulturni in medverski dialog. Ta je ena od prioritet predsednika Hansa Gerta Pöteringa, ki si želi, da bi EU navezala tesnejše stike s tretjimi državami, posebej z arabskim in muslimanskim svetom. Prihodnje leto bo leto medkulturnega dialoga, ki je tudi ena od prioritet slovenskega predsedovanja, kar pomeni, da bo veliko priložnosti za medsebojno sodelovanje. Predsednik parlamenta je povabljen tudi na slovesnost ob začetku našega predsedovanja, ki bo v Ljubljani 8. januarja.”
Ali je doslej kateri Primorec v zunanji politiki dosegel več kot vi?
“Težko ocenim, ne vem. (smeh) Lahko rečem samo to, da sem na zunanjepolitičnem področju poskušal od sebe dati največ. Vse znanje in izkušnje iz različnih okolij mi zelo pomagajo pri sedanjem delu. Zunanja politika evropskega parlamenta je odsev njegovega celotnega dela, z vseh področij. Kar se v parlamentu govori o klimatskih spremembah, energetiki, človekovih pravicah, svobodi govora in drugem, se potem izraža v naših stikih s tretjimi državami.”
V tem trenutku v EU nima noben Primorec tako visoke funkcije ...
“V parlamentu mislim, da ne. Sicer pa sem tudi najmlajši direktor v evropskem parlamentu in prvi, ki je bil izbran iz novih držav članic.”
Kako je bilo, ko ste prešli iz vatikanske diplomacije v slovensko?
“Šlo je za velik preskok. Vatikanska diplomacija je še vedno centralizirana, skoncentrirana predvsem na to, da brani versko svobodo, svobodo izražanja in človekove pravice. Diplomacija vsake druge države pa je pestrejša, ker država deluje na vseh področjih. Sicer pa sem imel težave dobiti službo. Ko sem prišel iz Vatikana, sem bil tri mesece prijavljen na zavodu za zaposlovanje in je bilo kar težko priti na zunanje ministrstvo.”
Ali je res, da vas takratni zunanji minister Lojze Peterle ni hotel vzeti v službo zaradi želja slovenske Cerkve?
“Ni bilo tako. V Slovenijo sem prišel septembra 1994. Peterle me je sprejel na pogovor in naročil kadrovski službi, da uredi formalnosti. Potem pa je moral odstopiti zaradi oglejskega sporazuma in z mano se nihče ni hotel več pogovarjati. Nato pa me je sprejel Janez Drnovšek, takratni premier, ki je vodil tudi zunanje ministrstvo. Postavili so me v sektor za sosednje države, odgovornega za Italijo. Nekaj mesecev kasneje je Slovenija začela pogajanja z Italijo za ureditev spora o nakupu nepremičnin in poleti me je Drnovšek vzel v svoj kabinet za svetovalca za zunanjo politiko.”
Ste imeli s Cerkvijo po izstopu iz duhovniške službe kakšne probleme?
“Sam nisem čutil kakih velikih problemov. S škofom Metodom Pirihom sva od takrat, ko sem zapustil Vatikan, ostala v stikih in tudi danes imava dobre odnose. Nisem čutil, da bi me kdorkoli šikaniral. Je pa res, da tudi sam nisem iskal kakih posebnih stikov z ljudmi iz cerkvenih krogov.”
Kaj pa doma?
“Doma so težko sprejeli, da sem zapustil Vatikan in duhovniško službo. Nekaj let je trajalo, da so tudi oni sprejeli to mojo odločitev, tako kot sem jo sam.”
Čas celi rane?
“Celi rane in to dolga leta.”
Kaj pa duhovniki, vaši nekdanji kolegi, ali slišite očitke, češ, mi smo ga izobrazili, potem pa je šel k Drnovšku?
“Ne, nisem slišal. Morda to med seboj govorijo. Sam se tudi tega zavedam. Celotno svoje študijsko obdobje sem preživel znotraj Cerkve. Deset let sem bil v Rimu na Gregoriani, prestižni katoliški univerzi. Bil sem celo prvi Slovenec, ki je prišel na vatikansko diplomatsko akademijo. Samo 32 so nas v času mojega študija izbrali z vsega sveta. Dobro vem, da so vame vložili zelo veliko. Zato vedno povem, da sem bil zelo zadovoljen, da sem študiral in da sem to delal z veseljem. Tudi zaradi zelo dobrih ocen so o meni imeli dobro mnenje. Predvsem moji predstojniki v Vatikanu so bili zelo razočarani, ko sem sprejel to odločitev.”
Se tega težko spominjate?
“Ko zdaj gledam nazaj, vidim, da je to bil del mojega življenja. Da se je to pač moralo zgoditi. Obdobje študija je bilo zame izredno pomembno in sem se lahko zgradil v dobrega poznavalca ljudi, družbe, Cerkve, religije ... Ampak z mojo rastjo ter z mojim sprejemanjem sveta in njegovim poznavanjem se mi nekako zdi logično, da sem šel po poti, ki mi je bila dosti bližja kot tista, za katero sem se odločil, ko sem bil še zelo mlad.”
Sedaj živite z vso družino v Bruslju?
“Da. In sem zelo zadovoljen.”
Se med počitnicami vračate v Žablje ali v Ljubljano?
“Vedno, ko pridem v Slovenijo, grem tudi v Žablje. Ampak hišo smo si zgradili v Grosupljem, kjer je doma žena.”
Vrniva se k politiki. Evropska reformna pogodba je bila sprejeta, kar je bil obliž na rano izpred dveh let, ko je bila zavrnjena ustava. Človek dobi občutek, da se EU premika prepočasi.
“EU je vedno napredovala zelo počasi in s krizami. Vsi se zavedamo, da novo pogodbo potrebujemo. Pravila, ki so bila sprejeta za šesterico, dvanajsterico in petnajsterico, so za 27 držav zelo težka. Ker je težko delati z istimi pravili, čakamo, da bo nova pogodba omogočila boljše in učinkovitejše delovanje.”
V Sloveniji se pojavljajo očitki vladi, da se ni pripravila dovolj za predsedovanje ...
“Če poslušate vlado in vse, ki bodo vodili predsedovanje, so priprave dobre. Opozicija se sicer s tem ne strinja. Priprave so potekale po projektu, ki je bil sprejet že pred leti. Mislim, da tisti, ki bodo vodili delovna telesa, vedo, kaj jih čaka, in so pripravljeni. Koliko bo Slovenija znala uveljaviti ideje, iniciative in projekte, pa je odvisno od nje. Gotovo ima, denimo glede Balkana, ki si ga je postavila za eno od prioritet, veliko možnosti, da doseže več kot Portugalska. Predsedovanje je izredna priložnost za Slovenijo.”
Slovenski poslanci v parlamentu pripadajo različnim poslanskim skupinam. Čeprav načeloma velja, da niso slovenska reprezentanca, pa včasih prav o tem govorijo. Kako je s tem?
“Ne morem ocenjevati dela posameznih evropskih poslancev iz Slovenije, toda kot ekipa morajo delovati zelo učinkovito. Naši se morajo zelo potruditi, da uveljavijo slovenske interese tudi v političnih skupinah, da so v skupinah prepoznavni, če hočejo iti ob bok z državami, ki imajo nekajkrat večje število poslancev. Slovenski poslanci morajo veliko delati, da so prepoznavni tako v odborih kot v političnih skupinah. Naši poslanci so prepoznavni na različnih področjih: znanost, kultura, zahodni Balkan ... Slišim samo pozitivne ocene.”
Evropski očetje so bili zelo povezani s krščanstvom. Ali se je danes to izgubilo, če pomislimo na neuspeh debate o omembi krščanskih korenin Evrope?
“Gre za razvoj misli in idej. Evropska ljudska stranka, ki je zaživela na teh načelih in vrednotah, je še vedno največja politična skupina v evropskem parlamentu. Veliko ljudi se je borilo za omembo krščanstva. Če hočeš doseči kompromis, moraš nekje popustiti. Če bi vztrajali na tem principu, potem ne bi imeli ne predloga ustavne pogodbe ne sedanje reformne evropske pogodbe. Nekje moraš popustiti, da drugje dobiš, kar je mogoče veliko bolj pomembno kot stavek ali člen dokumenta. Ni pa rečeno, da se tega ne bo doseglo kasneje, ampak za kompromis se je treba tudi čemu odreči.”
TINO MAMIĆ
objavljeno v dnevniku Primorske novice 5. novembra 2007

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vili Ščuka: Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Znani novogoriški zdravnik in psihoterapevt Viljem Ščuka (79) je svojo poklicno pot začel kot zdravnik s socialnim čutom. Naletel je na otroke v stiski in jim začel pomagati v različnih težavah. 
Nekaj let je delal z odvisniki od drog, alkohola in iger na srečo. Kljub uspešnosti pri zdravljenju narkomanov pa je moral projekt zapustiti, ker ni pristajal na drago metadonsko metodo. Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu. Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne? Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način raz mišljanja v nekem social nem ok…

VV FAKTOR (moja gostovanja)

Tu so oddaje VV Faktor na TV 3, v katerih sem gostoval in jih najdemo tudi na spletu. Prihodnjič bom gost v tednu po 26. novembru. Hvala vsem za komentarje in delitve informacije. Samo državljani sami lahko s širjenjem informacij po spletu naredimo nekaj zoper medijsko enoumje v državi.

Če je bil kak novinar na volilno nedeljo po prvi izjavi Marjana Šarca ob 19.05 presenečen, da bo ustanavljal parlametnarno stranko, je bil bodisi neinteligenten bodisi se je delal neumnega.
(VV Faktor 39, O rezultatih volitev za novega predsednika RS, KLIK in KLIK; O tej temi govori tudi moja kolumna: KLIK)
Problem Andreja Šiška je bil, ker slovenski novinarji, ko slišijo za domoljubje ali nacionalizem, ne vedo, kako bi se obnašali. Domoljubje je tabu tema za slvoenske medije. Tudi sicer slovenska levica ne ve, kaj bi z državo Slovenijo, saj ji je neodvisnost padla z neba.  (VV Faktor 35, O kandidaturi Andreja Šiška KLIK in KLIK)
V nobeni normalni državi ne bi prišlo do resne možnosti, da bi 39-letnik brez…

Odšel je Peter Bajc

Nadvse presenetila, prav šokirala, nas je vest, da je umrl Peter Bajc (55) iz Žapuž. Šturski rojak, velik Slovenec, ponosen Vipavec. Zgled pokončnosti, odločnosti in vztrajnosti. Sotrudnik civilne iniciative Čaven.
Težko je najti besede ob tem hudem dogodku. Čeprav sem prepričan, da smo dobili priprošnjika v deželi onkraj, to žalosti ne more zmanjšati.
Zato naj zakličemo le poslednji pozdrav, ki ga je izrekel šturski rojak in mučenec Filip Terčelj, s katerim se je Peter gotovo že srečal in poklepetal:
Na svidenje nad zvezdami.
Soprogi Martini in vsem njegovim v imenu ekipe Čavna izrekam globoko sožalje.
Namesto cvetja, ki ga svojci hvaležno odklanjajo, bom njemu v čast daroval dar za mašo za domovino.
Pogreb dragega Petra bo v sredo ob 18. uri.

Tino in čavenski prijatelji