Mwoja besejda

Karl Bonutti (90), zaslužni profesor univerze v Clevelandu, ugledni diplomat in oče šestih otrok  je v svojem dolgem življenju doživel toliko, kolikor bi doživeli trije povprečni ljudje. Čeprav so mu že na začetku življenja pot zaprli najprej fašizem, nato pa vojna in begunstvo, je vse ovire premagal. V Clevelandu, kjer je začel z ničle v tovarni svedrov, si je ustvaril veliko družino, premoženje in bleščečo univerzitetno kariero. Čeprav redno dobiva udarce tako z leve kot z desne, je v svojem mnenju pokončen in ostaja človek dialoga. Kako se spominjate otroštva, saj je fašizem do leta 1928, ko ste se rodili v Bukovici, slovenščino in Slovence spravil že povsem na družbeno obrobje? “Že v osnovni šoli v Gorici sem doživel protislovensko naperjenost pri dijakih, neki učitelj pa mi je v zvezek z rdečim peresom namesto reda napisal 'Schiavo'. Leta 1939 so me poslali v goriško semenišče, ki je ostalo središče slovenstva, saj je bila tam vzgoja v slovenskem duhu. Škof Margotti...

Med kladivom in nakovalom Primorski duhovniki so od konca prve svetovne vojne do združitve Primorske z matico Slovenijo odigrali ključno vlogo. S svojo držo so preprečili državljansko vojno in ideološki razkol v narodu na Primorskem. Pripomogli so tudi k temu, da danes med Primorci ni takega kulturnega boja in svetovnonazorske razklanosti kot drugod po državi. Katoliška Cerkev na politiko gleda zelo legalistično in s počasnimi reakcijami. Škofijske meje se vedno prilagodijo državnim mejam in duhovščina spoštuje oblast, četudi je to cesar, duce ali komunistični diktator. Pred stotimi leti je to še bolj držalo kot danes. Med prvo svetovno vojno je katoliški politični tabor na Slovenskem dokončno prenehal ozirati se vdano v cesarja in prevzel domoljubni primat liberalnemu taboru. Ljubljanski škof A. B. Jeglič in politični prvak A. Korošec sta bila najpomebnejši slovenski osebnosti, ki sta se zavzeli za nacionalno neodvisnost in Državo Slovencev Hrvatov in Srbov. Primorski duhovniki so že ...

Kolumna Petra Kolška na ugledni, zadnji strani Sobotne priloge prvega aprila, je za tarčo vzela pisatelja Alojza Rebulo. »Militantni pripadnik krščanstva« je žaljiva oznaka za človeka, ki odkrito priznava, da mu je oznanjevati evangelij vodilo v vsem njegovem življenju. Ne le žaljiva, ampak nespodobna in daleč od novinarske etike. Rebuli je »partizanstvo v načelu zločinski projekt«, meni g. Kolšek. Če bi bral njegove knjige (ne le zadnjo, Kresnika, ki tudi govori o tem), bi videl, kako zelo dobro se je Rebula večkrat vživel v partizansko dušo in povprečnega slovenskega partizana. Za razliko od drugih, ki skušajo vsak dogodek v zgodovini opredeliti kot povsem rdeč ali črn, pa prav Rebula išče sredino. Velika večina partizanov namreč ni bila rdeča, ampak domoljubna. Rebulovi junaki so partizani in domobranci. Vsakega je skušal razumeti in njegovo odločitev z izbrano besedo približati sodobnemu bralcu. Tudi sam sem potomec partizana in aktivista OF, pa mi zato niti na pamet ne pride, da ...